Alenka Pirjevec se je rodila v Ljubljani leta 1945. Leta 1965 se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, na oddelek za igro, a je prestopila na gledališko akademijo v Beogradu, kjer je končala četrti letnik. Še pred diplomo je igrala v beograjskem narodnem gledališču in upala, da bo dobila reden angažma, vendar do tega ni prišlo, za kar po njenih besedah obstaja več razlogov.
Direktor ji je dejal, da morajo kljub takratnemu zagovarjanju načela bratstva in enotnosti najprej poskrbeti za svoje, obenem pa je Pirjevčeva sklepala, "da jim je šel v nos tudi njen priimek". Njen oče Dušan Pirjevec je bil po njenih besedah začetnik odmikanja Slovenije od skupne države, kar je v 60. letih nakazal tudi v polemiki s srbskim pisateljem in politikom Dobrico Ćosićem, ki jo je moral končati, je pojasnila.
Pirjevčeva se je že v času bivanja v Beogradu spopadla tudi s prevajanjem. Med drugim je v srbščino prevedla roman Petra Božiča Na robu zemlje, pozneje pa je prevajala tudi iz srbščine v slovenščino.
Spominjala se je, da so jo že skoraj odpisali, ko se je vrnila v Ljubljano. Prijavila se je na prosto mesto v lutkovnem gledališču, ki ga je takrat vodil Matija Milčinski. Ker se je takoj zaljubila v marionete, je zaprosila starejšega kolega in mojstra marionetne animacije Petra Dougana, da jo nauči animacijo marionete.
Leta 1984 se je s štipendijo gledališča udeležila tečaja gledališče predmetov pod vodstvom Jozefa Krofte na Mednarodnem lutkovnem inštitutu v Charleville-Mesieresu, v sezoni 1991/92 pa se je tam udeležila še študija Tehnologija izdelave lutk. To ji je prav prišlo pri pripravi predstave Nekoč je bil kos lesa, ki jo je tudi režirala.
Kot je povedala, je na Zahodu običajno, da znajo animatorji lutk te tudi izdelati, v bivših socialističnih državah pa so bila področja lutkovnega ustvarjanja med seboj ločena. "Zato še danes ni zaželeno, da igralec oziroma animator ve tudi kaj o izdelavi," je dejala. To se je izkazalo tudi, ko si je želela delati v delavnici gledališča.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila dve sezoni (1987/88 in 1988/89) tudi umetniški vodja, leta 2002 pa je na AGRFT magistrirala z delom Nevidni prostor med igralcem in lutko. Med letoma 2004 in 2012 je bila predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za svoje delo je prejela več nagrad.
Leta 2016 je poleg Iune Ornik in Jonasa Žabkarja nastopila v dramsko-lutkovni predstavi Luna, ki jo je režirala Barbara Bulatović. Leta 2017 pa je Alenka Pirjevec režirala lutkovno predstavo Prva ljubezen, ki je odpirala vprašanje o ljubezni do istega spola. Poleg režije je poskrbela tudi za dramaturgijo, scenografijo ter izdelavo lutk in mask.
Ob lanskoletnem svetovnem dnevu lutk 21. marca je Pirjevčeva v poslanici zapisala, da se vsi, ki se ukvarjajo z lutkovnim gledališčem, nemalokrat znajdejo pred splošno razširjenim mnenjem, da je lutkovno gledališče manjvredna zvrst gledališča in da je v prvi vrsti namenjeno otrokom. A v času antične Grčije je lutka igrala zelo pomembno vlogo tudi med obrednimi svečanostmi. Veliki gibljivi kipi so predstavljali bogove, z njimi pa so upravljali svečeniki, ki so verjeli v božanstvo in smiselnost takšnega početja.
In situacija je po njenih besedah identična v primeru igralca z lutko, le s to razliko, da mesto imaginarnega božanstva tokrat zavzame konkretna zamišljena igralska vloga, ki jo mora igralec kot prevodnik prenesti na lutko.