Faust je veliko več kot le gledališka predstava. Nasilje, čustva in krutost gledalce popeljejo na prav posebno potovanje, kjer lahko le-ti na lastni koži občutijo vero, upanje, bolečino in ljubezen. Faust, uprizorjen po knjižni predlogi J.W. Goetheja, je nedvomno presežek v zgodovini romunskega gledališča. Režiser Silviu Purcărete je s svojo tenkočutno in genialno režisersko vizijo ustvaril zapletene in podrobno oblikovane gledališke vloge. Predstavo odlikujejo tudi izjemna odrska postavitev in osvetlitev, drzni kostumi, ki nihajo med eleganco in burlesko, navdušujoča in na trenutke osupljiva glasba ter zvočni učinki, ki se do popolnosti zlijejo s scenografijo, kot tudi izvirne in prepričljive video projekcije, ki na odru z več kot 80 nastopajočimi, postavljenem v odsluženi tovarni, ustvarjajo grandiozno podobo.

Faust je predstava na meji med zemljo in peklom, ki preplavi čute in gledalce s pomočjo video projekcij, ognjemetov, rock glasbe, ducati igralcev in plesalcev ter izvirne glasbe skladatelja Vasileja Şirlija popelje onkraj znanega. Čeprav je nesmrtna drama J.W. Goetheja sicer služila kot osnova dramskega zapleta pa modernega Fausta močno zaznamuje improvizacija, pri kateri besede ne igrajo glavne vloge. Zgodba predstave, ki domuje v transilvanskem mesta Sibiu, vsebuje ključne trenutke Goethejevega besedila: Faustovo kupčijo s hudičem, Faustovo bolestno obsedenost z Margareto, Valpurgino noč ter Faustovo pot v nebesa.

Silviu Purcărete je režiral številne predstave in z njimi gostoval na največjih evropskih odrih, tudi v svetovno znanem britanskem gledališču Royal Shakespeare Company. Tokrat se v romunsko mesto Sibiu vrača s Faustom, predstavo, ki jo odlikujejo izjemna režiserska vizija, zapletene in vrhunsko dodelane gledališke vloge ter podrobna baročna odrska postavitev z navdušujočo scenografijo in osvetlitvijo, drznimi kostumi, ki nihajo med eleganco in burlesko, navdušujoča in na trenutke osupljiva glasba in zvočni učinki, ki se do popolnosti zlijejo s scenografijo, kot tudi izvirne in prepričljive video projekcije, več kot dostojno kosajo z obsežno postavitvijo projekta.

Predstava Faust zaseda prav posebno mesto v repertoarju režiserja Silvia Purcăreteja. V opuščenem tovarniškem kompleksu Predstava, v izvedbi Narodnega gledališča Radu Stanca Sibiu, je nastala v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo Romunije, Mestnega sveta Sibiu za program Sibiu – Evropska prestolnica kulture 2007 in Evropske komisije v okviru programa Kultura 2000 – Fundacija za demokracijo skozi kulturo.

Purcărete je iz Goethejevega dramskega dela izbral prizore Faustove kupčije s hudičem, razmerja med Faustom in Margareto, Valpurgine noči in Faustovega povzdignjenja v nebesa ter jih združil v libreto, ki ga sestavljajo besedilo, glasba in pantomima. Gledalci v dvorano vstopijo ob zvokih Kristusovega vstajenja, odgrnjena zavesa pa po pričetku predstave razkrije Faustovo delovno sobo; hladen, asketsko urejen prostor, ki ga prekrivajo kupi papirja, časopisja in knjig. Soba je opremljena z umivalnikom ter klopmi, ki jih gulijo Fuastovi študenti v obliki človečkov, ki veliko bolj spominjajo na varovance zavoda za umsko obolele, kot pa na običajne ljudi. Nato spoznamo še Fausta, ki ga razjeda strah pred smrtjo in staranjem in ki je obseden z večno vitalnostjo in skorajda vampirsko slo po življenju. Neusahljiva sla po življenju ga žene v kupčijo z Mefistom – nečloveškim bitjem, karikaturo, mešanico transseksualca in samozavestnega manekena.

