Če začneva pri začetku. V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) igrate že 20 let. V tem času se je družba precej spremenila, spremenil se je tudi teater. Kako ste vi doživljali te spremembe?

V MGL sem prišla takoj po akademiji, absolventskega staža nisem koristila, bila sem povsem neizkušena. Ustroj gledališča sem šele spoznavala. Ob tem je delovanje gledališča vedno zelo odvisno od umetniškega vodje, njegove vizije in repertoarja. V dvajsetih letih se je polovica ansambla zamenjala, generacije so se zamenjale. Če govorim o stanju v našem gledališču zdaj, se mi zdi, da delamo dobro, da je repertoar zelo raznovrsten; od krstnih uprizoritev, slovenskih besedil do klasik. Mislim, da je kompleksen in premišljen. Vloge, ki jih igram, mi predstavljajo izziv, so dovolj zahtevne. V našem teatru je bila vedno zelo jasna tudi misel na občinstvo. In je še vedno.

Jodie Foster je v nedavnem intervjuju za Guardian recimo rekla, da je po vseh teh letih v filmski industriji v nekem trenutku dosegla točko, ko si ne pusti več ukazovati, da zna jasno postaviti meje in ne slepo slediti viziji režiserja, režiserke. Opažate kakšne podobne premike pri sebi?

Da, opažam, da postajam bolj zahtevna, bolj izbirčna, bolj neizprosna. Do sebe in do drugih. Rada sem del skupine. Nujno pa potrebujem dialog, sodelovanje z ekipo, občutek, da sem slišana soustvarjalka in ne bi mogla iti več proti sebi. Na začetku svoje poklicne poti sem imela gotovo več strahospoštovanja do vsega, do režiserjev, kolegov, manj poguma, drznosti in izkušenj. Zdaj so sodelavci, režiserji in režiserke že pogosto mlajši od mene, tudi to prav gotovo igra neko vlogo pri načinu in poteku dela. Zdi se mi da je sodelovanja in komunikacije več.

Pa ste doživeli seksizem, mačizem, vedenjske vzorce, ki so zdaj veliko bolj pod lupo, kot so bili včasih, ko je bil to del "delovnega procesa"?

Neposredno tega nisem doživela. Ne bom rekla, da kakega neprimernega vedenja nisem opazila, da nisem slišala neprimernih pripomb, a nikoli ni nihče prestopil mojo mejo, ko bi začutila, da se moram odzvati v širšem smislu. Kdaj sem se v kakšni situaciji naredila tudi francozinjo, priznam. Toda ko gredo stvari čez mejo, je nujno, da se to izpostavi, o tem ni dvoma.

Prej ste omenili, da je MGL vedno deloval z mislijo na občinstvo. Kaj pa pravite na hiperprodukcijo, nad katero se pritožujejo številni ustvarjalci in ustvarjalke? Da preprosto ni časa za eksperiment, napako, nov začetek, nov razmislek, za nekaj, skratka, kar naj bi bilo imanentno umetniškemu delu.

V instituciji si take idealne ustvarjalne razmere težko privoščimo že zaradi ustroja abonentskega sistema, zaradi realizacije predstav, števila premier, ki jih predvideva programirana sezona. Res redko se zgodi, da imamo za študij predstave več kot dva meseca. Zunaj institucij se ta ustvarjalni čas morda lahko podaljša, a tudi tam je časa vse manj. Zato se včasih zgodi, da projekti niso dokončani, predstave premalo premišljene, predvidljive. Ustvarjanje potrebuje svoj čas in tudi ustvarjalci potrebujemo čas zase, da se notranje napolnimo, da smo v dobri psihofizični kondiciji. Da imamo čas za refleksijo, da se lahko v nas kaj novega naseli. Včasih je za to dovolj samo sprehod, knjiga, muzej, potovanje, mir, nič, karkoli pravzaprav. Če si v nenehnem pogonu, tega časa ni, energija le odteka. Na drugi strani velika produkcija omogoča in daje priložnost za delo večjemu številu ustvarjalcev, predvsem tistim, ki ne ustvarjajo v varnem zavetju institucij.

V gledališču je verjetno prednost ta, da se lahko tudi po premieri še kaj popravi, dodela, predstava lahko ponovno zaživi, se organsko spremeni.

Seveda, to se dogaja in je super. Velikokrat se zgodi, da sodelavci, ki dežurajo na predstavah in večkrat vidijo predstavo pravijo, kako je deseta ponovitev boljša, da se je s predstavo nekaj zgodilo, da je "zrasla". Z vsako ponovitvijo se lahko zgodijo nove stvari, lik lahko širi svoje življenje, svoje lovke, to je posebnost in prednost gledališča.

Nagrado Prešernovega sklada ste dobili tudi za Usedline Katarine Morano v režiji Žige Divjaka. Njena pisava je zelo posebna, jezik kar se da naraven, lahkoten. A videz verjetno vara, vsak medmet šteje, se zdi?

