Staša Zurovac: Nychthemeron
»Nychthemeron je ime za obdobje 24 zaporednih ur (noč in dan). Navdih za to delo sem našel v ideji, da v ciklu enega dne prepletem dva kontrastna svetova, ki vzporedno dihata drug v drugem in ki v umetniško vsiljeni simbiozi obstajata v »različnem času«, pri tem pa hkrati soobstajata v istem. Okostje dogajanja nosi par, ki ga opazujemo skozi njun ideal obstajanja, skozi poezijo njune ljubezni, ki pleše na krilih brezbrižnosti, hkrati pa kot »gostje« na večerji visoke družbe opazujemo tudi svet, ki ju obkroža. Inspiracijo za »goste« sem našel v filmu Luisa Buñuela Angel uničenja (El ángel exterminador). Zanima me kontralogika odnosov, v kateri je zunanji svet ujet v osebnem, tu pa iščem povezave s filmom, ki se začenja s prihodom nekaj gostov na večerjo, po kateri se umaknejo v glasbeni salon, kjer naenkrat ugotovijo, da je vsa služinčad izginila, oni pa iz nekega razloga fizično niso sposobni zapustiti sobe. Film je grenka satira o visokem razredu, v kateri spremljamo postopno degeneracijo skupine finih ljudi, vse do divjakov, ki se obnašajo kot živali. Na enak način se želim lotiti časa in njegove relativnosti – in to z enako mero zanimanja v estetskem in metričnem smislu. Na ta način želim znotraj gledališkega dela idealu intimno romantično-baročnega sveta postaviti nasproti ideal strmenja modernega človeka. Na podoben način tudi Buñuel govori o svojem filmu, ki ga označuje kot metaforo in vznemirljivo refleksijo o življenju modernega človeka oziroma pričevanje o njegovih glavnih obsesijah. Prav tako želim skozi predstavo raziskati idejo, da ima svoboda zaradi svoje vseobsežnosti tendenco, da oblikuje cikle in tako postaja hermetična. Eden izmed likov vsebino filma opredeli z izjavo: »V vsakodnevnem življenju se vsak dan ponavljamo.«

S skladateljico Sando Majurec sem si zamislil dramaturško zaporedje cikla devetih slik (Svitanje, Buđenje, Doručak, Šetnja, Ručak, Odmor, Večera, Samoća, San), skozi katere nas vodi in govori ter nas prepušča popolni svobodi interpretacije njene izvrstne skladbe na dano temo.« (Staša Zurovac)

Staša Zurovac
Plesalec in koreograf Staša Zurovac, prvak Baleta HNK Zagreb in od 2003 do 2011 umetniški direktor baleta HNK Ivana pl. Zajca na Reki, je šolanje zaključil v razredu prof. Tatjane Lucić-Šarić na Šoli za klasični balet v Zagrebu in se izpopolnjeval v Sankt Peterburgu na baletni akademiji Vaganova, kjer je diplomiral pri V. K. Onošku. Kot plesalec – od leta 1989 je član Baleta HNK Zagreb – je nastopal v glavnih vlogah baletov, med katerimi so: Krcko Oraščić, Coppélia, Čudežni mandarin, Faust, Trionfo di Afrodite, Kantata 66 in drugi. Nastopal je tudi na Portugalskem, v Italiji, Holandiji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Češki, Madžarski, Avstriji, Sloveniji, Makedoniji, Turčiji, ZDA in Braziliji. Je tudi dvakratni dobitnik nagrade HNK Oskar Harmoš za najboljšo moško vlogo.

