Po odpovedi vrste predstav zaradi situacije v Slovenskem stalnem gledališču Trst bodo tako v Novi Gorici odigrane naslednje tri predstave:
Četrtek, 8. 10. 2009 ob 20.00 v Kulturnem centru »Mostovna«, Nova Gorica
Mal dramski teatar od Bitola
Dejan Dukovski: DRUGA STRAN
Nedelja, 11. 10. 2009 ob 17.00 v SNG Nova Gorica
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Andrej E. Skubic: NESKONČNI ŠTETI DNEVI
Nedelja, 11. 10. 2009 ob 20.30 v SNG Nova Gorica
Dejmo stisnt teater – Glej – Zavod No History (Ljubljana)
Goran Vojnović: ČEFURJI RAUS!
Po prvih dveh predstavah bo potekal tudi pogovor z ustvarjalci, ki ga bosta vodila Diana Koloini in Matej Bogataj.
Po zaključni predstavi Čefurji raus! bo strokovna žirija v sestavi Jaroslav Skrušny, Mario Brandolin in Ana Perne podelila priznanja najbolj vznemirljivim dosežkom festivala.
Mal dramski teatar od Bitola; Makedonija
Dejan Dukovski: DRUGA STRAN (Druga strana)
Režiser in dramaturg: Martin Kocovski
Asistent režiserja: Aleksandar Lozanovski
Scenograf : Filip Jovanovski
Kostumograf: Blagoj Micevski
Glasba: Foltin
Oblikovalec luči: Petar Trajcevski
Vodja predstave: Miroslav Lazarevski
Igrajo: Ivan Jercic, Ilina Corevska, Ognen Drangovski, Stefanija Zisovska, Petar Arsovski, Joana Popovska, Bisera Bendevska, Aleksandar Lozanovski
Nastopa tudi glasbeni ansambel: Foltin (Branislav Nikolov, Pece Trajkovski, Goce Jovanovski)
Predstava traja 1 h 15 min in je opremljena s slovenskim prevodom (Jaka Fišer).
Šokantno propadanje marginalcev, ki hrepenijo po ljubezni
Dejan Dukovski, uveljavljeni makedonski dramatik mlajše generacije, je Drugo stran napisal kot tretji del trilogije o Balkanu v vrtincu vojne in človeških usod; prva dva sta Balkan ni mrtev in Sod smodnika, po katerem je bil posnet tudi odmeven film. Sam je svojo igro označil kot zgodbo »o štirih ljudeh nekega večera v nekem lokalu ter o tem, kar se med njimi dogaja, dogaja pa se vse, od seksa do smrti.« Režiser Martin Kocovski je dramsko besedilo vzel kot iztočnico za avtorsko samosvojo interpretacijo: »Naredil sem vzporednico z generacijo naših staršev; izbral sem leto 1968 kot simbolno leto, ko so mladi intelektualci cveteli in se borili za svoje pravice celo v deželah, kjer se je to zdelo nemogoče. Njihovi nasledniki so sedaj nesposobni karkoli spremeniti in vzeti stvari v svoje roke.«
Uprizoritev izpostavlja generacijski konflikt in zastavlja vprašanja, do kolikšne mere so odnosi med mladimi in njihovimi starši zaostreni, ali so mladi intelektualci dediči starejše generacije intelektualcev, ali je takšna dediščina sploh mogoča … Predstava ima specifičen gledališki jezik, ki izhaja iz razbitih medgeneracijskih odnosov in ki ga zaznamuje že sama izbira uprizoritvenega prostora – diskoteke oziroma kluba. Ob starostno pestri ekipi interpretov, sestavljeni iz starejših in mladih igralcev ter študentov, nastopa tudi eden najuspešnejših makedonskih ansamblov Foltin.
»Vsi bodo ubogljivi kot psi, lajali bodo pod težo udarcev z mečem, človek bo zreduciran na cunjo, kup mesa, sploščeno senco. Zavladal bo teror, vrtinec strahu, totalitarizem se bo vrnil skozi glavna vrata! To so v glavnem silovite, zlovešče in apokaliptične asociacije, ki se nam porajajo ob grozljivih in silovitih zaključnih prizorih predstave Druga stran.
Predstava pomeni velik gledališki izziv. Narejena je bila namensko, z jasnimi ambicijami. Ustvariti drugačno, nekonvencionalno, netradicionalistično gledališče. Bolj odprt in neposrednejši gledališki izraz.« (Petre Bakevski, Utrinski Vesnik)
Martin Kocovski je eden najprodornejših predstavnikov mlade generacije makedonskih režiserjev. Doma je iz Bitole, študij gledališke režije na Novi bolgarski univerzi v Sofiji je zaključil leta 2001. Njegove predstave, ki jih je ustvaril tako v Bolgariji kot v Makedoniji, so bile že večkrat predstavljene v tujini in na mednarodnih festivalih (na Hrvaškem, Češkem, Slovaškem, v Italiji, Nemčiji, Sloveniji).
