Nuša Komplet, 26. 10. 2012

Pekovsko vesolje

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Richard Bean KRUH, režija Jernej Kobal, premiera 26. oktober 2012.

foto Jaka Babnik

Industrijska pekarna
Sedem pekov

In sedem je palčkov, ki dan na dan in noč za nočjo, tam nekje za sedmimi gorami in sedmimi vodami, pridno peče kruh … Za Sneguljčico, ki se jim oglaša samo preko telefonske linije … Za priletnega šefa, ki natepava, kavsa, polaga na šamrolah zanj veliko premlado dekle. Ono, brez zob. Tako kot jih je že veliko v tej pekarni. V bistvu vse v tej pekarni. Ni on izbirčen, prav nič, ne. Ko sem prvič prišel sem, kakšnih štirinajst sem bil star, mi je rekel: "Dobro se boš imel tukaj, Walter, samo to glej, da ne boš tiča kam vtikal." Vsakemu je to rekel, to pa samo zato, da je imel lahko vse samo zase.

Sedem je pravljično število. Pitagorejcem je sedmica predstavljala simbol vesolja, ker je združevala zemljo v štirici in nebo v trojici. Tudi zato ponazarja dovršenost, popolnost in celovitost kozmosa, dovršenost časa in prostora. Sedem je svetovnih čudes in sedem je dni stvarjenja (bog je sedmi dan počival in tudi naši peki, če ni kakšnega dodatnega naročila, lahko med šestim in sedmim dnem, 24 ur, počivajo). 1

Tudi pekarna je vesolje v malem, je dovršen in utečen mehanizem za proizvodnjo kruha. Vesolje se začne s kruhom, so Pitagorove besede, ki jih je poznejšim rodovom predal Diogen Laertij.2 Če pridamo zraven že skoraj mitsko podobo dišečega, domačega, vabljivega kruha, ki so ga v krušni peči pekli naši predniki … dobimo popolnost.

Peki pa si, v tem natančnem delovnem procesu, ne smejo dovoliti odstopanj, mehanizirani so kot stroji, zvedeni na eno samo funkcijo v tem industrijskem obratu za proizvodnjo kruha.
Nočni šiht je od treh popoldne, pa dokler nismo fertik. Fertik smo pa lahko kadarkoli med enajsto zvečer al pa ob treh zjutraj. Ob sredah in četrtkih je šiht dvanajst ur – od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Zadnji dan je pol v petek – ob treh začnemo, dokler nismo fertik. To se pravi, da je v petek šestnajst ur, mogoče še par ur v soboto ekstra. Nazaj smo pol spet v nedeljo ob sedmih zjutraj,3 vodja izmene zrecitira delavnik študentu, ko pride prvi dan na delo. V eni izmeni spečejo približno 7000 kg kruha, kar znese tono kruha na posameznega peka na dan. In ker delajo v dveh izmenah, na dan pekarna izvozi okoli 14000 kg kruha. Kar v enem tednu nanese nekaj manj kot 100.000 kg kruha. In se računa tako naprej v mesec, leto, desetletje, dokler enkrat za vselej peč ne ugasne. Neznosna vročina in vonj po … na srečo kruhu … (in ne po žveplu) pa že nariše neko drugo sliko, ne? PREGOVOR: Kdor stradal ni, ne ve, kako kruh diši.

Takšno je njihovo delo, kratki odmori pa barvajo zgodbe njihovega življenja.
V eni delovni izmeni imajo dve vrsti pavze: za čik in polurno – za malico. Za malico si prinesejo: kajzerico z ribjo pašteto, polnjene mediteranske piščančje prsi, sendvič s sirom, štručko s šunko in jabolko, samo čaj, neznano kaj, zato pa skrbno zapakirano v taperver posodah, edino študent nima nič. Njihova različnost se začne pri malicah … In se nadaljuje skozi grobe obrise. Vodja izmene je bivši zapornik, sindikalni zaupnik je šahovska figura pizda4, predpečnik je bil nekoč ribič, po propadu ribiške industrije je ostal na kopnem5, eden nenehno fantazira o seksu6, nekomu žena vsak dan že 40 let za malico pripravlja sendvič s sirom, en je upornik brez možnosti spremembe, ki se nenehno jezi, in pridruži se jim še študent, ki je poskušal narediti samomor – ki ni ratal. Vsak od njih je planet zase v tem skupnem vesolju industrijske pekarne.7 In tu se začne še kombinatorika vseh možnih odnosov med njimi, ki jim je skupno le to, da ne marajo študentov. Ker ne znajo poprijeti za delo in, tudi če se slučajno ne poškodujejo, hitro odnehajo. In ker njihovo delo ni obdavčeno. In predvsem zato, ker so študentje tisti planeti, ki lahko poljubno prihajajo in odhajajo iz tega vesolja. PREGOVOR: Gre s trebuhom za kruhom.

