Slovensko stalno gledališče bo pečatilo letošnjo gledališko sezono z vrhunskim umetniškim dogodkom, ki predstavlja pomembno kulturno dejanje, saj bo simbolično povezal evropsko, slovensko in italijansko dušo mesta Trst s slovensko praizvedbo predstave Saj razumete (Lei dunque capirà) Claudia Magrisa. V Trstu sta rojena namreč tako avtor teksta, znameniti pisatelj, esejist in univerzitetni docent evropskega formata, kot režiser predstave Igor Pison, ki se vrača v Trst po večletnem študiju v Nemčiji, prevod pa je podpisala Veronika Brecelj.

Uprizarjanje del italijanskih avtorjev v slovenskem prevodu spada med poglavitne aspekte poslanstva Slovenskega stalnega gledališča, ki od ustanovitve na začetku prejšnjega stoletja skrbi za postavljanje mostov med italijansko in slovansko kulturo. Tokrat ima izpolnitev te vsakoletne, kulturne odgovornosti posebno vrednost, saj se tržaško gledališče postavlja v korak z mnogimi, prestižnimi svetovnimi inštitucijami, ki se ponašajo s prisotnostjo, sodelovanjem in počastitvijo tržaškega intelektualca in umetnika. Hkrati je uprizoritev njegove gledališke pripovedi pomenljivo dejanje v znamenju medkulturnega, večjezičnega dialoga, ki zaznamuje zgodovino in kulturo obmejnega Trsta.

V kratki pripovedi »Saj razumete« je Magris izvirno preustvaril mit o Orfeju in Evridiki ter njuni ljubezni. Ženska nagovori skrivnostnega Predsednika, ker se mu želi zahvaliti za posebno dovoljenje, s katerim je njenemu moškemu dovolil, da jo obišče v Domu počitka. Njen govor je sprva poln sentimentalnosti in romantičnega hrepenenja, ki ju sproža spomin na odsotnega ljubimca. A podobo krhke starke, ki trpi zaradi ločenosti od dolgoletnega sopotnika, uzremo le za hip. Takoj zatem jo s seboj odnese val besed, iz katerega vznikne nov obraz: tokrat trden, stvaren obraz zakonske žene, ki je možu pesniku kuhala in pospravljala ter je kritično presojala njegovo delo. »Ona« je tista posebna, potrpežljiva in tankočutna ženska, ki stoji za vsakim uspešnim moškim in kateri Magris podari v tem tekstu glavno vlogo, da bi Evridika tokrat spregovorila namesto slavnega Orfeja, saj je ravno ona os bivanjskega vprašanja o skrivnostni meji med življenjem in onstranom.

Tekst je v odrsko govorico prelil Igor Pison, ki je v tem monologu začutil možnost in priložnost polifonskega razvoja; zgodbo bodo tako poleg protagonistke pripovedovale tudi dodatne osebe, neotipljivi prebivalci spomina in podzavesti, ki se zdaj v stvarnem, zdaj v nostalgičnem ali ironičnem slogu postavljajo v dialog z Njo. Tudi glasba je v tej predstavi komplementarno dopolnilo osnovnih sporočil, dodatna govorica, ki jo režiser oblikuje s posebnim občutkom, saj se njegova umetniška osebnost oplaja tako ob dramskem gledališču kot ob operi. Pison končuje namreč študij dramske in operne režije na državni akademiji August Everding v Münchnu, kjer je med študijem že režiral več predstav in je sodeloval kot „Regieassistent“ pri uprizoritvah raznih oper. Po nekaterih sodelovanjih kot igralec in kot asistent režiserja  Marka Sosiča v postavitvi adaptacije romana Scipia Slataperja Moj Kras (sezona 2006/2007), se Pison vrne v rodni Trst v vlogi režiserja s predstavo Claudia Magrisa, ki je bil njegov profesor na Univerzi v Trstu in je tudi avtor drame Razstava, s katero je nastopil kot igralec v produkciji Stalnega gledališča FJK in je bil kasneje sprejet na nemški dramski akademiji.

