Nuša Komplet, 17. 3. 2014

Mesec z(a) Anjo

PREJELI SMO: Med še enim od mnogih iskanj sobe za krajši čas dela v Ljubljani, mi rešitev ponudi Anja Drnovšek. Znanka, soustvarjalka dveh predstav (George Dandin in Zavratne igre) že na Akademiji, igralka.

Foto: Osebni arhiv

Prvič v vseh teh ljubljanskih letih se mi zgodi, da zaživim v mini gledališki skupnosti, in opazna razlika je vidna že pri predaji ključev, ko jo ulovim tik pred začetkom predstave Sugar (MGL), oblečeno v kabaretno opravo, močno naličeno. Občutek imam, da njene rdeče ustnice kar same od sebe povedo, kako se odpirajo vrata najinega skupnega stanovanja – ki imajo, kot vsaka vrata, finto v stilu: »Prvič obrni ključ narahlo, potem vrata močno povleci k sebi in hitro obrni še drugič, pa si noter.« V soju luči hodnika deluje čisto nerealno in skoraj malce izgubljeno, ampak njen prostor je na odru, in šele v soju odrskih reflektorjev bo zares zaživela njena tokratna podoba.

V stanovanju se srečava pozno ponoči po njeni predstavi, po mojem ogledu premiere. Anja stoji pod podboji vrat v kopalnem plašču s skodelico domačega čaja v roki, mirna v pripravah na spanje, jaz pa si urejam svoj nov brlogec povsem razburjena nad obupno predstavo in neutolažljivo tarnam nad krivico, ki je tako fascinantno besedilo izmaličila v kičasto, nesenzibilno gmoto. Anja mojim težkim mislim o vlogi in dometu igralca pri takšnem projektu dodaja nekakšno resigniranost in razmišlja čisto praktično, kako doživi proces in končno predstavo igralec, kje sploh lahko začuti, da se predstava podira, in kakšna vse je lahko njegova reakcija, kje je meja, do katere stoji za predstavo (in s tem ohranja tudi sebe), kaj lahko z revoltom sploh doseže ...

Kako fino bo živeti s človekom iz gledališča, ki razume in ima svoje mnenje ter ne gleda nate, kot da si padel z drugega planeta, ker te vznemirja ena 'tako nepomembna' stvar, kot je slaba predstava, obenem pa se tako simpatično opravičuje, ker ima razmetano sobo.

Svoj prvi ponočni pogovor zaključiva z mislijo, da je včasih dovolj že ta čustvena reakcija, ne glede na to, ali gre v pozitivno ali negativno smer, ker razpira misli o gledališkem delu in ostri našo lastno gledališko pot. Midve posledično že takoj na začetku najinega sobivanja na hitro rešiva gledališče in s tem seveda ves svet. V naslednjem mesecu in pol takšno reševanje še večkrat ponoviva, le da ima nekajkrat čisto konkretno podobo potešitve lakote v obliki kosila s špageti ali večerje s pšeničnim zdrobom – grisom, ki mu Anja tako prepričljivo reče gres.

V povprečju se najbrž vidiva le dvakrat na teden, saj se Anja med vskoki v muzikale MGL-ja in predstavami v Ljubljani vozi na vaje za novo premiero Vzgoja stoika v Novo mesto. Kakšen popoldan nama uspe, zmahanima od vaj, predremati v svoji sobi, tik pred večerno vajo pa ena drugo zbudiva, spijeva turško kavo ali domač čaj (Anja ima celo zalogo cvetov in lističev), pojeva kakšen piškot Anjine mamice in pičiva dalje.

Če že pičiva kot moto letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje, se spomnim iskrenega veselja, ki ga deliva ob Borštnikovi nagradi za mlado igralko, letos podeljeni Anjini sošolki Tini Gunzek, ali pa Anjinih iskrečih se oči, ko pripoveduje o svojem prvem avtorskem projektu, predstavi za otroke Pajacek in punčka, ali pa mojega huronskega smeha ob njenih jezikovnih preklopih na govorico Zagorja, od koder prihaja, in zgodbic o njeni napredni babici po imenu Fonza. Le Anja Mihatu, ko si kakšen dan v Ljubljani deli posteljo z menoj, vselej ljubkovalno reče Mihec, prav tako kot vselej potegne iz kakšnega žepa kakšno sladkarijo.


foto: Lovro Rozina
Na trenutke je tudi superpozitivka Anja otožna in utrujena od vsakodnevnega usklajevanja in fajtanja za svoj prostor pod soncem, na trenutke spet vzhičena nad svojo svobodo in nenehnim ustvarjalnim menjavanjem delovnega okolja, na trenutke pa zaskrbljena za svojo prihodnost. Vsekakor pa neprestano v gibanju, saj se v prostem času in ob vikendih največkrat odpravi v konjeniški klub k svojemu konju.

Pred novim letom se posloviva, jaz odidem za silvestrovo v Celje, Anja že nekaj let zapovrstjo preživi svojo silvestrsko noč na odrskih deskah, in ena od mojih zadnjih noči v skupnem stanovanju se konča s sanjami, da je noseča, prav tako kot sem jaz v resničnem življenju.

Anja Drnovšek

Nuša Komplet, 4. 9. 2013
Sedmič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 28. 10. 2013
Pičimo (proti cilju)!
Nuša Komplet, SiGledal, 10. 6. 2013
Tretjič ...