Maja Borin, 24. 9. 2020

Mojo ustvarjalnost pogosto vznemirjajo rane

Drama SNG Maribor, Mirjana Medojević po motivih zgodb Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače PRIVIDI KAČJEGA PASTIRJA, režija Daniel Day Škufca, premiera 25. septembra 2020.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Intervju z režiserjem Danielom Day Škufco.

Daniel, te je k odločitvi, da za svoj prvi mariborski projekt inspiracijo poiščeš v zbirkah zgodb Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, pritegnilo dejstvo, da so Slovenci (o katerih smo v letu 2019 velikokrat brali in poslušali razprave, da se je izredno povečalo število ljudi, ki ne berejo, na kar 49 odstotkov[1]) prvi del omenjene trilogije, ki ga je Milena Miklavčič izdala leta 2013, izpraznili iz knjigarn in knjižnic? Knjiga je tri leta zasedala prvo mesto po branosti v slovenskih knjižnicah in še danes se moraš, če si jo želiš izposoditi, postaviti v dolgo čakalno vrsto.

 Ne zares. Mojo ustvarjalnost pogosto vznemirjajo rane. Predvsem take, ki jih začutim tudi pri sebi. Po prvih stotih straneh knjige mi je bilo jasno, da sem se znašel v gnojni rani, v katero si želim zabresti skozi proces. Hkrati pa mi je bilo jasno, da ta konkretna rana presega moje kapacitete in da bo za to potrebno izvleči moči iz vseh, ki bodo z mano skočili vanjo. Na srečo sem trenutno v situaciji, ko lahko rečem, da me med gaženjem skozi proces spremljajo ljudje, ki ogromno dajejo. Brez njih ne bi zmogel nič.

 

Kako sta se z avtorico odrskega besedila Mirjano Medojević odločila, da bosta začrtala pot od knjižnih razkrivanj skrivnosti intimnega življenja naših (pra)babic in (pra)dedkov do poetičnih Prividov kačjega pastirja?

Instinktivno. In z ogromno zaupanja, ki ga je potrebno vsak dan ponovno vzpostaviti.

 

Je bila pot, ki ste jo z ekipo prehodili, skoraj tako razburljiva kot odkritja Milene Miklavčič (za katere je Spomenka Hribar zapisala, da »brez spoznanj, ki nam jih je odkrila avtorica Milena Miklavčič, ne bi mogli izmeriti spremembe, celo preloma med nekdanjim in sedanjim življenjem, zato je res vse, kar je avtorica uvrstila v svojo študijo, dragoceno …«[2])? Kateri del procesa je bil do zdaj najzahtevnejši? 

Pot še ni končna, tako da jo težko v celoti reflektiram. Trenutno je občutek, kot da časa ni. So samo trenutki, ki si neizprosno sledijo v naraščajočem pritisku, mi pa jih moramo preživeti. Najzahtevnejši je torej vedno “jutri”, vse dokler se iz zaprtega okolja procesa skozi premiero ne rodi predstava. Vse je zelo podobno kot pri kačjem pastirju. Ličinka se poda na pot, zleze na kopno, diha zrak v okolici in postopno ji z ogromno količino pritiska poči hitinjača in iz nje se v življenje izvije nežni krilatec. 

 

V nekaterih projektih, kjer si bil asistent režije, si tudi nastopal. Kako so tvoje igralske izkušnje vplivale na tvoje režijsko vodenje, na delo z igralci? 

Slabo. Tako kot vse izkušnje, iz katerih dobim občutek, da sem se nekaj naučil. Ampak imam upanje, da bom nekega dne spet lahko odprt za to, kar je v tem trenutku živo. Največ, kar so mi dale igralske izkušnje, je bilo predvsem povezano z ustvarjalnostjo in z njenim življenjem. Tam pa sem dobil ogromno.

 

Izjemen vpliv, ki ga ima v zadnjih letih delo Tomija Janežiča, sicer tudi profesorja na Akademiji in režiserja mednarodnega slovesa, je viden pri številnih mladih gledaliških ustvarjalcih, tudi pri vama z Mirjano. Bi lahko rekel, da je on razprl nove smernice razvoja sodobnega slovenskega gledališča? 

Tomi Janežič je zame res izreden mentor, ki ima neizmerno ljubezen do ustvarjalnosti in neverjetne kapacitete za prevajanje lastnih izkušenj v znanje, to pa je pripravljen nesebično deliti.

 

Zaradi razglasitve pandemije in zaprtja gledališč se je vaš projekt prekinil tako rekoč sredi ustvarjalnega procesa. So bili meseci nenadejanega časa dobrodošli? Kako sta z Mirjano v tem času predelala Ogenj, rit in kače niso za igrače v Privide kačjega pastirja?  

Čas je vedno dobrodošel. Omogoča približevanje k bistvu tega, kar nas zares zanima. Tukaj smo imeli časa tako rekoč 9 mesecev – od zime do jeseni – in še več, saj sva z Mirjano že prej pognala najin proces, čeprav na koncu ne vem, če bomo zaradi vseh prekinitev in okoliščin v gledališču presegli 70 vaj, kar pa spet ni tako veliko. Ampak imeli smo druge vrste čas. In s tem se odpre tudi možnost preobrazbe – tako kot se je pri nas zgodilo z besedilom.

[1] https://siol.net/novice/slovenija/skoraj-polovica-slovencev-sploh-ne-bere-video-513136

[2] https://jutri-2052.blogspot.com/2014/12/esej-s-hribar.html

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

SNG Maribor, Mirjana Medojević, Prividi kačjega pastirja

Povezani dogodki

Andraž Golc, Maja Borin, 30. 5. 2012
Paradoks o gledalcu
Maja Borin, 10. 4. 2015
Ohcet