Valentina Turcu, 20. 1. 2021

Zapisi iz brloga: Valentina Turcu

Med popolnim zaprtjem gledališč zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je gledališkim ustvarjalcem odvzet stik z gledalci. Na začetku leta 2021 je odgovor na vprašanje, kdaj bodo igralci lahko spet stopili pred publiko, popolna neznanka. Koliko ljudi bo takrat lahko sedelo v dvoranah? Kako ta čudni čas odmeva v gledaliških ustvarjalcih? – Valentina Turcu: "Ustvarjalnosti ni mogoče izključiti, ugasniti in nikakor ne izničiti. Nikoli. Če ni ustvarjanja, ni življenja. Ni evolucije."

Valentina Turcu / Foto: osebni arhiv

Ni stikala na mojem telesu, na katerem bi pisalo – IZKLJUČI

Spreminjamo se in spremenilo nas bo vse. Zagotovo. Vsakega na svoj način. Strah se je prisesal na nas kot parazit. Pomembno je, da nas ne izčrpa, da nas ne degradira, da nas ne – kot je povedala naša gledalka Simona Kosi – da nas ne razčloveči! Strupeni časi so. Človek človeku postaja neprepoznaven. Pa ne zaradi mask, ampak zato, ker vse maske padajo in se vidi, iz katere snovi smo dejansko narejeni, zdaj ko smo v intenzivnem, zahtevnem, transformativnem obdobju, polnem negotovosti.

Thomas Mann je pred več kot sto leti svojo genialno novelo Smrt v Benetkah označil za tragedijo razvrednotenja. Našo baletno predstavo so leta 2018 prestižni in najstrožji plesni strokovnjaki ter kritiki iz DANCE EUROPE v Londonu izbrali med pet najboljših na svetu, požela je senzacionalne ovacije v SNG Maribor, Cankarjevem domu v Ljubljani, Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, Teatro Camoe v Lizboni, Madžarski narodni operi v Budimpešti ter bila aprila 2020 razprodana v znamenitem Bolšoj Tovstonogov Teatru v Sankt Peterburgu, ko se je vse ustavilo, preden smo prišli na gostovanje. Tudi Teatro Fenice, s katerim smo se dogovarjali, je nenadoma ugasnil. Nenadoma. Nazadnje so jo oktobra 2020 nekajkrat odigrali v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, kjer je tudi imenovana za najboljšo gledališko produkcijo leta 2019. Mnogi gledališčniki in gledalci so komentirali, da je predstava – preroška! Leta 2018, ko smo jo ustvarjali, nisem niti pomislila, kaj se bo zgodilo in da bo dejansko tako avtentično spadala v ta trenutek. Delo, ki govori o lepoti, kriči po ljubezni, hrepeni pa navdihu in strasti, prav tako globoko sega v bolezen, epidemijo kolere, smrt, strahove, agonijo umetnika, bitke individualca z njegovimi notranjimi in zunanjimi demoni. Pred sto leti in v današnjem plastificiranem svetu botoksa ter embalaž smo ponovno soočeni s podobnimi vprašanji, kot družba in kot posamezniki. Zelo težko najdemo človeka z visoko zavestjo, samodisciplino, individualca z vsebino. Brez slepila. Nečimrnost, lažna superiornost, površnost, egoizem, banalnost, manipulativnost in potrošništvo neizprosno hitro požirajo ljudi. Človek ne čuti več človeka in to je srhljivo.  

Pa vendar.

Življenje je zmeraj neusahljiv vir inspiracije za umetnike in ustvarjalce. Verjamem, da bomo v tem času postali še bolj polnokrvni, še bolj vsestranski, še bolj kreativno preudarni in potentni, da bomo sijali s še bolj celovitim angažmajem – avtentični, iskreni, še bolj iskreni, da bomo lahko delovali scela in zares. Kaj je umetnina, če je z druge strani odra nihče ne gleda? Trenutno se adaptiramo in ustvarjamo adaptacije, smo zadržani, smo primorani ustvarjati drugače, smo drugačni, postajamo drugačni, ampak ne zaprti. Ni stikala na mojem telesu, na katerem bi pisalo – IZKLJUČI. Ustvarjalnosti ni mogoče izključiti, ugasniti in nikakor ne izničiti. Nikoli. Če ni ustvarjanja, ni življenja. Ni evolucije. Prepričana sem, da bomo ustvarili nove žanre. Online produkt ne more nadomestiti ekstaze dotika, srečanja v živo! Čeprav je morda lep, ostane kot nek na pol sintetičen občutek. Nekaj, kar ni doživeto do konca in zares. Baletna umetnost je vsekakor medij božanske lepote in bo na edinstven način dosegala publiko na najvišji ravni, vendar vsi potrebujemo enost, potrebujemo svoje ljudi, svoje gledalce v dvorani. 

Koronavirus, Valentina Turcu

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Povezani dogodki