Velika Borštnikova nagrajenka »Macbeth po Shakespearu« ter z Borštnikovima nagradama za vlogo Macbetha in mladega igralca nagrajena Marko Mandić in Jure Henigman z izjemnimi Mileno Zupančič in Polono Vetrih, Jurijem Drevenškom, Joseom, Stipetom Kostanićem, Domnom Valičem in Anžetom Zevnikom so na premierni uprizoritvi in štiridnevnem gostovanju Mini teatra v newyorškem gledališču La MaMa od 8. do 11. decembra navdušili ameriško občinstvo. S predstavo leta po mnenju kubanskih kritikov in pisateljev v koprodukciji z Novim kazalištem Zagreb in Cankarjevim domom pa se z odra svetovno znanega gledališča La MaMa že 17. januarja zvečer vračajo v Mini teater na Križevniški 1, medtem ko je Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, v reviji o umetnosti in kulturi »In the theater of One World« predstavo Mini teatra v koprodukciji s Cankarjevim domom in Novim kazalištem Zagreb kot »fenomenalno« in »razkritje« uvrstil v sam vrh 10 izbrancev lestvice najboljših gledališč na svetu v letu 2011.

»Močno in brez zadržkov priporočam slovensko predstavo Macbeth after Shakespeare, Heinerja Müllerja, ki je pravo razkritje. Zaželel sem se naučiti se slovenščine in postati član skupine. Čudoviti igralci in režiser Ivica Buljan kot provokator svetovne klase. To je predstava, ki jo morate videti.« Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor

»Gledati predstavo Macbeth After Shakespeare je izreden užitek. Popeljala me je na fantastično potovanje, vendar pa me je istočasno - tako kot pri Brechtu - spomnila, da sem v gledališču in da sta nasilje in pohota prav toliko prisotna v mojem življenju kot v življenju likov na odru. Vonj po mesu mi je skorajda sprožil glavobol in postal sem nekako tako umazan kot igralci. Čestitke Mini teatru!« Carlos Caldart, profesor na Stella Adler Studio of Acting, New York

»Ko je Macbeth, razgaljen do golega ostal tako ranljiv za čarovnice … Ko sem gledal klanje in posiljevanje, ki se je prepletalo s podivjano zabavo ob kronanju, med katero sta Macbeth in Lady Macbeth ponujala prigrizke in napitke gledalcem in se na vso moč trudila, da bi nas pripravila do tega, da bi skupaj z njima zaklicali: "Naj živi Macbeth!" … Ko se je vsa ta agonija odvijala pred mojimi očmi, sta mi po licih spolzeli dve solzi, po vsakem licu ena. Pa vendar nisem čutil nikakršne bolečine.« www.dramaticimpulse.wordpress.com

»Čeprav se igralci toliko gibljejo in ravsajo, so glasovi odličnih igralcev močno ukoreninjeni. Še posebno sem užival ob igri Lady Macbeth (Milena Zupančič) and Banqua (Polona Vetrih) - morda prav zaradi ženskosti v tako moški igri, medtem ko vsi igralci silo kombinirajo z ranljivostjo in protislovja prikazujejo neverjetno temeljito.« Carlos Caldart, profesor na Stella Adler Studio of Acting, New York

»To je nedvomno največja in najbolj eksplozivna predstava o strahovitem propadu lika, ki jo je gledališče v New Yorku videlo od zvezdnega nastopa igralca Marka Rylancea v predstavi Jeruzalem.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Izredno fizična, mišična in glasna Buljanova minimalna produkcija postavlja Macbetha v golo, krvavo in amoralno opustošeno pokrajino, kjer nasilje rojeva nasilje brez konca in kraja. Müller dodaja like in prizore - še najbolj opazen je kmet, ki ga ubijejo, ker ni plačal najemnine, njegovo truplo, ki ga njegova vdova in sin skušata odvleči, pa požrejo psi. Postavljeni smo v svet, kjer nasilje, ki ga izvaja vladajoča elita, pronica navzdol vse do navadnega človeka, kjer se okrutni in surovi vojaški razred predaja orgijam, pijači in razuzdanosti med izpadi divje in krvave pohote. Nihče ni nedolžen, nihče ne ostane nedotaknjen.« www.theatreoftheworld.org