In tako se med pavzami razkriva neka proletarska metafizika8: vsak od njih ima svojo življenjsko zgodbo in svojo najljubšo temo pogovora in svoj način komunikacije in svoje sanjarije (o prostem času) in svoje težave in vsak ima svojo majhno obsesijo (in zato lahko za vajo brez težav vsakega povežemo tudi z enim od sedmih naglavnih grehov9) in vsak na čisto svoj način pokadi cigareto med pavzo. In kadijo vsi. To jim je tako skupno kot nezavedni strah, povezan z instinktom samoohranitve in preživetja, da se bo enkrat ta 'kozmična' peč, ki jim daje kruh, ohladila in bodo ostali ... Brez službe, v kateri preživljajo svoje življenje. Ta strah je v bistvu manifestacija volje po življenju, čeprav sprevržena do absurda – pekarna jim daje življenje in jim ga obenem tudi krati in jemlje. PREGOVOR: Tudi drobtine so kruh.

Že v enem od svojih začetnih dramskih tekstov Zakonski apartma Bean takole opiše življenjsko zgodbo peka.
MARFLEET: Spoznala sem enega peka v Parizu, pred kratkim. Jean-Claude Dubur. Bruselj, Evropski parlament mu bo zaprl biznis, zato sem tudi šla do njega. [...] Moka, ki jo uporablja, ni v skladu z vsaj sedmimi določili o varnosti živil. In zato bo moral zapreti. Njegov pra-pra-pra-praded je prodajal kruh množicam, ki so hodile gledat giljotino. Jean-Claude osnovnega recepta ni spreminjal, in kruh je lep, res je lep. [...] Salvador Dali ga je prosil, če naredi iz kruha okvir za sliko. Tako je začel. In potem je delal skulpture iz kruha, stol, na katerem sediš, ko naročaš, je iz kruha. Lansko leto je naredil ptičjo kletko iz kruha, in je dal enega ptiča noter, in ljudje so hodili gledat, kako si je ptič pojedel pot ven in potem odletel.
WHITCHELL: Zakaj mi to govoriš?
MARFLETT: Prejšnji teden se je ubil.
WHITCHELL: Pa kaj je narobe s tem, da si pek? Zakaj je hotel biti umetnik, jebemti? Tipično za ta moderen svet. Vsak ta drug mlekar, ki ga srečaš dons, piše roman, al pa hoče bit igralc, al pa kej druzga, glih tko brezveznega, ko da raznašat mleko ni zadost dobro zanje. In v končni fazi so potem slabi raznašalci mleka.
MARFLETT: Kako pa si lahko slab raznašalec mleka?
WHITCHELL: Ker si slabe volje, ko ga raznašaš. Ko vlečeš vodo iz vodnjaka, počni samo to. Konfucij.10

Pek, ki hoče biti umetnik, propade. PREGOVOR: Kruha je pijan. Zaduši se v višavah, ki jih ne pozna in ne obvladuje. Če si pek, ostaneš pek in si pečen11 v pekarni. Zato je logično, da pek, ki skuša sam spremeniti delovanje sistema, propade. Na mestu je Althusser, ki pravi: Ideje kot take so zginile (kot ideje, ki imajo idealno, duhovno eksistenco), prav kolikor se je pokazalo, da je njihova eksistenca vpisana v dejanjih praks, urejenih z rituali, ki jih v zadnji instanci določa ideološki aparat. Pokaže se torej, da subjekt deluje, kolikor ga izdeluje tale sistem.12 Posameznik je tako po eni strani avtor svojega življenja, središče samoiniciativnih dejanj, za katere je posledično odgovoren, po drugi strani pa je tudi vselej podrejeno bitje, podložno višji avtoriteti, svoboden samo v tem, da svobodno sprejme svojo podrejenost. Zato možnosti, da bi se peki uprli, ni, ker je vse, kar poznajo, ta pekarna in jih je strah neznanega. Dominantna oblast vselej zanika ideje, ki bi jo lahko ogrožale, zato se peki držijo pravil igre. Naučeni so pravil lepega vedenja, seveda, poznajo pravila morale, pravila državljanske zavesti in poklicne vesti, pravila pokorščine družbeno-tehnični delitvi dela … PREGOVOR: Bolje črn kos kruha, kakor prazna torba. In na drugi strani jih v delovne stroje kameni tudi strah pred sistemskimi spremembami – v bližini njihove pekarne so zgradili novo linijo za proizvodnjo kruha, hitrejšo, močnejšo, boljšo in še bolj mehanizirano – da jih odvržejo na smetišče zgodovine.  

