Pogovor z režiserjem komedije George Dandin, Luko Martinom Škofom
Goldonijevi komediji Prebrisana vdova in Nenavadna prigoda, farsa neznanega avtorja iz 15. stoletja Burka o jezičnem dohtarju, Linhartova Županova Micka in Molièrov Zdravnik po sili že v času študija na AGRFT v Ljubljani; lahko ob naštetih režijah govoriva o režiserju z naklonjenostjo do klasične komedije?
Lahko, a le kot o režiserju klasičnih komedij s poskusom avtorske nadgradnje besedila (Smeh). Interes za komični žanr namreč razumem kot nekakšen podaljšek študijskega procesa, saj se v času študija na akademiji nismo podrobneje ukvarjali s komedijo, še manj z razumevanjem klasičnih komediografskih mehanizmov in orodij. Iz predstave v predstavo zato skušam »sistematsko« raziskovati specifične komedijske zvrsti (od Feydeaujeve situacijske, Goldonijevih zametkov karakterne do Molièrove situacijsko-karakterne komedije, ki meji že na verbalno), preizkušam različne komediografske »prijeme«, nadgrajujem posluh za komično in vedno znova upam, da mi bo pri režiji naslednje predstave uspelo razviti povsem svojsko uprizarjanje komičnega.
Zakaj ste se na tej podaljšani študijski poti odločili prav za komedijo George Dandin?
George Dandin je bil ideja ravnateljice. Vsebina je zanimiva in ponuja zanimivo odrsko izkušnjo, a zagrabil sem – ker je zvenel tako preprosto – za njen podnaslov Prevarani soprog. Zanima me ženska, ki zna varati tako, da izpade mož »totalen kmet«. Zanima me moška prenapetost in situacije, ki nastanejo zato, ker se včasih pač ne znamo sporazumeti. Ko diplomacija odpade. Ko se krona z rogovi. Ko se razvname strast, ki številne komedijske junake pahne v obup.
Samo komedijske?!
Ne, tudi junake tragedij, o komediji govorim le zato, ker mi je ta bližja. V tem trenutku mi režija komedije predstavlja največji izziv. Šale, smešne situacije. Hm ... Pogledi in odzivi gledalcev se kljub univerzalnim komičnim mehanizmom spreminjajo. Naše življenje oblikujejo drugačni pojavi, ki se zapletajo v vsakdanje ali bolj usodne življenjske probleme. Dramo si puščam za pozneje. Bolj kot pripovedovati zgodbo z distanco performerja, me zanima igrati do konca, povsem vživeto. Skozi komedije iščem smeh tam, kjer ga še ni bilo. Morda si želim, da bi se gledalci znali smejati tudi takrat, ko se zgodi kaj pretresljivega. Žalostnega. Tudi po gledališki izkušnji. Naš George Dandin je žalostna zgodba, vendarle sem trdno prepričan, da se v njej sami skriva ključ do izhoda iz na videz brezizhodne situacije kmeta in njegove žene. Treba je »skomunicirati«. Drugače pa je življenje zame en velik hec. Včasih se razjezim, a se lahko hitro spet smejem. Smeh cenim. Prepičan sem, da je bolj zdrav kot žalost. In moji igralci so tu, da vas s svojo žalostjo do solz nasmejejo kot klovni, ki se razdajejo do zadnje celice.
Je bila za tak smeh potrebna priredba besedila; novi prevod Aleša Bergerja ste namreč nekoliko priredili, vsebinsko in jezikovno; potrebuje George Dandin danes sodobnejši okvir?
Prevod, naj bo še tako svež, se mi je zdel preveč papirnat in surov, zato sem poskušal najti ustreznejši kontekst, skozi katerega bi problematiko komedije – vprašanje resnice – lahko bolj približal sodobnemu gledalcu. Dogajanje komedije sem najprej nameraval umestiti v prostor resničnostnega šova po vzoru Trenutka resnice, kjer ima posameznik možnost resnico izpovedati in ob tem prejme še plačilo. Razmišljal sem, da je George Dandin pravzaprav edini v igri, ki se želi dokopati do resnice, vsi drugi tega nočejo ali se pretvarjajo, da je ta resnica drugačna. Vzporednica med Georgeom Dandinom in tekmovalcem v šovu je več kot očitna; oba želita pritegniti pozornost javnosti, oba želita biti slišana in sprejeta, razlika je le v tem, da je udeleženec šova bolj osamljen, saj si v resnici nihče ne želi resnice, če ta ne zmore zadovoljiti najširšega okusa in se ne prodaja. Ko smo začeli z vajami za predstavo, sem še skušal vzpostaviti prostor resničnostnega šova (ob koncu katerega bi Dandin ostal sam, kot da je ujetnik tega prostora), vendar sem se pozneje odločil, da televizijski studio zamenja »gradbišče«, kjer Dandin gradi hišo, ki je v trenutku, ko začnemo spremljati dogajanje, že skoraj pod streho.
Podoba nekoga, ki sam gradi hišo, hitro asociira na slovensko stvarnost ...