»Med izvajanjem Buljanove produkcije se Macbeth (Marko Mandić) - pijan od možnosti večje oblasti - spremeni v despota, ki je željan krvi prav toliko kot mogočni Henigmanov Duncan pred njim. Müller je zarezoval in sežigal skozi številne dolge Macbethove monologe in skrušena razmišljanja, tako da bi Macbethov krvavi prevzem škotskega prestola z lahkoto prevedli le kot še eno banalno kritiko prevzema državne oblasti. Vendar pa Buljan zavrača lahkotne bližnjice. In Mandićev Macbeth se dvigne do mitskih in celo hiper-realističnih višav.« Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, www.theatreoftheworld.org

»Rdeče bliskajoče policijske luči švigajo čez temno odrsko površino. Zrak je gost od vonja po nevarnosti in testosteronu in umoru in zlu. Sedem vitkih in krepkih mladih moških, večinoma temnolasih, do pasu golih, izžareva militantno agresivnost, ko tako ošabno sedijo na zložljivih stolih, razpostavljenih v široki polkrog.« Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, www.theatreoftheworld.org

»Odet v navadna sivo-zelena vojaška oblačila Macbeth, ki ga igra hipnotično očarljivi igralec Marko Mandić, čaka ob strani - kot mačka, ki je pripravljena na skok.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Po zlomu, v času svojega nesrečnega slavja ob kronanju, je Macbeth dobesedno slečen do golega s strani svojih vojaških pajdašev, da bi se s tem še bolj razgalila neizprosno moč zla, ki se skriva pod zunanjo podobo človeka. Mandićeva izvedba izraža neizmerno epsko dimenzijo.« Ron Cohen, www.backstage.com

»Mandić je izjemen fizični igralec, ki preseneča, ker so njegove drzno- strašljive odločitve na mestu samem tako specifične, in ker se kasneje njegov eksistencialni obup ob izvršenem umoru, se izraža otipljivo pristno.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Njegov Macbeth predstavlja srce in dušo Buljanove nihilistične poteze. Naj poskakuje med člani občinstva in jih napada; naj se v svoji krivdi vrtinči v krogih, naj bo razgaljen do gole riti, opljuvan in zasmehovan od pajdašev igralcev; naj vriska v triumfu ali se zlomi med slavjem v trenutku svojega kronanja – Mandić vselej drzno tvega do take skrajnosti, ki bi bila smešna in katastrofalana pri nekom z manj talenta. Resnično zanimiv in nikakor ne smešen, pa tudi v vseh pogledih nujen, se Mandićev ekshibicionizem odlično obrestuje.« Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, www.theatreoftheworld.org

»Popolnoma prežet z noro, razvratno in moško energijo nas Buljanov Macbeth po Shakespearu z vsemi sredstvi vleče v orkan poželenja, brutalnosti  in samouničenja. Čarovnice ali sojenice, katerih prerokba daje Macbethu lažni občutek varnosti, so dobesedno ob vrnitvi Macbetha in Banqua iz bitke že potegnjene v vrtinec skupinskega seksa.  Bolni od pohote, se moški v orgiji rogajo Macbethu z obljubo škotskega prestola.« Randy Gener, priznani newyorški kritik, teatrolog in profesor, www.theatreoftheworld.org


foto son:da
»Ni veliko veselega o Škotski v Shakespearovem Macbethu in kraj postane še mnogo bolj odvraten v Macbethu po Shakespearu. Surova adaptacija škotske igre, v slovenskem jeziku pa jo je odigrala skupina devetih dinamičnih igralcev v režiji Ivice Buljana, čigar produkcija prasketa od visoko naelektrenega zla.« Ron Cohen, www.backstage.com

