Kettejeva šivilja Bogdanka je vztrajno, dan za dnem, šivala in rezala za grajsko gospo, v enoličnem ritmu pa se ji je utrnila ideja o tem, da bi imela škarjice, ki bi ji na njen ukaz same urezale jopico. Željo ji izpolni ptiček, s tem pa se zgodba šele zares začne, poudarjajo avtorji predstave.

Škarjice bodo namreč pred očmi gledalcev čarobno oživele škarjice, v ustvarjanju Bogdankinega okolja pa se bo razburkal domišljijski svet najmlajših in tistih malo starejših gledalcev, saj bodo iz gomil blaga počasi zrasli grad, drevesa, gozd in drugi scenski elementi ter tako na nevsiljiv in nevsakdanji način spodbudili domišljijo.

V moderni priredbi pravljice je Bogdanka 21. stoletja vztrajen in delaven lik, ki se ji sicer nasmehne sreča, ko njene škarjice čudežno oživijo, a usodo vzame v svoje roke in tako postane svoje sreče kovač oziroma svoje sreče šivilja.

Pravljica zaživi v novi likovni in glasbeni podobi, čarobni zmesi tradicionalnega in sodobnega, vsakdanjega in neobičajnega. Avtorji predstave želijo gledalcem preko osveženega lika šivilje ponuditi pogled na svet in prihodnost, ki sta od njihove vztrajnosti in delavnosti odvisna bolj, kot je bilo to mogoče razbrati iz izvirne predloge.

Priredbe predstave se je lotila Tatjana Peršuh, mariborska režiserka, ki je po diplomi režirala in asistirala v različnih gledališčih in na neodvisni sceni po vsej Sloveniji. Tokratna predstava je njeno tretje sodelovanje z mariborskimi lutkarji, s katerimi je leta 2010 ustvarila uprizoritev Jakob in mesto, istega leta pa je režirala tudi slovesno odprtje novega lutkovnega gledališča.