»Umetnost je življenje na višji ravni. Prav ona človeka globlje osrečuje in hitreje razjeda. V obraz svojega služabnika vrezuje sledi imaginarnih in duhovnih pustolovščin ter sčasoma – celo v samostanskem miru navidezne trajnosti – ustvarja rahločutnost, prefinjenost, živčno izčrpanost in radovednost, ki bi jih stežka vzbudilo celo življenje, polno razuzdanih strasti in užitka.«

Thomas Mann

Thomas Mann je večkrat dejal, kako umetniki ne moremo slediti poti Lepote brez Erosa, ki biva v naši družbi in se je poimenoval za našega vodiča. Treba je umreti v lastnem življenju, da bi lahko postal popoln Ustvarjalec. Prav te misli so globoko vplivale na mojo odločitev, da Mannovo novelo Smrt v Benetkah interpretiram z lastnim koreografskim rokopisom v kontekstu sodobnega gledališča. Ne glede na to, kar sem do zdaj ustvarjala v svojih baletih, sem začutila, da zavzema to delo prav posebno mesto v mojem umetniškem credu in srcu. Novela me je navdušila, potem ko sem jo nekajkrat prebrala, pa sem sledila lastni intuiciji. Premišljevanje o tem, kaj bi se moralo pravzaprav izreči v neki umetnini, ki je nastala v začetku 20. stoletja, me je spodbudilo k analitičnemu razvijanju teme in k ustvarjanju koreografskega dela v več fazah, od raziskovanja glasbenega in vizualnega koncepta, preko vznika prve ideje in nazadnje do sinteze vseh elementov v celovito baletno delo. Pod globokim vtisom umetnikove psihe in človeških odnosov v sodobnem času sem se odločila, da baletno predstavo postavim v kontekst, ki bi reflektiral nas same v sedanjosti. Na podlagi lastnih raziskovanj umetniških doživetij dveh ustvarjalnih genijev, Thomasa Manna in Gustava Mahlerja, sem si zastavila izziv najti ključ, s katerim bi odprla nekatere neobičajne aspekte fizičnega in metafizičnega. V tako senzibilni, esencialni in vseobsegajoči obliki lahko to izrazi zgolj plesna umetnost. Misli, ki razvnemajo Aschenbachovo dušo, in njegova globoko hrepeneča, ranljiva in obenem močna notranja erotika tako izzovejo nepričakovana čustva, iz katerih izhajajo njegovi gibi in atmosfera predstave.

Ljubezen je fenomen, ki telesu vdihuje življenje. V življenju – ne glede na to, koliko si to prizadevamo – zares ne moremo nadzorovati Strasti in Smrti –motus continuus animi (brezkončno gibanje duše) je, kot bi rekel Mann, navsezadnje stanje, v kateremje nemogoče ukrotiti ustvarjalno vznemirjenost. S strastjo in potrpežljivostjo sem lastno vizijo preoblikovala v gibanje čudovitih plesalcev, katerih duše utripajo z navdihujočim magnetizmom že od samega začetka ustvarjanja tega neobičajno filmskega baleta. Ob vsem tem občutim blagoslov, da lahko delim to edinstveno izkušnjo, ki jo uteleša generacija karizmatičnih plesalcev Baleta Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu in Baleta Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, prav tako pa imam posebni privilegij, da lahko z baletniki ustvarjam polnokrvno Lepoto, ki se zoperstavlja dehumanizirajoči realnosti sodobnega sveta.

Umetniki smo tako ustvarjalci, ki s pomočjo lastnih talentov odkrivamo globoko povezanost z univerzumom umetnosti, lepote, inspiracije in humanosti, prav vsak od nas pa v trenutku Ustvarjanja pušča neizbrisljivo sled.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)