Za postavitev Mozartove štiridejanke, ki je opredeljena kot komična opera, si je Roschina kot izhodišči vzela naslova Beaumarchaisove literarne predloge Ta nori dan ali Figarova svatba, po kateri je skladatelj skupaj z libretistom Lorenzom da Pontejem ustvaril delo za glasbeno gledališče.

V drugem delu naslova je, kot je povedala na današnji predstavitvi, prepoznala simbol združitve moškega in ženskega principa, ki sta "v naši zgodbi" v neravnovesju, svatba pa je izhodišče za konflikt. To se po njenih besedah najbolj kaže v scenografiji in kostumih; oboje je podpisala Vasilija Fišer.

Ta nori dan pa je bil režiserki način za interpretacijo besedila in likov. V norosti je zaznala stanje duha protagonistov, ki živijo kot ujetniki lastnih strahov, predvsem strahu pred samoto. Za objestno željo po ljubezni pa se izkaže, da jih pripelje do meja skrajnega razuma. Ker je bila psihologija izhodiščna točka za to, da so ustvarili večplastnost likov, je tokratna Figarova svatba, ki bo uprizorjena v izvirnem italijanskem jeziku, bolj drama kot komedija, je pojasnila Roschina.

Zgodba se dogaja v interierju, ki predstavlja moški princip, in eksterierju, ki predstavlja ženski princip, naravo, ki skuša spodbuditi notranji svet, da razreši vse potlačene emocije in nerazrešene stvari iz preteklosti. Stara, zapuščena hiša je po režiserkinih besedah metafora notranjega stanja, sistema, ki ne zdrži več in razpada. Pri kostumih pa so izhajali iz likov, ne iz določenega obdobja, čeprav je prisotna neka arhaičnost.

Opera je odsev notranjega stanja posameznika, ki živi v nenehnem strahu, ki skriva čustva tako pred seboj kot drugimi. To je družba zaprtih src in glav, ki delujejo kot roboti, svoje intuicije že dolgo ne slišijo več, je o svojem videnju velikega Mozartovega dela še povedala režiserka. Čeprav je prepričana, da poslušalci simbolike ne bodo razumeli, pa je prepričana tudi, da jo bodo občutili, ker interpretacija gradi na občutjih.

Kljub temu, da je opera pretežno pisana v duru, po besedah dirigenta Marka Hribernika izžareva tudi dramo, ki je drama tako Beaumarchaisovega kot tudi Mozartovega življenja. Poslušalce je opozoril, naj skušajo v navidezno preprosti in lepi Mozartovi glasbi najti globlji pomen, saj, kot je poudaril, deluje nekje globoko v podzavesti.

Suzano in Figara bosta na četrtkovi premieri pela Urška Arlič Gololičič in Peter Martinčič. Kot je razkrila prva, so like iskali v sebi, in čeprav jo grof glavnima junakoma nekoliko zagode, to ni dovolj, de na bi ostala skupaj. Kot je povedal Martinčič, je odnos med njima napet, mogoče vprašljiv. Figaro se namreč veliko ukvarja sam s seboj, svojo identiteto, bolj trdnim svetom: "Je le človek jasnih načel in dejanj."

Kot piše na spletni strani operne hiše, je bil Beaumarchaisov Figaro znanilec skorajšnjih socialnih sprememb v obliki poznejše francoske revolucije. Na Dunaju predstave po tej predlogi niso bile dovoljene. Libretist je iz nje črtal vse, kar bi lahko motilo tamkajšnje cenzorje. Krstno je bila opera uprizorjena leta 1786.