»Ko človek pomisli na tragedijo Macbeth Williama Shakespeara, prav gotovo ne pomisli na radost. Vendar pa Müllerjeva verzija, vsaj tako, kot jo je zasnoval režiser Ivica Buljan, raztrga vsako trohico upanja, ki se še kaže v izvirniku. Celo Duncan, ki je pogosto prikazan kot starec, je tu virilen bik, ki uživa - resnično uživa - v poležavanju na prestolu iz trupel (glej sliko zgoraj). Ko umoru sledi umor in se trupla množijo, nam spolne orgije neprijetno obudijo spomin na gledanje filma Odrešitev. V Müllerjevem Macbethu je svet iztirjen že davno pred zločinom nad titularnim kraljem; in tak bo svet tudi še dolgo potem - kar je tako grozljiva vizija, da se Duncanov sin, ki je postavljen na prestol, lahko le ozre okrog sebe in krikne: "Jaz grem nazaj v Anglijo!"« www.dramaticimpulse.wordpress.com

»Predstava je brez rekvizitov in brez scenografije. Ko posamezni igralci ne izvajajo prizorov, sedijo na zložljivih stolih v velikem polkrogu. Mečev ni. Macbethove žrtve so neusmiljeno poteptane ali potolčene do smrti in sam Macbeth, ki ga s svojo silno fizično pojavo igra Marko Mandić, se kaže kot vrtinec magnetne in na trenutke igrive zlobe.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Predhodno posneti tonski zapis razbijajoče glasbe, ki jo je ustvaril Mitja Vrhovnik Smrekar, in razcapani kostumi, ki jih je oblikovala Ana Savić Gecan, še dodatno ustvarjajo očarljivi občutek kaosa.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»"Macbeth po Shakespearu" si z mišicami utira pot v odličnost. Prevzema, odbija in izziva. Je brezsrčen, poguben in vselej prisoten bič. Adrenalinsko pehanje vzponov, meje pretiranih ambicij, nasilje v mentaliteti drhali, seksualnost prevladovanja in otrdela brezbrižnost do človeškega življenja - to so prizori, ki ne poznajo zgodovinsko časovnih obdobij in nimajo geografskih omejitev.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Lahko bi bili nekje v balkanskem vojnem taborišču ali pa v kakem podzemnem klubu trdih pesti. Dokaj gola scenografija, ki je delo vizualno-umetniške skupine son:DA (Miha Horvat in Metka Golec) nam pove drugače; prav nobenega dvoma ni, kje se ti mrko srepeči biki nahajajo. Sredi odra so na temni podlagi nalepljene ogromne črke in številke; to so koordinate zemljepisne širine in dolžine lokacije, kjer se nahaja LaMaMa, gledališče Ellen Stewart; tu se 11. decembra odvija ta izjemno okrutni in meseni Macbeth po Shakespearu.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Jure Henigman, visok in dolgolas žrebec, se brezobzirno zrine na sredo kaosa. Kot Duncan povpraša o "najnovejšem stanju revolta", zagrabi vojaškega pajdaša, moža stisneta roke v pesti in se z iztegnjenimi rokami premikata v krogu. Njuni čvrsti telesi treščita po škotskih tleh in nekaj časa se ravsata. Medtem ko v ozadju rjove razbijajoča turbofolk glasba, Mitja Vrhovnika Smrekarja, vojaki delajo sklece in nato planejo pokonci, da bi slišali novico o Macbethovi zmagi v bitki proti škotskim izdajalcem, ki so se postavili na stran Norvežanov.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org

»Pravo presenečenje pri Macbethu po Shakespearu je dejstvo, da se, kljub popolnemu razrušenju in prilagoditvam, njegovi pripovedni izseki zaključijo zelo blizu Shakespearovi izvirni pripovedi. Vihar besed, ki se zlivajo po platnu za igralci, je sam po sebi mojstrska poteza v scenografiji, saj uprizoritev v stilu Barbare Kruger nakazuje pobeg v sanje z vso zmešnjavo utripajočih luči in surovega mesa. Klanja, ki jih je Müller dodal Shakespearu, kot tudi dvorni prizori in liki iz plemstva, ki jih je Müller brezobzirno popačil, pokajo z vso silo in vso jasnostjo v Buljanovi prepričljivi in koherentni produkciji.« Randy Gener, www.theatreoftheworld.org