V jedru igre poljskega absurdista Sławomirja Mrożka je radikalno razpadli svet, sodobna družba, le korak stran od svojega dokončnega propada. Izgubljeni so vsi ideali, vse ideje, vsa načela, celo vsa tradicija in ves družbeni red. Kar je ostalo, je kaos - kaos, ki naj bi bil subverziven in osvobajajoč odmik od okostenelosti in rigidnosti, vse bolj pa sam postaja generator okostenelosti in rigidnosti, ki stiska in duši.

A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrožkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz. Dokler se ne pojavi mladi izboljševalec sveta, mladi zagovornik starih tradicij, ki je pripravljen za poravnanje tečajev storiti prav vse, so na spletni strani ljubljanske Drame navedli režiserjeve besede.

Kot je na novinarski konferenci spomnila ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel, je Tango iz leta 1963 najbolj znano in odmevno Mrožkovo besedilo. Praizvedbo je doživelo v Jugoslovanskem dramskem pozorištu v Beogradu leto dni po nastanku. Leta 1965 je bilo uprizorjeno na odru ljubljanske Drame, kar je bila četrta uprizoritev tega besedila na svetu.

Igro so uprizarjali po vsem svetu, v Sloveniji pa je zelo negativna kritika izpod peresa Josipa Vidmarja povzročila, da razen dveh postavitev v sklopu Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter dveh v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ni bilo uprizarjano. Ob nastanku je bil Tango po besedah Vesne Jurca Tadel razumljen kot izrazito politično besedilo, v njem je Mrožek na satiričen način obračunal s komunizmom.

Marcen je povedal, da ga je Mrožkov Tango pritegnil na treh ravneh. Najprej kot gradivo, ki omogoča poigravanje s kolektivnim uprizoritvenim pristopom.

Na drugem Mrožek vzpostavlja svet, ki se giblje po tanki meji med groteskno-absurdno-komičnim in tragičnim. Med smešenjem, ironizacijo, satirizacijo sveta na eni ter popolnim propadom in kaosom na drugi strani. Ko ne obstaja več nobena norma oz. se postavlja vprašanje, če katera od norm, ki smo jih včasih živeli in imeli za svete, sploh lahko preživi v svetu, ki ga poskušamo vzpostavit na novo. Ta premislek se mu zdi, da je, s stališča generacije, ki živi na preseku norm ali izgubljenih upanj in idealov in poskuša ustvariti nov svet, aktualen in zanimiv tudi za današnji čas.

Kot vstopna točka se mu je zdela zanimiva tudi mikro situacija družine, ki je metafora za celotno družbo ali ves svet. Poskuša se oprijeti tega, kar je ostalo, a namesto, da bi zgradila nov svet, v vsakem trenutku oprimke še dodatno razgradi. Pri tem se postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar nam ostane, ko razgrajujemo, je sklenil režiser.

Dramaturg Rok Andres je povedal, da so Mrožka skozi preteklo stoletje umeščali v gledališče absurda, kar je sam zavračal. Vendar pa tako Tango kot druge njegove drame nosijo veliko prvin dramatike gledališča absurda. Čeprav je igra Tango močno vpeta v čas, v katerem je nastala, pa je aktualna tudi danes, saj skuša s humorjem povedati nekaj temeljnih univerzalnih resnic o družni, družbi in svetu.

Scenografinja Sara Slivnik je povedala, da je v Mrožkovem besedilu prostor zelo dobro definiran, z režiserjem pa sta iskala takšnega, ki bo odmaknjen od sveta. Odločila sta se, da dogajanje postavita na vrh sveta oz. na streho hiše. Po besedah kostumografinje Ane Janc je bila osnovna ideja, da je družina skozi čas nabrala kose oblačil, ki so si jih je nato člani družine oblikovali in priredili zase.

V predstavi igrajo Timon Šturbej, Maša Derganc, Jurij Zrnec, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Boris Mihalj in Eva Jesenovec. Avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe pa Andrej Hajdinjak.