Duša Počkaj je pogosto upodabljala zapletene moderne ženske. Mnogim je najbolj ostala v spominu v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf?. Tudi Mileni Zupančič. Kot je povedala, si je omenjeno predstavo ogledala še kot gimnazijka in je bila zanjo posebno doživetje. "Sedela sem visoko na balkonu. Vsa kri mi je šla v glavo, telo mi je drhtelo, skoraj nisem imela prostora za dihanje," je povedala in dodala: "Popolnoma sem se zaljubila in to še zmeraj traja."
Duše Počkaj nikoli ni jemala za vzornico, zanjo je bila in je še vedno "idol, najbolj sijoča zvezda na igralskem nebu". "Popolnoma me je prevzela in me še vedno. Čeprav sem videla marsikatero predstavo, ki je bila mogoče v celoti boljša, lahko rečem, da je in bo do konca življenja to predstava mojega življenja," je povedala.
Po njenih besedah se je Duša Počkaj gibala na svoj poseben način, bila je "od pijače majava, ampak ne nerodna, bila je groba, pa ne brutalna, zapeljiva pa ne banalna. Kadar je bilo potrebno, da je vulgarna, je bila vulgarna na svoj šarmanten način. In pa neskončno duhovita. Pa ne samo zaradi besedila, ampak zaradi svoje inteligence".
"Bila je lahko strašno žalostna, ampak nesentimentalna. Bila je strašno erotična, s svojim glasom je sploh znala pričarati čuda. Pa ne samo, kadar je igrala. Tudi njeni šansoni. Še zmeraj zadrhtim, kadar jo slišim," je spomin na Dušo Počkaj obudila Milena Zupančič.
Duša Počkaj je zaznamovala tudi slovenski film. Gledalci se je spominjajo iz Tistega lepega dne, Cvetja v jeseni, iz filma Ubij me nežno in predvsem iz Plesa v dežju. Obenem je bila uveljavljena šansonjerka. Pesmi je interpretirala s svojim nezmotljivo prepoznavnim raskavim glasom, ki je znal biti jedko grob in pronicljivo karajoč, a vendarle tudi ranljivo topel in božajoče prizanesljiv.
Kot je še povedala Milena Zupančič, je pozneje imela "neskončno srečo, da sta se ne samo spoznali, ampak tudi zelo zbližali". Kolikor se spomni, sta sicer na odru stali skupaj samo v predstavi Hlapci v režiji Mileta Koruna, sta pa precej snemali skupaj, med drugim film Cvetje v jeseni. Duše Počakaj jo je tudi sprejela v krog svojih prijateljic, kar sama občuti kot "zelo bogato zadevo v svojem življenju".
Duša Počkaj (1924-1982) se je rodila v Lendavi. Po drugi svetovni vojni je bila med prvimi študentkami na Akademiji za igralsko umetnost. Od leta 1946 pa vse do smrti je bila članica ljubljanske Drame.
Pri svojih 57 letih, 24. junija 1982, je še zadnjič nastopila v predstavi Gozd na odru ljubljanske Drame. Igrala je vlogo vdove, graščakinje Raise Pavlovne Gurmižinske in med predstavo doživela srčni infarkt.
Duša Počkaj je bila po besedah Milene Zupančič tudi po človeški plati "sijajna, pri njej se je res čutila enostavna človeškost". Na odru je bila do zadnjega. "Tisti dan sem imela neko snemanje. Ko so mi povedali za njeno smrt, mi je bilo, "kot da bi me en košček odrezali".
Leta 1961 je Duša Počkaj v Pulju prejela nagrado zlata arena in nagrado kritike, leto pozneje nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Maruše Rdečelaske v filmu Ples v dežju je prejela priznanje Metoda Badjure, bila je igralka leta 1979, leta 1980 pa je prejela nagrado carica Teodora v Nišu za vlogo tete v filmu Ubij me nežno.