Od leta 1996 se poleg plesa ukvarja tudi s koreografijo. Nekaj let je gostoval v plesnem ansamblu Companhia Portuguesa de Bailado Contemporaneo; z njimi je tudi oblikoval baletno koreografijo Molim te, probudi me! in zanjo leta 2000 prejel nagrado hrvaškega gledališča za najboljšo izvedbo mladega umetnika. Med njegovimi koreografijami in postavitvami koreografij – za nekatere je bil tudi nagrajen – so: balet San verenice (zanj je prejel prvo nagrado in nagrado občinstva za koreografijo na petem Festivalu koreografskih miniatur v Beogradu in drugo nagrado na 17. Mednarodnem tekmovanju za koreografijo v Hannovru), baleta Bogovi nisu ljuti in Daj Daj (zanju je prejel peristil glasbeno nagrado Jutarnjega lista za najboljšo glasbeno scensko izvedbo), celovečerni balet Cirkus primitive balet, baleta Purgatorio H. Nakamure in Kiklos S. Honga (zanju je osvojil nagrado mednarodne žirije za najboljše baletno delo), celovečerna predstava Volite li Bramsa? (zanjo je prejel nagrado Boris Papandopulo za najboljši balet v sezoni 2004/2005), celovečerni balet Ko to tamo peva? po glasbi Vojislava Vokija Kostića (zanj je prejel nagrado Dimitrije Parlić Združenja baletnih umetnikov Srbije, nagrado mesta Beograd in letno nagrado NP), Marquezomania, celovečerno delo Daїssa - Istočno od raja (zanjo je prejel peristil glasbeno nagrado Jutarnjega lista za najboljšo glasbeno scensko izvedbo), celovečerna predstava Božanska komedija, balet Romeo in Julija, Danse macabre, Vojček, Proces (zanj je prejel najvišje hrvaško državno priznanje Vladimir Nazor), Dafnis in Hloa M. Ravela, Diskretni šarm buržoazije in Pesma nad pesmama po glasbi M. Nećaka, balet Mileva Ajnštajn po motivih drame Vide Ognjenović, koreografija za spektakel Romeo in Julija v režiji D. Projkovskega, koreografija za dramo Pokojnik B. Nušića v režiji L. Udovičkega in produkciji gledališča Ulysses na Brionih. Decembra 2012 je režiral dramo Makedonska krvava svatba V. Černodrinskega za Dramski teatar Skopje, po glasbi M. Nećaka.

***

Gaj Žmavc: Home
»Luč, glasba, beseda in gib. Štirje elementi, ki zame predstavljajo zgodbo zase in naposled oblikujejo strukturo.
Zame je zelo pomembno, da se ti elementi razvijajo ali sestavljajo ločeno, gre za vprašanje njihove eksistence na odru.
Moje izhodišče je vprašanje: ali lahko luč pove zgodbo bolje kot beseda? Ali lahko beseda nadomesti glasbo?
Ali lahko klasična glasba preživi v strukturi elektronskih zvokov in ali gib v svoji najbolj fizični obliki sploh potrebuje zgodbo?
Izziv mi je razmišljati obratno, izbrati smer, ki je najmanj očitna, in vedno iščem element presenečenja.
In naposled gib, s katerim se vse začne. Ples doživljam zelo fizično in zanimajo me impulzi, ki sprožijo neki premik v telesu, kjer forma ne sme biti sama sebi namen.

Navdušuje me virtuoznost plesa, ki pa mora imeti organsko in naravno obliko. Gib razumem kot najbolj pristen in samoumeven način izražanja. Med vsem tem procesom pa se odvija še en proces, ki pripoveduje in naposled povezuje predstavo. Ko sem razmišljal o konceptu, se mi je pojavila slika o otroštvu in domu. O stvareh, ki so se zgodile, se dogajajo in se še bodo zgodile. V predstavi sem skušal pripovedovati zgodbo skozi kadre, kot v filmu. Preskakovanje dogodkov in spominov, ki se pojavljajo kot kratki prizori. Potovanje plesalcev iz sedanjosti v preteklost in spet nazaj. Pogosto sem imel v mislih sneg, ki je zame zelo močna metafora za čas in minljivost. Kaj bi se zgodilo, če bi lahko vstopal v različne prostore svoje preteklosti in kako bi to pretvoril v koreografski jezik? In ne nazadnje – občutek prostora, kjer bivam sedaj, prav to gledališče, kjer sem se razvil in kjer ustvarjam svoj prvi projekt z ljudmi, ki so precejšen del mojega življenja.« (Gaj Žmavc)

***

Zoran Marković: The Golden Age
»Kot ustvarjalec koreograf vedno razmišljam o ustvarjanju filma na odru, kjer združim ples z zabavo (humorjem, dvomi, ljubeznijo, elementi presenečenja ...).

