Caruso se je rodil 25. februarja 1873 v Neaplju. Odraščal je v številčni in revni družini. Z nastopanjem po ulicah je družini pomagal do preživetja, znanje pa je pridobival v cerkvenem zboru.
Kot operni pevec in tenorist je debitiral leta 1894 v Neaplju z vlogo v operi L'amico Francesco skladatelja Maria Morellija. Zaslovel je leta 1898 v Milanu z vlogo Lorisa v operi Fedora Umberta Giordana. Nato je v kratkem času naštudiral številne glavne tenorske vloge in nastopal v vseh velikih operah. Bil je tesen prijatelj skladateljev Paola Tostija in Giacoma Puccinija, ki sta napisala več del posebej zanj.
Nekateri strokovnjaki so si še danes edini, da je bil najsijajnejši tenorist vseh časov, znan po odločni interpretaciji vlog. Nastopil je v kar 74 različnih vlogah iz italijanskega in francoskega repertoarja, ki so segale od liričnih do zelo dramatičnih. Poleg arij je prepeval tudi ljudske pesmi, prav po njegovi zaslugi je v svetu denimo zaslovela neapeljska pesem O sole mio.
Med njegovimi najbolj odmevnimi vlogami se omenjata Canio v Leoncavallovi operi Glumači in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je v Milanu, Neaplju, Londonu in New Yorku. V New Yorku je bil tudi stalni član Metropolitanske opere. Velja tudi za prvega pevca, ki je operne arije posnel na plošče. Med letoma 1902 in 1920 je izdal kar 247 plošč. Po hudi bolezni je umrl pri 48 letih v Neaplju. Njegovega pogreba v neapeljski baziliki se je udeležilo več tisoč ljudi.
V Italiji so ob obletnici Carusove smrti pripravili več dogodkov. Med drugim so v programu obeleževanja napovedani glasbeni dogodki, predstave, razstave in druge prireditve.