Bolje pozno kot nikoli! 4. Bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev se je v Kopru končal že 23. septembra, tako da poročilo prihaja malce z zamudo, zato pa mogoče manj ognjevito, a toliko bolj z razmislekom.
GLAS UDELEŽENKE
Dejstvo, da glavna nagrada in nagrada za režijo nista bili podeljeni, ne preseneča. Letošnji bienale je minil v (vedno) prijetnem obmorskem vzdušju, a resnično brez večjih dosežkov. Prijetno, solidno, večkrat humorno, a brez ostrine, brez robov, ki bi vznemirjali občudovalce lutkovnega gledališča. Temu je prispevalo dejstvo, da nekatere izbrane predstave niso bile prikazane iz različnih objektivnih razlogov (npr. Poštarska pravljica, LGL; Show Your Face, Betontanc idr. ); pa tudi, po splošnem mnenju lutkarjev, bolj pogosta naravnanost k mobilnim, tehnično manj zahtevnim predstavam za otroke, ki se lahko uprizarjajo »povsod« ali tam, kjer je zanje povpraševanje. Prilagajanje »tržišču«, primankovanje podmladka – lutkarjev mlajše genaracije, zmanjševanje dotacij mestnih občin in države za umetniške raziskovalne lutkovne projekte, slabe produkcijske razmere (pomanjkanje prostorov za vadbo in tehnične opremljenosti vseh neinstitucionalnih lutkovnih gledališč in skupin) je le nekaj akutnih razlogov za manjko izvrstnih presežkov na področju lutkovne umetnosti v zadnjih dveh letih
Bienalno dogajanje so dopolnjevale tri razstave: marionete Tomaža Kržišnika iz predstave Moliere: Namišljeni bolnik (LG Pengov), mala plastika kiparja Petra Černeta, ki je ustvaril tudi znamenito marioneto Malega princa in razstava o rojstvu slovenskega lutkovnega junaka Pavlihe!
Član žirije Duda Paiva, ki je s svojo predstavo Angel, tudi zmagovalec zadnjega mednarodnega festivala Lutke 2006, je za udeležence bienala priredil kratko delavnico animacije njegovih lutk.
Mnenja o izbranih predstavah in o podeljenih nagradah lahko preberete v Glasu žirije in Glasu selektorja.
GLAS ŽIRIJE (Duda Paiva, Igor Cvetko in Blaž Lukan):
Uradna obrazložitev žirije o podeljenih nagradah.
Žirija v sestavi Duda Paiva, Igor Cvetko in Blaž Lukan je na 4. bienalu Ustanove lutkovnih ustvarjalcev ocenila 15 tekmovalnih predstav, ki jih je predlagal selektor Rok Vevar. Žirija se je odločila, da letos ne podeli grand prixa bienala, saj je mnenja, da nobena od prikazanih predstav ni izpolnila kriterijev za njegovo podelitev. Prav tako na festivalu ni bilo vidnejših režijskih dosežkov, ki bi si zaslužili nagrado.
Žirija je tako soglasno sklenila, da na 4. bienalu Ustanove lutkovnih ustvarjalcev podeli naslednje nagrade za posamične stvaritve v predstavah:
- nagrado za prenos knjižnega besedila v lutkovno govorico prejme Lutkovno gledališče Fru-Fru za predstavo Krtek Zlatko ali Kakec, ki je padel z neba.
Irena Rajh Kunaver in Vito Rožej sta na otrokom razumljiv in nevsiljivo didaktičen način uprizorila priljubljeno slikanico Wernerja Holzwartha na sicer redko obravnavano temo in pri tem v predstavi, ki jo v celoti odlikuje zanimiva likovna zasnova, pokazala veliko mero izvajalskega občutka in domiselnosti v animaciji.
- nagrado za likovno podobo predstave prejmeta Mojca Osojnik in Andrej Štular za predstavo To je Ernest Lutkovnega gledališča Nebo.