Tako se mi je utrnila – in me ni zapustila – ideja o ustvarjanju dela o najpomembnejšem obdobju v filmski industriji, »The Golden Age«. Zakaj je tako pomembno? Ker je bil leta 1927 »na platno« prvič uveden zvok, in sicer v filmu z naslovom Jazz Singer, leta 1935 pa je v kinematografe prišel prvi dolgometražni igrani film v tribarvnem formatu družbe Tehnicolor, ki je nosil naslov Becky Sharp. Filmsko ustvarjanje je bilo vedno posel in filmske družbe so služile denar z delovanjem v okviru sistema studiev. Največji studii so plačevali na tisoče ljudi – igralce, producente, režiserje, pisce, kaskaderje, umetnike in tehnike. V lasti so imeli na tisoče dvoran v mestih in tudi manjših krajih po vsej Ameriki. Družba MGM je dominirala v filmski industriji in zaposlovala največje zvezde v Hollywoodu, prav tako pa je zaslužna za oblikovanje celotnega sistema hollywoodskih zvezd.

Moj cilj na začetku je oblikovanje atmosfere nemega platna s podnapisi na vrhu: zgodba na odru, ki prikazuje življenje slavnih (škandali, glamur, življenjski slog itn.) in sistem zvezd; druga zgodba poteka v prostoru za orkester in avditoriju, kjer lahko vidimo gangsterje, kako lovijo morilca (hommage Hitchcocku). Vse mora biti iz obdobja tridesetih in štiridesetih let: glasba – swing in jazz ter črno-belo – kostumi so v črni in različnih odtenkih sive, dolga zavesa (z vseh treh strani) v svetlo sivi barvi (ne beli!) ter plesalci s sivim ličenjem (poslikava telesa ali/in sive pajkice). Pomembno je ustvarjanje ozračja, da bomo lahko na odru videli in občutili odkrivanje zvoka in barve: zvoka z metanjem, padanjem ali udarci ter barve z uvajanjem rdeče na črno in belo sceno.

Zanimivo je dejstvo, da je družba Technicolor razkrila svojo stereoskopsko kamero za filme v tridimenzionalni tehniki marca 1953. Kot velik oboževalec tridimenzionalne tehnologije sem razmišljal o tem, kako jo uvesti v gledališče, zato sem ustvaril drugo zgodbo v avditoriju, tako da so gledalci lahko v središču dogajanja in izkusijo globino tudi brez očal.« (Zoran Marković)

Zoran Marković
Zoran Marković se je plesa začel učiti v Baletni šoli Lujo Davičo v Beogradu. Po osvojenem tretjem mestu na plesnem tekmovanju Benetton v Trevisu (1991) ga je Marika Besobrazova povabila, da je šolanje za dva meseca nadaljeval na njeni šoli v Monaku, hkrati pa je kot štipendist zaključil baletno šolo John Neumeier v Hamburgu.

Prvič ga je profesionalno angažiral dresdenski Balet, kjer je po treh letih dobil mesto solista. Leta 1998 je sprva kot solist in kasneje tudi kot asistent koreografije ter baletni mojster ansambla deloval v Thoss Tanzkompanie v Kielu in v Hannovru.

Nastopal je tudi kot gostujoči umetnik, in sicer z baletom Lyon Ballet Company v Carmen koreografa Matsa Eka, na azijski turneji. Leta 2006 se je pridružil nizozemskemu gledališču Nederlands Dans Theater v Den Haagu.

Sodeloval, ustvarjal ter plesal je v koreografijah več avtorjev: Stephan Thoss, Mats Ek, Paul Lightfoot, Sol León, Jiří Kylián, William Forsythe, Crystal Pite, John Neumeier, Marco Goecke, Fernando Magadan, Lukáš Timulak, Francesco Nappa in drugi.

Za svoje delo je prejel že več nagrad, in sicer je 2010 predstava Bonet prejela nagrado občinstva na tekmovanju koreografov v Københavnu in nagrado za produkcijo na 27. festivalu Plesni teden na Hrvaškem, leta 2008 je prejel nagrado »outstanding male dancer« v Avstraliji. Odtlej je postavil koreografije Stephana Thossa v Avstraliji, Nemčiji in Švici. Prav tako pogosto sodeluje na sodobnih delavnicah po Avstraliji, ZDA, Nemčiji, Hrvaški, Srbiji in Sloveniji; kot gostujoči učitelj klasičnega baleta sodeluje z različnimi ansambli v Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Sloveniji, Švici itn.

Oblikoval je koreografijo za predstave Interval za Balet Narodnega pozorišta Beograd, Othello za Bitef Dance Company in Once upon a time za Kelkope Dance Company. Kot plesalec in koreograf je ustvaril predstave: Bonet, The morning after the night before in Shake your booty ter plesna filma Coulor Lab in Happily ever after.

Iz gledališkega lista uprizoritve