V predstavi se navezujemo na slovenski prostor. To so slovenski igralci. Dejansko z ekipo prihajamo iz vseh delov Slovenije. Predstava – komedija nastaja zaradi koprskih gledalcev in seveda za gostovanja po Sloveniji, adaptacija igre prostoru, ki mu je namenjena, se je zgodila organsko in spontano. Natančnim geografskim koordinatam se skušamo ogniti. Naj ostane v zraku. Bolj so pomembni notranji prostori naših junakov.
Uprizoritve Georgea Dandina v Franciji pogosto presežejo njegovo lahkotnost in komedijo zaostrijo v socialnem smislu, v nasprotjih med družbenimi razredi, zaradi česar postanejo še bolj družbeno kritične. Ste pri študiju predstave razmišljali tudi v tej smeri?
Ne, Georgea Dandina ne berem v tej luči, problematiziram ga lahko le na intimni ravni in v vprašanju krivde. Kdo je kriv za nastalo situacijo, ki je
pogodu le staršem? Krivde ne moremo naprtiti plemstvu, gospodu in gospe de Boudaleau ali njuni hčeri Angeliki torej, prav tako ne Georgeu Dandinu. Ta je v želji, da se dvigne nad svoj stan, res naredil napako, vendar tako bi najbrž ravnali vsi, tudi jaz in vi. Družba nas sili, da verjamemo, da sta že naziv ali status, ki ju lahko pridobimo, nekakšna »pika na i« naših življenj. Kdo je torej kriv? Krivi so vsi! George Dandin si je za svoj nesrečni zakon kriv sam, ker je nasedel poročni ponudbi; gospod in gospa de Boudaleau zdaj sicer imata premožnega zeta, ki lahko reši njune denarne težave, vendar za to si morata zatiskati oči pred resnico o svoji hčeri; kriva je Angelika, ki je maščevalna in ne želi reševati problemov po mirni poti; kriva sta George in Angelika skupaj, saj se ne znata pogovoriti in upreti staršem. To so intimni problemi, in zato trdim, da gre v komediji za intimno problematiko.
foto Radovan Čok
Ostaniva za trenutek še pri vprašanju Georgeove krivde; je on poiskal Angelikine starše in jih prosil za roko njihove hčere ali sta gospod in gospa de Boudaleau poiskala Dandina in z njim sklenila le dobro »poročno kupčijo«?
Obe opciji puščam odprti, vendar se bolj nagibam k misli, da je Dandin hotel nadgraditi in drugače užiti svoje življenje, pobegniti vsakdanjim opravilom in se pozabavati z lovom, plesom … Seveda ni vedel, kaj plemstvo je, prevaral ga je videz in najbrž tudi obljuba Angelikinih staršev, da bodo njegovi otroci nosili plemiški priimek. Ko se začne predstava, ima George že lopato v roki. Upam, da bo gledalcem jasno, da ta Georgeova gesta, ki govori o vračanju k njegovim opravilom, h konkretnemu delu, predstavlja njegov obup, zavedanje, da se v višji sloj ne bo zmogel vplesti.
Ker ste besedilo posodobili, ga postavili v sodobni čas in, pogojno, slovenski prostor, vprašujem, kdo sta de Boudaleaujeva danes? S katero elito, če sploh, ju lahko enačimo?
Z vsemi, ki bi bili sposobni s »prodajanjem megle« okoli naziva in z izkoriščanjem lepote lastne hčerke zapeljati nekoga, ki zato, da bi izpolnil praznino v svojem srcu, išče topel človeški stik. Težko je najti družbeni sloj, ki bi bil pri nas enakovreden francoskemu plemstvu 17. stoletja; to so lahko intelektualci, ki se skrivajo za relativnostjo moralnih vprašanj, slovenski estradniki, vsaj tisti, ki so uspešni zgolj v ustvarjanju vtisa pomembnosti, ali liberalna elita … Skratka, vsi prevaranti. Znova je pomembna intimna odločitev za takšno življenje; če družbeni sloj več ne obstaja, ostajajo pa družine, ki se imajo za večvredne, za »pasemske«. Kritika je najbolj usmerjena proti sprevrženim staršem, ki še vedno gojijo vzvišena prepričanja in v svetu brez pravil postavljajo svoja ohlapna oportunistična pravila, ki se jih sami ne držijo, dokler se da resnico posesat v sesalec.
Čemu odločitev, da v vlogi gospe Boudaleau zasedete igralca? V želji po karikiranju plemstva?
Ne, v tej vlogi bi prav tako lahko zasedel tudi igralko, odločitev za igralca je sledila razpoložljivosti koprskega ansambla in igralcev, ki sodelujejo s koprskim gledališčem, obenem pa zamenjava s časom začne učinkovati kot nekakšna uniseks podoba današnjega časa. Svet po moški meri, kjer je feminizem, kot upor taki ureditvi, še bolj moški. Vsi možje postajajo fantje, samo George ne! Boudaleaujeva ne bi smela zbujati pozornosti, saj vedno delujeta le kot tandem.