Predstava To je Ernest ima izenačeno likovno podobo, posebej učinkovito je sestavljanje njene igralne površine z odprtinami, ki omogočajo neobičajno kadriranje in montažo posameznih prizorov v logično zaporedje, s tem pa nastaja privlačen tok pripovedi, blizu stripovskemu likovnemu jeziku.
- nagrado za animacijo v predstavah Pohorska legenda Lutkovnega gledališča Koruzno zrno in Martin Krpan Lutkovne skupine UŠ prejme Matevž Gregorič.
Matevž Gregorič je v dveh, glede uporabe lutkovnih tehnik različnih predstavah, pokazal animacijsko spretnost, narativnost, domišljijo in prepričljivost, s čimer je bistveno prispeval k njuni duhoviti izpeljavi.
- nagrado za poetičen in inovativen pristop k pripovedovanju zgodb z lutko prejme Katja Povše za predstavo Zlati ključek Pripovednega gledališča gospodične Bazilike.
Katja Povše pri pripovedovanju pravljic lutke in predmeta ne uporablja samo kot rekvizita v službi pripovedi, temveč, ravno nasprotno, pripoved inovativno vključi v svoj lutkovni izraz. Ta je preprost, poetičen in minimalističen in pripomore k neposrednemu stiku z najmlajšo publiko.
- nagrado za glasbo prejmeta Peter Kus in Andrej Žibert za scensko glasbo v predstavi Glas Tria Kučma.
Na naših gledaliških odrih redko srečamo svojevrstno in izvirno zvočno ter glasbeno avtorsko zasnovano uprizoritev, ki je ob tem tudi kvalitetno in učinkovito izvedena. Njuna glasba prepleta etno elemente s klasično in sodobno zvočno izraznostjo, s tem gradita pripoved tako, da zvok postane vodilni element uprizoritve.
- nagrado za izvirnost prejme Trio Kučma za predstavo Glas.
V predstavi Glas se sestavljajo različni uprizoritveni elementi (zvok in glasba, video projekcija, svetlobne rešitve, gib in animacija), po odru razpostavljena glasbila in zvočila delujejo kot scenska instalacija ter hkrati kot lutke, ki jih dopolnjuje animirana projekcija na ozadje, kar vse izzveni v nenavadno in izvirno pripovedno celoto.
GLAS SELEKTORJA
Kritične ugotovitve ob pregledu lutkovne produkcije v l. 2006 / 2007 selektorja Roka Vevarja
Za dveletno bero t. i. lutkovne produkcije (sam menim, da je za prakso, o kateri je govora, izraz gledališče animiranih form dosti bolj univerzalno kot izraz lutkovno gledališče) lahko rečem, da je umetniško manj tvegana, kot je znala biti pred leti, da je podvržena komercializaciji in da v produkciji prevladujejo mimetične oblike animiranih objektov, kakršnim se prilega izraz lutka (se pravi: prevladujejo mimetične upodobitve živali, ljudi ali prepoznavnih fantastičnih bitij, dosti manj je animacije predmetov, svetlobe in senc, delov človeških teles idr.). Zanimivo je tudi dejstvo, da – kljub temu, da lutkarji radi poudarjajo animacijo kot specifiko svoje umetniške prakse – o čisti animaciji v resnici v zadnji produkcijski beri ni mogoče govoriti, razen morda v primeru Gledališča Papelito. Kaj imam v mislih? Predstave so povečini izrazito podrejene različnim oblikam dramske odrske naracije, kjer dramaturgije predstav ne narekuje toliko struktura in logika animacije, ampak bolj struktura dramskega teksta. Po drugi strani pa je res tudi to, da je nabor dramskih tekstov povečini tudi dramaturško šibek. V dosti primerih gre za nekakšno nizanje: večinoma gre za dramaturgijo pasijonskih postaj (v modernih časih so temu rekli tudi t. i. road-movie žanr), kjer se osnovni nabor animiranih objektov seli od situacije do situacije, s tem pa ponavadi sovpada simptomatika šibkih prehodov in prisiljenih zaključkov ali rešitev.