V želji, da bi Fausta osvobodil strahu in tesnobe, se Mefisto zateče k igrivi nedolžnosti iger, ki jima omogočajo vse, kar si poželita. Okna Faustove delovne sobe se na široko razprejo in povabijo občinstvo, da se pridruži igralcema v Valpurgini noči. Spolnost, ki sicer pomeni začetek novega življenja, brez ljubezni vodi le v uničevalne strasti, ki se spogledujejo z zoofili, sodomiti in pedofili. Na oder se nenadoma zgrnejo prvinski nagoni in sprevržene obsedenosti… Sodelujemo v apokaliptičnem dojemanju življenja in smrti. Prevzame nas podoba Margarete, v čigar vlogi se predstavi sedem mladih deklet. Hudič, ki se spozabi nad junakinjo, njeno iznakaženje ter smrt njenega otroka so obredi krutosti, ob katerih gledalci zadrhtijo. Purcărete s kirurško natančnostjo do potankosti raztelesi vse, kar je temnega v človeški naravi in izpostavi peklenske skušnjave, ki vabijo človeka ter mu mračijo dušo in um.
  
Predstavo zaokrožujejo scenografija Helmuta Stürmersa, ki ustvarja mračno a vznemirljivo vzdušje, kostumi Lie Mantocs s svojo plastično izraznostjo, glasba Vasileja Sirlisa s svojo čudovito melodiko ter optična prepričljivost dramaturgije Anduja Dumitrescuja. Rezultat združitve vseh gledaliških prvin  je predstava, ki z nabrušeno britvijo obdeluje kos surovega mesa.

Faust in Mefisto z igrivostjo in Erosom oslabita svet, kar ju navda z estetskim navdušenjem. Brez ljubezni je njuna svoboda popolna.  Gre za prisilen poskus prikazati absurd njunih življenj in izzvati tragično usodo, ki ju je oropala ljubezni. Ontološko ozadje sadizma je namreč simbol izvirnega greha. Faust in Mefisto sta na poti skozi deželo orgij, mučenja in pobojev prepustita trpljenju in ekstazi. Ob koncu se Mefistova osamljenost zazdi komična, saj posmrtno življenje le ni rešilna bilka. Faustova smrt in povzdignjenje v nebesa sta tako le še preprosto dejanje. Vlogi se nato zamenjata: Faust se spakuje Mefistu in mu zakliče, ,,Ponižna norčavost ne zadostuje/da bi ga ob koncu dobil v pest,'', saj se je sprijaznil z vlogo ''božjega norčka''. 

RADU STANCA SIBIU
Narodno gledališče Radu Stanca Sibiu je najpomembnejše dvojezično (romunsko-nemško) gledališče v Romuniji z bogatim repertoarjem in več kot petdesetimi stalnimi in petnajstimi gostujočimi igralci, med katere sodijo tudi največja imena romunskega gledališča. Gledališče vsako leto predstavi približno petinštirideset različnih produkcij, približno deset premierno (tako v romunščini kot v nemščini), kar priča o velikem  zanimanju domače publike za gledališče, kot tudi o možnosti gledališča, da vzdržuje stalno kakovost in frekvenco produkcij. Začetki gledališča, kot ga poznamo danes, segajo v leto 1948, ko se je takratno delavsko gledališče 1. aprila 1948 preoblikovalo v stalno kulturno ustanovo. Leta 1956 je bil pod okriljem Romunskega narodnega gledališča ustanovljen še nemški oddelek. Začetki gledališča v Sibiuju pa segajo že v davno leto 1788. Kljub številnim tragičnim dogodkom, ki so spremljali razvoj gledališča, je skozi leta opaziti stalen napredek, ki botruje številnim vrhunskim predstavam tako v nemščini kot v romunščini. Leta 2005 je gledališče v Sibiuju pridobilo tudi naziv Narodno gledališče.

Med velikimi gledališkimi imeni, ki so delovala v gledališču, lahko omenimo: Radu Stanca (režiser, esejist, dramatik), vsestranski umetnik, ki je zaznamoval tako gledališče kot tudi kulturno življenje v Sibiuju. Radu Stanca je v Sibiuju uprizoril predstave iz romunskega in mednarodnega repertoarja, od Caragiala in Delavrancea, do Gogolja, Molierja in Čehova, in tako pokazal pot romunski gledališki produkciji. Stancajeva slovita uprizoritev predstave Hagi Tudose, avtorja Barbu Ştefănescu Delavrancea, je leta 1953 je prejela Narodno gledališko nagrado. V spomin na njegove dosežke je bilo gledališče v Sibiuju kasneje poimenovano prav po njem. 

