Mala čarovnica in Replike iz antike

MALA ČAROVNICA
Mala čarovnica, pri nas priljubljenega avtorja Otfrieda Preußlerja, je zgodba, ki mlade gledalce poziva, da se sami opredelijo do dobrega in zla, ob tem pa jim ponuja tudi precej humorja in komičnih situacij. Prav zaradi nasprotujočih si značajev, ki nastopajo v njej, zgodba govori tudi o tem, da moramo pomagati drugim in se vsakič znova potruditi, da zmaga dobro.

Avtor priredbe Andrej Rozman Roza je povedal, da je za dramatizacijo izbral prizore, ki so se mu zdeli gledališko najbolj ustrezni, zgodba Otfrieda Preußlerja (prevod Katja Ogrin) je namreč polna magičnih prizorov, ki bi zahtevali visoko raven tehničnih pripomočkov. V tekst je umestil tudi songe in uroke, s katerimi, pravi, se je precej zabaval. 

Za Diega de Breo je dobra otroška predstava tista, v kateri uživajo vse generacije, kljub temu da so se ukvarjali tudi z vprašanjem, katere starosti naj bo ciljno občinstvo. Čisto notranjo otroškost – ne glede na starost in družbeno okolje – pa je označil  kot predpogoj za gledališko doživetje. Predstava je skratka za vse, konec koncev govori o univerzalnem vprašanju, kako »dobro premaga zlo«. Preußlerju so bile inspiracija številne pravljice in Mala čarovnica predstavlja nekakšen njihov kolaž.

REPLIKE IZ ANTIKE
Replike iz antike v Mali drami SNG Drama Ljubljana potekajo že tretje leto zapored. Tokratni bralni uprizoritvi bosta zaokrožili deset novih prevodov antični besedil. Po besedah Jere Ivanc so v tem času v sodelovanju z Društvom za antične in humanistične študije Slovenije predstavili šest prevajalcev grških in rimskih piscev. Občinstvo je, po njenem mnenju, za Replike iz antike vsako leto bolj dovzetno, igralcem pa imajo ključno vlogo pri tem, da so koncertne izvedbe na tako kakovostni ravni.

Eno od poglavitnih značilnosti Senekovega Ojdipa prevajalec Brane Senegačnik vidi v izrazni ekonomiji rimske tragiške dramatike, ki je precej bolj verbalna in temelji prej na besednem slikanju zunanjih in notranjih dogodkov kot pa na učinkoviti dramaturški konstrukciji. Seneka se je močno naslanjal na Sofokla, je pa za Senekovo »estetsko zasnovo« in poetiko veliko pomembnejša sugestivnost besed.

David Movrin, prevajalec Evripidove Hekabe, ki med drugim velja za »absolutno tragedijo«, je besedilo opisal kot dogajanje brez katarze in odrešilnih momentov. Trojanska vojna je namreč prikazana s perspektive, ki je nismo vajeni – s perspektive poražencev. Besedilo je, drugače kot Senekov Ojdip, bolj prisotno na evropskih odrih in velja za najtemačnejšo med ohranjenimi grškimi dramami.

Seneka: Ojdip
Ponedeljek, 14. novembra 2011, ob 20.00
Torek, 15. novembra 2011, ob 20.00

Evripid: Hekaba
Sreda, 16. novembra 2011, ob 20.00
Četrtek, 17. novembra 2011, ob 20.00

Koncertna branja bodo v Mali drami.