V času, ko so v Abidjanu potekale vaje za premiero Snajperja Damirja Karakaša v režiji Ivice Buljana, koprodukcijo Mini teatra Ljubljana, Novega kazališta Zagreb in Compagnie Yeyotheatre Abidjanje, ki je bila uprizorjena 8. januarja 2014, pa je Robert Waltl odigral tudi 2 predstavi Palčice Mini teatra, prve virtualne lutkovne predstave na svetu - eno v majhni vasi Abatta in eno v SOS vasi (sirotišnici).

Ivica Buljan in Robert Waltl sta imela poleg tega tudi več predavanj za študente Akademije in dijake umetniške gimnazije v Abidjanu ter več sestankov z najpomembnejšimi kreatorji tamkajšnje gledališke podobe, med drugim s predsednikom ITI, predsednikom UNIMA Slonokoščene obale, direktorjem mednarodnega lutkovnega festivala v Abidjanu.

Predvidena turneja po Slonokoščeni obali, v aprilu gostovanje tudi v Sloveniji in na Hrvaškem

V Mini teatru pravijo, da so želeli narediti predstavo, ki bo lahko gostovala na različnih lokacijah po Abidjanu. Prve predstave se bodo igrale v Centru za gledališko dokumentacijo ter v Francoskem kulturnem centru in Goethe Inštitutu. Po tem pa igralci nameravajo izvesti turnejo po Abidjanu, kar bo edinstven podvig. V Abidjanu namreč ne obstaja stalni ansambel in na avdiciji se je pojavilo veliko igralcev, umetniška skupnost pa je izgubila pogum in orientacijo. Aprila bo predstava gostovala tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.

Učitelji Ivice Buljana, od Brooka, Barbe do Ellen Stewart so mu pokazali, da je najbolj lokalno gledališče v svojem bistvu internacionalistično. Odpreti se drugim idejam, ljudem in kolektivom je bila tudi Krleževa filozofija, čigar delo, Kraljevo, je na poziv direktorja Nacionalnega gledališča, ki je videl njegovo delo na besedilih Elfride Jelinek s francoskimi študenti Buljan v Abidjanu režiral leta 2009. Medtem ko je pri predstavi Kraljevo delal s štiridesetimi umetniki, pa se je Buljan Karakaševega Snajperja odločil postaviti produkcijske standarde in narediti mobilnejšo predstavo, ki bo imela daljši vek trajanja.

Hrvaški Karakaš v afriškem Abidjanu

Irie Philippe, eden redkih igralcev, ki je zavrnil delo v pisarni, na katerega je po končani akademiji v najboljšem primeru obsojena večina abidjanskih igralcev, in se bori z birokratskimi mlini na veter, je Buljana pozval, da nadaljujeta delo, začeto s Krležo. Kot Krleževo Kraljevo ima tudi Snajper namreč razloge za Afriko. Po besedah režiserja Buljana se mu je Snajper na prvo branje zdel zlit s slonokoščenimi razmerami. To je samo delno »liško« delo zaradi mogočega prepoznavanja okoliša, iz katerega prihaja protagonist Muki. Karakaš je kozmopolit tudi v svoji pariško-matoševski avanturi. Besedilo je lepo, surovo, nabito z idejami, paranoidno kot scenarij Gusa van Santa. Gre za balsacovsko temo, ki jo je kozmopolit Karakaš uspel napisati kot manifest generacije, željne revolucije, še bolj pa denarja, do katerega pa nikdar ne bo prišla, niti z ropom ali umorom.

Karakaševa drama na drastičen način govori o krhkosti hrvaške kulture, ker je v sodobnem svetu, strukturiranem skozi institucije, neprilagojena. Snajper je medij hrvaško-slonokoščene umetniške akcije. Dva v težavah si podajata roke. Enega je zaznamovala postindustrijska praznina, drugega postkolonialni kaos.

Karakaš paše v Abidjan - v mesto, ki pred sto leti ni obstajalo, v mesto, katerega prebivalci govorijo jezik, ki nima zveze z njihovim poreklom, kjer so se prišleki priselili s svojimi tradicijami, kjer v eni družini živijo katolik, ateist, musliman, evangeličan, vsi po lastnem izboru, kjer Kitajci preizkušajo novo ekonomijo in kjer so francoske restavracije boljše kot v Parizu. Abidjan je umetno mesto, v katerem število prebivalcev vsako leto naraste za 1 milijon. Je mesto, kjer igrajo odlični instrumentalisti, plešejo divji plesalci in živijo odlični umetniki. Je Babilon, v katerem se je 30 jezikov stopilo s francoskim.