V zvezi z aktualno lutkovno produkcijo so se mi zastavljala vprašanja in porajale misli. Nekaj jih bom poskusil navesti.
(1) Scenske umetnosti, kakršno je tudi lutkovno gledališče, razumem kot prakse, ki vselej znova zagotavljajo živemu nastopu svojo lastno ontologijo. V zvezi s tem sem pri predstavah pogrešal stisko vprašanja: Kaj je lutkovno gledališče ali kaj je gledališče animiranih form. Menim, da vsako relevantno umetniško delo na to vprašanje z vsakim svojim delom vedno znova nekako odgovori ali poskusi odgovoriti.
(2) Pri ogledih predstav sem opažal, kako zelo odsotna je vsakršna problematizacija zveze med animatorjem in animiranim predmetom, manipulacije in manipuliranim predmetom, med objektom in objektivacijo in nenazadnje med izmenjujočo pozicijo objekta in subjekta. V zvezi s tem bi pripomnil še tole. Kot gledalcu so mi v gledališču vselej zanimivi ali celo ključni trenutki, ko me predstava zagleda, ko imam občutek, da se predstava vzpostavi kot subjekt, ki me objektivira ali ki ve o meni več, kot vem o sebi sam. Zakaj se mi zdi to ključen trenutek? Ker mojega stika s predstavo ne opredeljuje zgolj vprašanje, kako jaz vidim predstavo, ampak tudi, kako predstava vidi mene. Zato vselej pravim, da ima estetski doživljaj v gledališču paranoidno strukturo. Pri lutkovnem gledališču se mi je zdelo vselej najbolj prepričljivo nelagodno dejstvo, da so me – če se pristanem na dejstvo, da sem v spektaklu sveta gledano bitje (da se tudi v vsakdanjem življenju dostikrat obnašam v skladu s tem, kako sem viden ali kako predpostavljam, da sem viden, ali da druge vidim na svoj način) – sposobni videti ali gledati celo predmeti. Pri tem se spomnim neke teze Silvana Omerzuja, ki je pripovedoval, kako lahko neki minimalen premik lutke ali predmeta na odru sproži nekaj “poganskega”, sam razumem to kot nekakšno monstruozno čarovnijo, polno lepote. Francoski filozof Alain Badiou v svojem tekstu “Teze o gledališču” pravi: “Gledališka umetnost je nedvomno edina, ki mora dopolniti večnost z deležem trenutnosti, ki ji (tej večnosti, op. R.V.) manjka.” Sam sem lutkovno gledališče vselej razumel kot trenutek, ko animacija trajnosti predmeta zagotovi možnost smrti, z njo pa tudi etiko in estetiko. Ravno zaradi teh reči, sem imel pri dobrih lutkovnih predstavh zmeraj občutek, da sem na robu sakralnega, ne da bi me pri tem kaj sililo “na kolena”. Teh doživljajev pri aktualni lutkovni produkciji nisem bil ravno deležen. Menim, da tudi zato, ker so predstave dostikrat izključno nekaj, kar se dosledno objektivira v mojem pogledu ali ki poskuša zagotoviti ustrezen objekt moji želji. To je komercializacija.
(3) Pri ogledovanju predstav pa me je zaskrbelo še nekaj. Opazil sem namreč, da se populacija slovenskih lutkarjev stara in da takorekoč ni bilo med nastopajočimi takorekoč nikogar, ki bi bil mlajši od trideset let. Pri tem se sprašujem, kaj je z lutkovnim izobraževanjem in podmladkom.
(4) Zanima me tudi, kaj je z revijo Lutka. Kakšna je domača refleksija lutkovne umetnosti, kakšen je interes medijev za pisanje o lutkah.
(5) Žal mi je, da na festivalu ne bo mogoče videti predstave “Show Your Face!” skupine Betontanc v sodelovanju z litvanskimi lutkarji z imenom Umka in “Šestnajst obratov” Jaka Šimenca (produkcija En-Knap). Predstavi sta po mojem mnenju odlična primerka predmetnega gledališča, obe pa sta nastali v zadnjih dveh letih.