Na primeru predstave Vite Osojnik Nosila sem tuje otroke bo pogovor tekel o delu s plesnim, vizualnim in glasbenim materialom kot potencialom za vzpostavljanje atmosfer, asociacij, podob, ki nimajo notranjega psihološkega upravičenja, temveč so selekcionirane iz zunanje, režijske pozicije. Za podobe ženskosti in materinstva v predstavi se zdi, da padejo v vmesni prostor realnega in sanjskega, osebnega in družbenega, vendar plesna prezenca Vite Osojnik kaže, da vznikajo predvsem iz slednjega, kolektivnega, ter so poveznjene čez posamezno (žensko) osebo. Kot plesalka Vita proizvede prezenco, katere izrazita ekspresija ostaja le na tanki površini, v katero se vpisujejo družbeni kodi in katera je vpletena v vizualni jezik predstave, sama zase pa ostaja mirna, skoraj meditativna. Skozi raznolike postaje njene plesne in življenjske poti bova skušala med pogovorom osvetliti različne vidike njenega eklektičnega ustvarjalnega pristopa.
Vita Osojnik je plesalka, koreografinja, pedagoginja v kulturi in ulična umetnica. Zaključila je Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani na smeri balet in je diplomantka Salzburg Experimental Academy of Dance. Redno poučuje v Kranju v okviru kulturnega društva Qulenium (skupina Mana), je delno redno zaposlena na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, ena od mentoric Šugle (Šola uličnega gledališča v Ljubljani), gostujoča profesorica na SEAD-u (Salzburg Experimental Academy of Dance), mentorica mednarodnih delavnic MoveMentors v Salzburgu, občasno pa poučuje tudi v okviru drugih društev in programov (Bitnamun, Praktikum, Center plesa MB, Toscana Dance Hub v Firencah,…). V oktobru 2015 je za dva meseca v New Yorku na povabilo dekana Tisch School of Arts na Broadwayu v vlogi koreografinje ustvarjala projekt z njihovo profesionalno plesno skupino diplomantov. Zadnjih nekaj let se izdatno posveča režiji, koreografiji in performansu v uličnem gledališču.
Samo Oleami je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti. V svojem pisanju in kritiškem razmišljanju pokriva širok spekter performativnih praks, od dramskega gledališča, sodobnih scenskih umetnosti, performansa, do sodelovanj z intermedijskimi umetniki in kritiki (Ljudmila) ter festivali improvizacijskega in uličnega gledališča (Goli Oder in Ana Desetnica). Skozi različne vloge – režiserja, asistenta, dramaturga, performerja, piarovca, občasnega tehnika – ima celosten vpogled v raznolike vidike ustvarjalnega procesa in njegove skupinske dinamike (predvsem na področju »sodobnega gledališča« in sodobnega plesa). Preko študija, pisanja člankov in dela na umetniških ima poglobljeno poznavanje slovenske neo-avantgarde poznih 1960ih let, ter svetovnega konteksta začetkov sodobnih scenskih umetnosti, predvsem skupin OHO in Pupilija Ferkeverk. Kot dramaturg, asistent režije in/ali videast je sodeloval v projektih Janeza Janše (prej Emil Hrvatin), Vlada Repnika in Martine Ruhsam, Milana Tomašika in Jelene Oleami. Kot kritik je pisal za dnevnik Večer in sodeloval z različnimi festivali (Mladi Levi, Mesto Žensk, Goli Oder, Ana Desetnica).