BELEŽENJA TELESNIH NAHAJALIŠČ: Delo koreografinje in plesalke Snježane Premuš je osredotočeno na telo kot arhiv. Na telo kot neko vrsto zaloge. Ta utegne pomeniti nerazpoznane, nerazvidne, zakrite, založene, mirujoče, a vendarle razpoložljive kinetične možnosti, ki so sedimentirane v individualnih telesnih specifikah, hkrati pa tudi katalogizirano kinetično skladišče, fundus razvidnih gibalnih figuralik in stilov, s katerimi se telo zapolni v obdobju socializacijskih procesov, šolanja in nenazadnje ideološkega treninga. Oba pomena tega arhiva se manifestirata materialno, telesno, vendar sta drug do drugega zelo izključevalna. Različne poti k izključitvam in ravnovesjem telesnih nahajališč, uresničenih v opusu in praksah Snježane Premuš, bodo predmet najinega torkovega pogovora.
Življenjepisa
Snježana Premuš je začela plesati v Plesni Izbi Maribor. Po letu 1998, ko je magistrirala na London Contemporary Dance School (LCDS). Leta 2012 je zaključila specializiran študij v Body mind centering v Berlinu in pridobila certifikat za poučevanje EAY (embodied anatomy and yoga).
Kot avtorica se osredotoča na telo in problematiko telesne prezence. Telesa ne dojema zgolj kot “body image” ali kot mehanizem, zato je telesnost v njenih predstavah opisana s pridevniki: “sonična manifestacija telesnega razcepa” (Rok Vevar, Ozvočeno telo); “predstava metatelesnih, metafizioloških pokrajin bodisi komičnih, fantazijskih ali pa metafizičnih podob” (Katja Praznik, Move As). V svojem 20-letnem delovanju je sodelovala s številnimi mednarodnimi skupinami, producenti in festivali. Leta 2009 se je z Andrejo Rauch Podrzavnik in Gregorjem Kamnikarjem ustanovila zavod Federacija.
Rok Vevar je publicist na področju scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa, objavljal je v številnih domačih in tujih periodičnih publikacijah; znanstvenih, strokovnih in v časopisju. S Simono Semenič je zrežiral tri predstave: Polna pest praznih rok (Muzeum, 2001), Solo brez talona (Glej, Maska, 2005) in Kartografija celovečernih slik (Maska, 2005). Soustvaril je tri predstave s plesalko, koreografinjo in režiserko Jano Menger in v zadnjih dveh tudi nastopil: Gledališče (Vitkar, 2010), V postopku (APT Novo mesto, 2011), Banana Split (AGRFT, 2015). Je avtor performansa-predavanja Kako se je moje življenje spremenilo v festival (2011-13). Izbrane kritike in članke je izdal v knjigi Rok za oddajo (Litera, 2011). Leta 2011 je v svojem stanovanju ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv in ga doslej predstavil v Zagrebu, Sofiji in na Univerzi Harvard, Cambridge (MA, ZDA) ter v njem v letu 2015 gostil akterje vzhodno-evropske mreže EEPAP, študente magisterskega programa koreografije iz Inštituta za uporabne gledališke študije Univerze iz Giessena (Nemčija), študente magisterskega študija dramaturgije na AGRFT. Prve primere preinterpretacije slovenske sodobno-plesne zgodovine, utemeljene na novo pridobljenih gradivih in dokumentih ZSPA, je izdal v Maskini številki z naslovom Premiki sodobnega plesa II (XXIX/163-64/2014). V letih 2013-2015 je bil habilitiran kot asistent na oddelku za dramaturgijo AGRFT, kjer je vodil seminar pri predmetih Gledališka kritika in Teorije sodobnega plesa, na Plesni akademiji v Ljubljani pa je predaval Zgodovino plesa II (20. stoletje), Dramaturgijo sodobnega plesa in Analizo sodobnega plesa. Je aktiven član balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy, v kateri je iniciiral projekt regijskega arhiviranja koreografskih praks v programu Nomad Dance Institut.