Po dolgi odsotnosti se bo na oder Slovenskega stalnega gledališča, v glavni vlogi Nje vrnila tudi tržaška igralka Lučka Počkaj, ki je bila dvanajst let članica umetniškega ansambla SSG in je danes članica igralskega jedra SLG Celje. Kot gost bo nastopil tudi glasbenik, večkratni sodelavec SSG za glasbene izvedbe Igor Zobin. Zasedbo dopolnjujeta igralca Vladimir Jurc in Nikla Petruška Panizon. Scene in kostume je podpisala berlinska ustvarjalka Nicola Minssen, ki bo tokrat, prvič delovala na tržaškem odru.

***
Veronika Brecelj, prevajalka Magrisovega monologa Saj razumete:
(...)Magrisova Evridika se odpove življenju, sama stoji pred obličjem niča, sama izbira, se odloči in tvega. Mogoče odzvanja v tej odpovedi slutnja, da nismo nikoli dorasli za ljubezen. Prav gotovo pa tudi Evridikina ljubezenska zgodba razgalja vsa zapletena čustva, očaranost, tesnobo, srečo in potrtost, ki jih često prinaša ljubezen, da ni moč zlahka določiti, kakor je zapisal Magris, ali gre za milost ali za nesrečo. Morda pa velja tudi za ljubezen to, kar Magris uzira v življenju: da obstajata dve resnici, obe enako močni. Resnica »dobrega boja«, to je dolžnost, da osmislimo svoje bivanje in se odzovemo na izzive, ki jih prinaša življenje, in resnica dezertacije, vdaje in pobega. V romanu Na slepo je Magris  zapisal: »Kako naj prenesemo ljubezen? (...) Navali nate, trešči vate. Dovolj težko je živeti, preživeti, se izogniti udarcem, ki padajo od vsepovsod, popuščati, zategovati jadro v pravem trenutku, preden se barka razbije ali prevrne; starati se, zboleti, videti, kako umirajo prijatelji, obračunati z vsem prostaštvom, sramoto, izdajstvom, ki jih imaš v srcu. In kot da bi to breme ne bilo dovolj, še ljubezen? Prekrut boj je to, zato ni težko razumeti, da nam kdaj ne preostane drugega kot beg.« A obstaja tudi resnica »dobrega boja«. Med njo in ljubeznijo pa se pletejo skrivni odnosi. Ljubezen je obljuba in potreba po absolutu, ki pa postane prej ali slej nevzdržna: v njem bi ljubezen otrpnila. Ljubezenska totalnost ne živi v brezdanjosti, ampak se lahko daje le kot epifanija. A to pomeni, da je vsaka ljubezen, tako kot vsako življenje, liasion dangereuse.

Claudio Magris:
(...)Mit je globok element človekove domišljijske predstave, ki ga ne gre dojemati dobesedno. Salust ima prav, ko piše, da mit pripoveduje o nečem, kar se ni nikoli zgodilo, a se vedno dogaja. Mitu se ne smemo podrejati pasivno in neracionalno, temveč ga moramo predelati. Nikdar se ni zgodilo, da bi se ženska rodila iz morskih valov, a iz mita o Veneri moramo izluščiti intuicijo o povezavi med erosom, neskončnostjo in morjem. Osebno me zelo zanimajo miti o ženskih likih in rad jih preoblikujem, da lahko spregovorim o tem, kar je dozdevno v popolnem nasprotju z arhaičnim svetom mita. Vendar tega ne izbiram apriorno, temveč se to poraja iz spontanih občutkov, kot so tisti, ki slikarja privedejo do uporabe določene barve: mita o Orfeju in Evridiki nisem izbral, tako kot nisem izbral Argonavtov za mitološko ozadje v romanu Na slepo, ampak sem med pisanjem ugotovil, da je moja zgodba nekako obujala teme tistega mita.
V trenutku, ko je mit vstopil v pisanje, se mi je zdelo pomembno poudariti razlog, zaradi katerega se je Orfej obrnil in se tako sam obsodil na izgubo Evridike. Razen v redkih primerih smo doslej vedno poslušali Orfejeve razloge, mene pa je zanimalo, da bi spregovorila dejanska protagonistka, tista, ki mora ostati v smrti, ali se vrniti k življenju. Pri tem nisem želel ustvariti nobenega ideološko feminističnega dogodka, preprosto sem v protagonistki prepoznal Evridiko.