In prav ta strah se realizira v eni noči, ki jo je avtor Bean malo po svoje, v ideji pa zelo dosledno zapisal po strukturi Freytagovega dramskega trikotnika13. Od zasnove, ki nas seznani z dramskimi osebami (planeti) in situacijo, v kateri so (vesolje), preko sprožilnega momenta, ko dobijo dodatno naročilo tritavžnt kruha in v senci tega morajo še bolj zagnano (in posledično slabe volje) poprijeti za delo ... PREGOVOR: Kruha ne naredi moka, ampak roka. ... do vrhunca, ko se peč pokvari. Drugi del se začne z odmorom; na začetku so nekako zadovoljni, ker si lahko oddahnejo in v miru spočijejo, potem pa se zavejo posledic pokvarjene peči. Freytag ta del imenuje tragični moment – ostali bodo brez službe. Začne se akcija – popraviti peč, spravijo se v peklensko vročo peč, da izbijejo ven zagozden pekač in Freytag ta del opredeli kot moment zadnje napetosti. PREGOVOR: Bolje suh kruh v slogi, kot pogača v prepiru. Konec je – peč popravijo in ponovno zaženejo proizvodnjo kruha – naivno srečen. Pa je res? Ali se ni tudi ta vrnitev v vsakdan prekrila s Freytagovo zadnjo točko dramske zgradbe – katastrofo? PREGOVOR: Up je kruh bednika.

ZAPISANO POD ČRTO
Ker pa smo na srečo v gledališču in se igramo, ni treba, da je vse tako črnogledo, saj se lahko poigravamo z različnimi variantami. Tudi najbolj pridni palčki Sneguljčico oddajo v zakonski stan in se oddahnejo od skrbi zanjo. In naši peki ves čas govorijo o tem, kako veliko delajo. Ampak res samo govorijo. Kot gledalci gledamo na odru njihov prostor za počitek in ko tako trčita čas dramskega dogajanja (nočna izmena) in realen čas predstave (ura in pol), ugotovimo, da so v bistvu ves čas na počitku – čas dela se pomanjša in čas počitka se poveča. Kdo so torej oni? So predvsem moški v enem skupnem prostoru. Ki se malo hvalijo, ravsajo, (bolj ali manj romantično) sanjarijo o ženskah, se trepljajo po ramenih ali v skrajni sili grabijo za jajca, pametno debatirajo, filozofirajo, se pritožujejo nad družinskim življenjem, po moško razrešujejo vsakodnevne težave ... Si predstavljate druščino sedmih moških na barki v iskanju vetra? Ali pa igralce, ki ravnokar v obrekovalnici čakajo na svoj prizor na odru? Umobolnico, kjer sedem moških neprestano igra karte? Cimre, ki imajo za domačo žival kitaro? Dom za ostarele – stroje? Sedem moških pika kom? Ki razpredajo neke nebuloze, samo zato, da mine čas …

***
1 In sedem odprtin ima človek v glavi. :)
2 Matvejević, Predrag: Kruh naš, str. 11.
3 Richard Bean: Kruh, str. 12.
4 Je bilo rečeno enkrat na vaji.
5 PREGOVOR: Mornarski kruh ima sedem skorij in vse so trde.
6 PREGOVOR: Ljubezen brez poljubov je kot kruh brez soli.
7 In lepo se stvari poklopijo, če vemo, da so nekoč tudi Babilonci pisali le o sedmih planetih vesolja – Merkur, Mars, Venera, Jupiter, Saturn, Sonce in Luna.
8 Sintagma izumljena na vajah.
9 Jeza, pohota, napuh, požrešnost, lenoba, zavist, pohlep.
10 Gledališki list MGL, Apartma za mladoporočence, let. 57, št. 1, 2004/05, str. 74.
11 Za vedno zaposlen.
12 Althusser, Louis: Izbrani spisi, str. 94.
13 Glej Gustav Freytag: Tehnika drame, od strani 93.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Gledališče Celje

Povezani dogodki

Nuša Komplet, SiGledal, 24. 10. 2013
Pičimo! Let's sting and roll! Laten we raken! (v svet)*
Nuša Komplet, SiGledal, 7. 12. 2013
Ljubezenske in šaljive slike al fresco
Nuša Komplet, 26. 10. 2012
Moje glavno orodje je humor