George Dandin je pri Molièru bogat kmet, v vaši uprizoritvi pa kdo?
Lik Georgea Dandina ostaja zvest Molièru; še vedno je kmet, ki si je denar prigaral, kmet, ki je moral podreti toliko in toliko dreves, jih obdelati in prodati, da je dobil denar. Ni novodobni povzpetnik, ki z virtualnim denarjem služi tako, da drugim skoplje jamo, sam pa z banko kuje dobiček. V tem tiči tudi vzrok za prve nesporazume z Angeliko, saj je George človek konkretnih dejanj in redkih besed. Vešč grudi in kmetic se v Angelikinih očeh pojavlja kot neandertalec, ki mu je intelektualna lastnina očitno tuja. Zaradi zakona, ki sta ga podpisala z zaobljubo, George od nje zahteva brezkompromisno spoštovanje. Užaljen je, ker sam pri sebi čuti, ko ga kdo prezira. Kot gospodar, močan, sposoben, a potihoma zaljubljen mož, ki poskuša z napačnimi ljudmi razčistiti resnico, se odziva po svoje, in ker prepozno ugotovi, da se je »poročil« s starši svoje žene, je zato ponižan. Ti ga varajo bolj kot najslabša pocestnica. Klitander je kontrastna vloga, konkurenca, ki ima vse, kar premore George, in še več. Predvsem veliko časa. Klitander je glasen znanilec ljubezni. Mlajši fant iz mehiške serije Rebelde. Živi svobodno (liberalno) življenje, polno strasti za koruptivno obnašanje.
foto Radovan Čok
Vendar če je George človek konkretnih dejanj, ni nekoliko nenavadno, da mu v njegovem konkretnem svetu ni mar za denar?
Ni mu mar za denar, vedno, ko seže z rokami v žep, so ti polni denarja. Ko ga v drugem dejanju obiščeta gospod in gospa de Boudaleau, ki mu skušata ukrasti vrečo denarja in se jima ukradeni denar po nesreči razsuje po tleh, Dandin pomaga pobirati kovance in jima hiti vračati denar.
Molière naj bi nekoč izjavil, da je treba z igralci grobo ravnati, kajti le tako na odru dajo vse od sebe. Kako je potekalo vaše delo z igralci, kakšna je vaša druga režiserska izkušnja v tem gledališču?
Čeprav bralec ob branju komedije dobi vtis, da je Molière Dandina v besedilo vključil le za to, da lahko drugi o njem govorijo in se zato tudi pojavljajo na odru, sem že na prvih vajah stremel k temu, da je bila hierarhija vlog v igri jasna: George Dandin je glavna vloga, vse preostale so tej vlogi podrejene. Z igralci smo poiskali in vedno znova osmišljali ključ, po katerem bodo gledalci v komediji tako Georgea Dandina tudi prepoznavali. Zelo dobro sem sodeloval z igralci, ob Radošu Bolčini, ki je izjemen delavec, so se prav vsi trudili, da predstava ne bi slonela na igralskih kreacijah figuric, temveč na vlogah, ki so si – naj se nekatere med njimi zdijo manj pomembne – enakovredne.
V zvezi z vašim načinom dela in predstavami, ki ste jih do danes režirali na odrih slovenskih gledališč, naj bi se že uveljavil termin škofizem. Ga lahko, prosim, na kratko razložite.
Za to še nisem slišal. Najbrž se navezuje na uspešen projekt iz Celja ... Ludizem, meni draga vejica slovenske literature ... Razvijam avtentičen humor, medtem ko se navdušujem nad življenjem, ki raste z odrskih desk. Je to pomembno? Ni. Pravzaprav nestrpno čakam na veter, in če dolgo ne piha, si izmislim še sto detajlov na igralca. Ti potem sploh nimajo več pregleda in se jim zdi da igrajo Jesiha, v resnici pa veter sploh še ni zapihal. V bistvu mi ni všeč, ker se sliši, kot da bi si kaj lastil. Pa si nočem. Hočem, da so moje predstave last vseh. Gledalci lahko zaradi mene stojijo nagneteni, naj gredo na oder, naj postanejo del nas, naj hipnotizirane bolnike prikujejo na tla. To si tako ali tako prizadevajo vsi režiserji, ki jih priznam.
***
Molière
George Dandin
ali Pretentani soprog
Prevajalec Aleš Berger
Režiser Luka Martin Škof
Scenograf Miha Knific
Kostumografka Nadja Bedjanič
Avtor glasbe Mirko Vuksanović
George Dandin, bogat kmet, Angelikin mož - Radoš Bolčina
Angelika, žena Georgea Dandina in hči gospoda de Boudaleauja - Mojca Fatur
Gospod de Boudaleau, podeželski plemič, Angelikin oče - Igor Štamulak
Gospa de Boudaleau, njegova žena - Danijel Malalan
Klitander, zaljubljen v Angeliko - Miha Rodman
Klavdija, Angelikina služabnica - Dunja Zupanec
Lubin, kmet, Klitandrov služabnik - Rok Matek
Povezave: