Če bi moral našim gledalcem priporočiti predstavo Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, kaj bi jim povedal o predstavi?

Predstava Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji se ukvarja z razmerjem med našo intimo in aktivnim družbeno-političnim življenjem. Na primeru protestnih gibanj konec 60. let prejšnjega stoletja poskušamo diagnosticirati problem subjekta, ki se ni zmožen vključiti v družbeno spremembo, ki se odvija pod njegovim oknom, četudi si tega v resnici želi. Predstava prevprašuje mehanizme, s katerim nas ideološki aparati države ujamejo v reprodukcijo obstoječih družbenih razmerji in vleče paralele med takratno in današnjo družbeno situacijo. Nevarno se namreč približujemo točki, ko bo vprašanje socialne pravičnosti ponovno povsem oprijemljivo in aktualno. Ker pa se nam zdi, da smo v svetu hitrih rešitev in sekundne pozornosti že zdavnaj zamudili vlak, da bi se na to vprašanje kot družba adekvatno pripravili, se bomo morali s situacijo soočiti — naš poskus v to smer je ta predstava in ravno zato se mi v tem trenutku in na tem mestu zdi pomembo, da si jo ogledamo in skozi njo razmišljamo o prihodnosti in se odločimo ali želimo soustvarjati našo prihodnost, ali samo stati ob strani in jo spremljati.

Predstavo Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji Mini teater producira v okviru programa Mladi avtor. Kakšna je danes pozicija mladih avtorjev, posebej ko končajo AGRFT? Kakšni so tvoji načrti po končani Akademiji, kaj bi rad počel oz. kakšno gledališče bi rad ustvarjal?

V zadnjih letih, ko se svetovne krize kopičijo, se zdi, da se v umetnosti vse bolj išče mlade avtorje in mlade glasove, ki bi spregovorili s pozicije nove generacije, tiste, ki bo poskušala preprečiti podnebni zlom, ki bo soočena s posledicami trenutne neoliberalne ekonomije, globalizacije, mediatizacije, tehnologizacije … in to naši generaciji obeta perspektivo dela v umetniških poklicih. Ampak ne glede na to mladi avtorji ostajamo v strukturno neprimerno šibkejšem položaju, takoj po končani Akademiji pa je temu še bolj tako, ponavadi se po koncu študija diplomanti samozaposlijo in tako postanejo dvojno ranljivi — začetek karierne poti na prekarnem delovnem mestu. Spomnim se, kako so nas že na začetku študija opozarjali, da po končani Akademiji za diplomante nastopi nekakšen vakuum. Ampak če danes pogledam okoli sebe temu sploh ni tako in velika večina mojih kolegov podobne starosti nekaj dela — pravo vprašanje pa je: v kakšnih pogojih. O pogojih dela se moramo — in tudi se — mladi in predvsem (mladi) samozaposleni pogovarjati, jih primerjati in se skupinsko, kolektivno lotiti izboljšanja strukturnega položaja (mladih) samozaposlenih. Želim si in upam, da je prvi korak k temu kolektivna pogodba s samozaposlenimi, o kateri govorijo na Ministrstvu za kulturo. V prihodnosti si zase in svoje sodelavce želim čimveč raznovrstnega dela na različnih področjih gledališkega in drugega umetniškega ustvarjanja. Znotraj režije me izrazito zanima politično gledališče in preplet politike s seksualnim ter vprašanje, ali lahko gledališče učinkuje v direktnem političnem smislu — tukaj seveda ne govorim zgolj o dnevno- in strankarsko-političnem, temveč o politiki kot o načinu ureditve tako materialnih kot ideoloških okoliščin v katerih živimo.

Tokrat prvič sodeluješ z Mini teatrom. Na kakšen način te ta izkušnja oblikuje in zakaj je Mini teater pomemben, predvsem za mlade, ki jim vedno daje priložnost za ustvarjanje?

Zelo sem bil vesel, da smo se dogovorili za sodelovanje, saj je Mini teater za to predstavo izjemno dobro umeščen v prostor — v ožje središče, na Križevniško, ki je po mojem mnenju najlepša ulica v Ljubljani. Zakaj je to pomembo, pa boste izvedeli ob ogledu predstave! :) Vedno, ko prideš v novo okolje in imaš priložnost tam delati, dobiš neprecenljive nove izkušnje, saj se srečaš z novimi ljudmi, novimi pogledi na svet in vse to je lahko blazno inspirativno. Tudi moje delo v Mini teatru ni izjema in vesel sem, da sem skozi nove ljudi spoznal tudi nekaj novih praks, načinov dela in soočanja z realnostmi našega sveta — v umetniškem, produkcijskem in življenjskem smislu. Letošnja sezona je še bolj kot ponavadi usmerjena v mlade ustvarjalce, saj bo letos kar pet premier predstav, ki jih pripravljamo avtorji stari pod ali okoli 30 let, kar je za slovensko gledališko sceno unikum. Tudi sicer je dejstvo, da je bil Mini teater v mladosti odskočna deska mnogim mojim stanovskim kolegom, ki so od tedaj postali izjemno cenjeni ustvarjalci. Po mojem opažanju Mini teater opravlja funkcijo varnega pristana za določen del neodvisne scene, tako profesionalno, kot tudi ekonomsko. Mini je sicer res majhen, ampak veliko nas je, ki ga radi obiskujemo.