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Andrej E. Skubic: NESKONČNI ŠTETI DNEVI
Režiser: Matjaž Latin
Dramaturginja: Martina Mrhar
Lektor: Srečko Fišer
Scenografka: Mojca Kocbek Vimos
Kostumografka: Tanja Zorn Grželj
Avtor videa: Nejc Saje
Oblikovalec luči: Samo Oblokar
Igrajo:
Marjuta Slamič, Primož Pirnat, Jože Hrovat, Mira Lampe Vujičić, Vojko Belšak, Maja Poljanec / Arna Hadžialjević, Blaž Valič
Tragikomična fantazma upora na robu družbe
V bifeju, kakršne najdemo ob starejših samopostrežnih trgovinah, se vsak dan izmenjujejo ene in iste stranke. Njihovo življenje poteka v ustaljenem ritmu, dokler brezposelni Matjaž ne zaupa svojemu dekletu, kelnarici Neži, grenkega spoznanja: »Samo dneve štejeva. To ni človeka vredno življenje« – in se odloči za akcijo.
Osrednja protagonista sta »kot nekakšni parafrazi legendarnih slovenskih junakov zgodbe o uspehu zdrave preproščine najnižjega razreda nad manipulativno gosposko – v novih časih. A v teh časih je 'kmečka pamet' subverzivna, moti red in se nazadnje izrodi v terorizem oziroma njegov improviziran poskus; domet zgodbe o uspehu je sanjarija, dobiti glas vsaj na rumeni lokalni televizijski postaji, manipulativna gosposka pa obvladuje vse in upornike stre kot ščurke« (Andrej E. Skubic).
Avtor v dramskem prvencu z občutkom za komično sooča intimni svet posameznikov s širšim družbenim okvirom in kritičnim pogledom na aktualne teme (tudi) slovenske stvarnosti, kot so nasilje med spoloma, problematika brezposelnosti, potrošništvo, tranzicijske spremembe, družbeni stereotipi, senzacionalizem medijev in ignoranca …
»Skubičevo delo Neskončni šteti dnevi je angažirana drama. Skozi zgodbe na robu živečih posameznikov razkriva odtujenost in frustracije, ki jih producira neoliberalno kapitalistična družba.« (Lea Širok, Radio Koper)
» /…/ Slovenski mikrokozmos, ki naj bi bil odraz splošne ukleščenosti današnjega človeka v neizprosni družbeni sistem, je odlično predstavil Matjaž Latin, ki se namenoma ni spuščal v reinterpretacijo Skubičevega teksta, ampak ga je postregel takšnega, kakršen je, realističen, oster, brez iluzij, ki pač ne sodijo v današnji zmedeni čas.« (Iva Koršič, Novi glas)
Matjaž Latin, doma iz Maribora, sodi v generacijo mlajših slovenskih režiserjev. Iz režije je diplomiral na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu. Kot režiser je gostoval domala v vseh slovenskih gledališčih, občasno pa režira tudi na Hrvaškem. Leta 2002 je zrežiral svoj filmski prvenec Kleščar ter nastopil v slovenskem celovečernem filmu Damjana Kozoleta Porno film.
Dejmo stisnt teater – Glej – Zavod No History (Ljubljana)
Goran Vojnović: ČEFURJI RAUS!
Avtor dramatizacije in režiser: Marko Bulc
Avtor glasbe: Zlatan Čordić – Zlatko
Igra: Aleksandar Rajković – Sale
Mojstrska igralska interpretacija kultnega romana
Marko Đorđić je čefur. Je sin priseljencev iz Bosne, ki sproščeno, brez dlake na jeziku pripoveduje o življenju na Fužinah, o težavah doma, v šoli, košarkarskem klubu, problemih z drogami, policijo in še mnogih drugih.
Uprizoritev je nastala po romanu Čefurji raus!, za katerega je Goran Vojnović prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado Kresnik 2009. Odlikuje jo živa in aktualna govorica mladih čefurjev – čefurščina, svojevrstna mešanica slovenščine, jezikov bivše Jugoslavije in pouličnega slenga. Glavni junak je humoren opisovalec dogodkov in hkrati vešč kritik, saj z ostrimi refleksijami razkriva življenje manjšinskega prebivalstva države ter odkriva stične točke in razkole med večinskim slovenskim prebivalstvom in čefurji. Ustvarjalci so se odrekli gledališko-spektakelskim efektom, predstava temelji izključno na moči besedila in pripovedni tehniki glavnega igralca.
»Odrska postavitev Čefurjev nehote izziva primerjavo z Vojnovićevo knjigo. Glavni protagonist Marko distanco bralca v Gleju zmanjša na minimum: ležerni humor in samoironija se umakneta v ozadje, stvari postanejo bolj osebne in krute, ritem predstave gledalca peha od smeha do prikritih solz. Sale z živalsko energijo brzi čez tekst … Dobro in pretresljivo.« (Jožef Školč)
»Čefurji raus! je dognana, dobro izvedena in učinkovita predstava, ki gledalca /…/ drži v nenehni pozornosti ves čas svojega trajanja, pri tem pa poskrbi tudi za obilico zabavnih trenutkov /…/. Skratka: predstava, vredna ogleda, in to tudi za tiste, ki morebiti nimajo navade hoditi v gledališče.« (Gregor Butala, Dnevnik)