Igor Pison, režiser predstave Saj razumete:
(...)Zanimivo se mi je zdelo predstaviti zaprt prostor, dom s togo določenimi pravili, v katerem ima vsakdo svoje naloge ali želje. Ker sem tako omogočil asociacije, lahko moja generacija v tem prostoru z žalostjo zazna tudi druge domove, na primer opremljene z videokamerami, domove, v katerih se zunanjost in notranjost, realnost in fikcija prepletata. Ta prostor je lahko tudi delovno okolje, na primer urad z ogromnimi steklenimi površinami, ali pa nakupovalno središče, v katerem ljudje hodijo vsak v svojo smer, ki pa jo ob izhodu izgubijo. Upam, da ki je tako uspelo zajeti ključni dejavnik besedila, in sicer zamisel o ogledalu, o zrcaljenju, ki ga je mogoče povezati samo z znanimi stvarmi. Tako lahko s tem besedilom pripovedujem o svojem pogledu na svet, o tem, kako ga ljudje dojemajo. Ogledalo mi je dalo možnost, da spregovorim o večni obljubi, ki pa se niti tukaj ne uresniči. Sami gostje doma govorijo o neizpolnjenih upanjih, o odgovorih, ki so jim bili obljubljeni, a jih niso nikoli dobili. Scensko sem želel v ozadje postaviti fotografijo nekega realnega kraja, ki pa je v tem okviru simbol večne obljube.

***
CLAUDIO MAGRIS
Claudio Magris, rojen v Trstu, je poučeval nemško književnost na univerzah v Trstu in v Torinu. Uveljavil se je kot kolumnist in esejist časopisa Corriere della Sera in številnih drugih evropskih revij in časnikov. Prejel je več univerzitetnih diplom hc in številne nagrade, med katerimi Prix du meilleur livre étranger 1990; Premio Strega 1997; Leipziger Buchpreis zur Europäischen Verständigung 2001; Praemium Erasmianum 2001; Medaglia d’oro del Circulo de Bellas Artes di Madrid 2002; Premio Principe de Asturias 2004; Österreichischer Staatspreis für Europäische Literatur 2005; Walter-Hallstein-Price 2008; Friedenspreis des Deutschen Buchhandels 2009.

V njegovem opusu velja omeniti publikacije Habsburški mit v avstrijski moderni književnosti (Il mito absburgico nella letteratura austriaca moderna), Einaudi, Torino, 1963; Lontano da dove. Joseph Roth e la tradizione ebraico-orientale (Daleč od kod. Joseph Roth in vzhodno-judovska tradicija), Einaudi, Torino, 1971; Donava (Danubio), Garzanti, Milano, 1986; Mikrokozmosi (Microcosmi), Garzanti, Milano, 1997;  Na slepo (Alla cieca), Garzanti, Milano 2005; Saj razumete (Lei dunque capirà), Garzanti, Milano 2006; Alfabeti, Garzanti, Milano 2008, Livelli di Guardia (Varnostne ravni), Garzanti, Milano 2011.

IGOR PISON 
Rojen v Trstu. Od sezone 1999/2000 do sezone 2001/2002 je sodeloval kot igralec v tržaskem ansamblu gledališča SSG, v sezoni 2006/2007 kot dramaturg in asistent režiserja Marka Sosiča v postavitvi adaptacije romana Scipia Slataperja Moj Kras. Odigral je tudi dve vlogi v italijanskem tržaškem gledališču Il Rossetti.

Leta 2008 je z odliko dokončal študij germanistike na Filozofski fakulteti v Trstu in istega leta je bil sprejet na državni akademiji August Everding v Münchnu, kjer bo letos diplomiral kot operni in dramski režiser. Med študijem na akademiji je med drugim režiral Evripidovo tragedijo Alkestis, Sofoklejevo Elektro in dramo Oleanna Davida Mameta.

Junija 2011 je v sklopu festivala Ade Vantgarde režiral krstno uprizoritev sodobne opere Versprochen, Frosckönig, Versprochen!, leto kasneje pa je podpisal gledališki projekt o brezposelnosti igralca z naslovom Konjunktur. V sezoni 2010/2011 je sodeloval kot „Regieassistent“ v münchenski Staatsoper pri izvedbah oper Don Giovanni Wolfganga Amadeusa Mozarta v režiji Stephana Kimmiga in L'elisir d'amore Gaetana Donizettija v režiji Davida Böscha. Junija 2012 bo režiral opero Luigija Dallapiccole Il volo di notte v Mali dvorani teatra Everding v Münchnu.