Da, skozi dialoge in monologe, prepleta tok zavesti in tok podzavesti in z uporabo vsakdanjega, pogovornega jezika, tako, kot se pogovarjava zdajle midve, izpiše zelo posebno besedilo. Veliko je medmetov in mašil, premolkov. A vse je zelo natančno umeščeno v besedilo. Ko Katarina Morano v tekstu napiše, "a veš, uno", je to z razlogom točno tako, na točno določenem mestu in tako natančno smo se besedilo tudi učili. Ljudje me zaradi te pogovornosti, lahkotnosti jezika pogosto vprašajo, če se kdaj predamo improvizaciji. Ne, nikakor, ne gre.

Z Žigo Divjakom sem delala prvič. Njegova postavitev predstave je igralsko zahtevna, kot igralec si postavljen na rampo, obrnjen proti občinstvu, govoriš v mikrofon. Na nek način ti je odvzeto telo, stik s soigralcem. To zahteva drugačen način igre. Med študijem smo se veliko ukvarjali s tem, kako naši igri ne dodajat odvečnih plasti, kako otresti z vloge vse, kar ni potrebno, kako stvari povedati, biti avtentični in prisotni. Kako torej biti sami s sabo in v neposrednem soočenju z občinstvom.

Hkrati besedilo odpira zelo ključne teme, poslednje, nemara. Kaj ostane za nami? Na kaj vse ste vi mislili med študijem predstave?

Ta predstava ima pri meni posebno mesto. Premišljuje o minevanju, o smislu življenja. Zaobjame vse generacije v družini, vse odnose v družini, premišljuje o tem, kako se ne znamo pogovarjati, kako se ne vidimo, kaj vse gre mimo nas. Ko smo predstavo igrali, sem se tudi sama soočala z izgubo, veliko sem premišljevala o teh stvareh in se spraševala, kot se sprašujejo osebe v predstavi; kaj si povemo, kaj ne? Zakaj se o nečem ne pogovarjamo, kaj nam družina da, kdo smo zaradi nje, kaj bomo dali naprej? To so zame velike teme.

Naslov je odličen. Usedline. Kako se v situaciji, ko nekdo odide, začnejo dvigovat čustvene usedline, vse kar nismo razrešili, kar smo potlačili, kar se v družini ni pregovorilo in izgovorilo. In potem se ljudem, ki ostanejo, odpirajo vprašanja, rane, zavedanje o tem, kako smo sami, kako odtujeni, kako nimamo pristnih stikov z družino, z drugimi, s sabo. In kako postajamo tesnobni, razočarani, zafrustrirani in nesrečni.

Časi rednih kritik so mimo. Pogrešate kontinuiran odziv strokovne javnosti? S kom se potem pogovarjate o predstavi, od kod prispejo ocene, mnenja?

Če je kritika strokovna, jo vsekakor pogrešam. Ali smo dosegli želeno, smo sporočili ali osvetlili, kar smo želeli? Danes, če sploh je, je kritika pogosto obnova predstave, ekipa večinoma zgolj omenjena. Na začetku svojega dela sem v kritiki gotovo prejela vsaj pet stavkov, ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje tako. Pogosto predstave tako predebatiramo s kolegicami in kolegi, z umetniško vodjo, z dramaturgi. Ti pogovori so nujni.

Utemeljena negativna kritika me ne prizadene, zelo ji prisluhnem, potrebujem to. Načeloma sodelujoči sami vemo, ali nam je nekaj uspelo ali ne, čeprav čisto objektivni nismo, v procesu se vendarle zapremo v nek mehurček.

Zunaj MGL vas lahko ta hip gledamo tudi v predstavi Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford? v režiji Nikole Ljuce. Z Natašo Barbaro Gračner sta igralski tour de force!

O, hvala. Veliko ljudi pozna njuno zgodbo, veliko jih je videlo film Kaj se je zgodilo z Baby Jane, ki je pomemben del te predstave, serijo Feud... Mnenja so različna. Pričakovanja tudi.

Meni se je zdelo, da ste se imeli med študijem predstave zelo dobro.

Da, zelo sem si želela delati z Natašo, super je bilo. Zelo prijeten študij. V besedilu sem videla več kot samo spopad med omenjenima legendama Hollywooda. Tekst nosi zelo aktualne teme. Govori o igralkah, o vseh razsežnostih tega poklica. Govori o ženskah, z vsemi njihovimi strahovi, bolečinami, govori o uspehu, osamljenosti, nesreči, staranju, ki je prepovedano. Tudi danes. Vsi moramo biti lepi, suhi, čudoviti. Če nismo, smo takoj vredni malo manj.

Omenili ste pričakovanje gledalcev. Ob tem me zanima neka čisto preprosta reč. Se pozna, recimo, pred katerim abonmajem igrate, kakšno občinstvo imate v dvorani?

Mislim, da se. Kdaj v petkovem in sobotnem abonmaju, čutim da so ljudje od celega tedna že malce utrujeni. Dijaški in študentski abonmaji so običajno bolj gibki, bolj odzivni in sproščeni... Tako gledalci kot igralci imamo svojo dnevno formo. In se čutimo, absolutno. Tudi publika čuti, ko igralci ne vstopimo zares v predstavo, ko smo na nekakšnem avtopilotu, ko predstava ne živi....

In kaj lahko v tem primeru naredite, rešite?

V zaodrju si rečemo, "dajmo, no" in skušamo ponovno najti stik med sabo in stik s publiko.