Od kod pride ideja za delo, oziroma kaj je prej: ponudnik z idejo ali tvoja ideja, s katero iščeš financerja?
Moj prvi vzgib je ponavadi ideja, ki jo želim realizirati ne glede na finance in ponudnike. Torej nekaj, o čemer hočem govoriti, nekaj, kar se me tiče in želim na to temo tudi nekaj povedati.
Če mi ponudijo besedilo, ga najprej preberem, in če v tem tekstu vidim možnost izraza, možnost vzpostavitve odnosa do te teme, ga lahko uprizorim. Nikoli nisem še ničesar zavrnila,
saj so Svinje edini tekst, ki so mi ga po končani akademiji ponudili, V večini primerov sama poiščem besedilo za predstavo. Upam, da me bodo razne institucije kmalu začele zasipavati
z besedili in ponudbami za režijo, imam pa tudi seznam tridesetih tekstov, ki bi jih rada režirala. Vsi se dotikajo družbene tematike oziroma tem, ki so povezane z našo realnostjo.
Kako pogoji ustvarjanja vplivajo na tvojo gledališko poetiko?
Trenutno me najbolj zanima ustvarjanje kolektivnega gledališča oziroma skupinsko ustvarjanje predstav. Glede na to, da so finančni vložki predvsem v neinstitucionalnih predstavah skoraj
nični, za skupinsko ustvarjanje pa potrebuješ kar nekaj ljudi, je takšen način dela v tem trenutku skoraj nemogoč. Sicer so kolektiv lahko trije, oziroma v primeru predstave v BiTeatru štirje, to enostavno ni enako. Želim ustvariti mešanico kolektiva in rituala, a za to potrebujem honorarje za svoje sodelavce. Morda nismo dovolj vešči v zbiranju sredstev, da bi postalo to mogoče, vendar upam, da bomo našli način in to uresničili.
Kar se tiče izraza, je odvisno, na kakšen način delaš in kaj. Sama ne delam vseh predstav skozi kolektivno ustvarjanje, čeprav je vsaka predstava kolektivno dejanje, saj vsak udeleženec procesa prispeva svoj delež.
Prostora za izraz in za lastno estetiko imam dovolj. Estetiko narekuje tudi sama vsebina, tako da je odvisno, kaj narediš in za kaj se odločiš, v katerem trenutku življenja si tisti hip, kaj te navdušuje in fascinira … Mene se drži smetiščna estetika oziroma »trash art«, ki se mu pogosto sicer želim izogniti, a me na koncu kljub vsemu zanese tja tudi zaradi »nuje po recikliranju«, torej zaradi pomanjkanja sredstev. Kljub vsemu pa lahko tu in tam nastane tudi estetsko dovršena predstava.
Kdo je tvoj gledalec?
Predstave delam predvsem zato, ker želim nekaj povedati. To bi rada povedala čim širši množici. In kdo je ta množica? Rada nagovarjam ljudi, ki niso iz mojih krogov, ki mi niso poznani in imajo o svetu drugačne predstave kot jaz. V prepričevanju prepričanega občinstva ne vidim nobenega smisla. Prav zato rada delam predstave na ulici in v Grosuplju, ker je tam publika pestro fenomenalna. Tako dosežem svoj cilj, ki je širjenje drugačnih pogledov na svet, kot jih ima večina. Moj cilj je tudi odpiranje vprašanj, ki si jih občinstvo morda nikoli ne zastavi. Predstav ne prilagajam okusu občinstva, kar pa ne pomeni, da ne želim narediti predstave čim bolj razumljive.
Lahko gledališče vpliva na spremembe v družbi?
Ja. Gledališče lahko spreminja svet že s tem, ko na oder postavi teme, ki so v družbi aktualne. Tako jih izpostavi in pokaže nove vidike problema, vzpostavlja vprašanja o tej temi ali pa ponuja odgovore na vprašanja, ki ji tema zastavlja. Gledališče oziroma predstava kot utopija sanja nek svet, ki ga še ni. Utopija in misliti utopijo je edino, kar prinaša spremembe, tako družbene kot tudi osebne. S tem, ko se nekoga dotakneš čustveno, mentalno ali fizično, ga spraviš v položaj, v katerem se še ni znašel ali pa se ne znajde vsak dan. Ponudiš mu misel; mogoče ne poveš odgovora, ampak zastaviš vprašanje. Če je to vprašanje dovolj močno, ga spremeniš v aktivnega gledalca, ki išče odgovor pri samem sebi. Nekje globoko v sebi, po svoji temni plati, mislim, da ima gledališče tudi to moč, da nagovori maso ljudi, da prime za puško in izvede revolucijo. Za to pa mora biti ustrezna družbena situacija.
Iz gledališkega lista uprizoritve