Med leti 1970 in 1980 so gledališče v Sibiuju zaznamovali številni priznani romunski režiserji: Yannis Veakis, ki je uprizoril slovito Steinbeckovo delo Ljudje in miši; Mihai Dimiu; Aureliu Manea, ki se je gledalcem vtisnil v spomin z uprizoritvijo dela J. Racina Phaedra in Ibsenovega dela Rosmerholm. Po letu 1980 so taktirko prevzeli mlajši režiserji, kot npr. Mihai Constantin Ranin in Dragoş Galgoţiu, ki sta zaslovela z uprizoritvijo Camusevih, Dürrenmattovih in Lovinescujevih dramskih del.

Od leta 1993 do danes je gledališče v Sibiuju uprizarjalo predvsem slovita dela romunskega in svetovnega dramskega nabora, ki so jih režirali priznani romunski in tuji režiserji, med drugimi Silviu Purcarete, Tompa Gabor, Mihai Manutiu, Andrij Zholdak, Alexander Hausfater, Robert Raponija, Andrei Serban, Serban Puiu, Vlad Massaci, Szabo K. Istvan in Radu Alexandu Nica. Zadnji štirje so režirali tudi predstave v nemško govorečem oddelku gledališča.

SILVIU PURCĂRETE
Silviu Purcarete je eden najbolj znanih romunskih režiserjev. V svoji zelo plodni karieri je sodeloval s številnimi romunskimi (Krajova, Bukarešta, Konstanca, Sibiu) kot tudi britanskimi (Royal Shakespeare Company, Nottingham Playhouse), avstrijskimi (Burgtheater), francoskimi (Théâtre De L'union v Limogesu), luksemburškimi, norveškimi (Narodno gledališče v Bergnu, Det Norske Teatret v Oslu), portugalskimi (Narodno gledališče San Joao) ter madžarskimi gledališči (Gledališče Katona Joszef).
 
Purcaretejeva izjemna umetniška vizija mu je prinesla številne nagrade, med drugim francoski častni naziv Vitez lepih umetnosti in literature (Chevalier des Arts et des Lettres) ter romunsko odlikovanje Romunska zvezda, njegovo nadarjenost pa so prepoznale tudi številne ugledne gledališke institucije, saj je Purcarete kar sedem let vodil Centre Dramatique National de la Limoges ter deloval kot generalni direktor gledališča Bulandra v Bukarešti. Purcaretejeva osupljiva gledališka predstava Faust se je uvrstila v program evropskih prestolnic kulture v Pragi in romunskem Sibiuju.
 
Mednarodni uspeh in mojstrska režija sta Purcareteju na široko odprla vrata do sodelovanja z uglednimi opernimi hišami, med drugim z Opero v Bonnu, Narodno valižansko opero, Dunajsko narodno opero, Škotsko opero ter Opero v Essnu. Njegovo predstave so gostovale na odrih po vsem svetu in se udeleževale številnih pomembnih festivalov, med drugim v festivala v Edinburghu, Avignonu, Tokyu, Melbournu, Montrealu, Glasgowu, Bathu, Varni, Gdansku, itd.

Leta 2012 je Silviu Purcăreteţe doživel tudi svoj filmski debi, z naslovom Undeva la Palilula (Nekje v Paliluli). 

Purcarete je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim nagrado žirije za najboljšo predstavo na Edinburškem mednarodnem festivalu l. 1991 za uprizoritev opere Ubu Rex z izseki Shakespearovega MacBetha; nagrado Peter Brook za Shakespearov Vihar, ki ga je režiral v gledališču Nottingham Playhouse; nagrado žirije na festivalu v Dublinu l. 1996 ter posebno nagrado žirije na Mednarodnem Shakespearovem festivalu v Gdansku l. 2006. Leta 2003 je postal samostojni član Evropske gledališke zveze.