Pobudnik praznovanja dneva lutkarstva je nacionalni odbor mednarodne zveze lutkarjev UNIMA (International Union of the Marionette). Za obeleževanje praznika so se odločili na kongresu leta 2000, dan - 21. marec - pa so določili leta 2003. Vsako leto na dan lutk objavijo mednarodno poslanico. Avtor letošnje je priznani lutkovni mojster, Argentinec Eduardo Di Mauro, ki trenutno ustvarja v Venezueli.

Kot je zapisal, lutka izvira iz igre in ne iz upodabljanja svetega, kot so včasih verjeli. Zaradi njene transgresivne narave so se je mnogi vladarji bali in so jo prepovedovali, kar ne preseneča. "Ta lik iz lesa in blaga je seveda ljubek in slikovit, vendar pa ima hkrati tudi izostren talent za obsodbo in kritiko, spretno lahko uporablja sarkazem, ironijo in humor, natančno odmerjeno in z bodečim učinkom," je pojasnil.

Današnji vladarji in carji, kot piše v poslanici, ki prvič prihaja izpod peresa umetnika iz Latinske Amerike, "ne sedijo več na prestolih, okrašenih s fino brušenimi dragimi kamni, raje ostajajo skriti, tako da jih nihče ne more jasno definirati". Di Mauro dodaja, da je ta kralj "pokvarjen in neusmiljen neoliberalizem; ti carji so multinacionalne korporacije, ki povečujejo svoj dobiček in svojo moč, ne da bi se sploh ozirali na uničevanje planeta in življenj".

Zato Di Mauro poziva lutkarje z vsega sveta, da se postavijo po robu krutosti, neenakosti in nepravičnosti. "Podarimo lutki strasten in goreč jezik ter pokažimo in opozorimo, da si mladi, ožigosani kot premalo ambiciozni, prizadevajo za razvoj boljšega in bolj humanega sveta," je zapisal.

Obeleževanju se vsako leto pridružijo tudi slovenski lutkarji v okviru UNIMA Slovenija. Slovensko poslanico je napisal častni član UNIMA Edi Majaron. Kot je zapisal, "lutke ne sovražijo, niso zavistne, niso hudobne. Povejo vse, kar je treba povedati tako, da nismo prizadeti. Celo prevzamejo odgovornost za naše neuspehe in poraze. Vračajo nam ljubezen, zaupanje in iskrenost, kadar zares verjamemo vanje". Ob mednarodnem dnevu lutkarjev Majaron poziva, da se "poskušajmo otresti nevidnih niti vsakodnevnih manipulacij in se veselimo čarobne sile prave lutkovne umetnosti".

Pri pripravi letošnjega praznovanja sodelujejo Mini teater, Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL), Lutkovno gledališče Maribor (LGM), Gledališče iz desnega žepka in Ustanova lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Številna lutkovna gledališča po Sloveniji bodo odprla svoja vrata, nekatera bodo ponudila brezplačen vstop ali namenila nekaj brezplačnih vstopnic otrokom v stiski, LGL pa bo na ta dan po 13 letih izdalo revijo Lutka.

Kot osrednji dogodek organizatorji napovedujejo veliko razstavo slovenskih lutk, ki jo bo odprl umetnik Jože Ciuha. Razstava, ki sta jo zasnovala Agata Freyer in Edi Majaron, obsega izbor lutk najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov, ki so oblikovali lutke za slovenska lutkovna gledališča od začetkov 20. stoletja do danes.

Predsednik Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije Silvan Omerzu je osvetlil razmere na področju lutkarstva v Sloveniji. Kot je dejal, tudi lutki podobno kot gledališču in knjigi napovedujejo, da ne bo preživela, da jo bodo novi mediji vrgli na smetišče. "A ko bodo ti mediji močnejši, bomo še bolj pogrešali nekaj pristnega, kot je lutka in čisti stik z igralcem," je prepričan.

Lutkovno gledališče za odrasle v Sloveniji po Omerzujevem mnenju ni tako uveljavljeno, ker producentski del ni dovolj močan, da bi znal lutkovne predstave približati oziroma spraviti v promet, deloma pa je to tudi odraz kulturne dediščine. Na Češkem, denimo, so lutkovne predstave za odrasle enako dobro obiskane kot otroške, a to je, kot meni Omerzu, v njihovi tradiciji.

Po besedah igralke-animatorke v LGL Martine Maurič Lazar vsi, ki se z lutkarstvom profesionalno ukvarjajo, vedo, da je slovensko lutkovno gledališče integralni del nacionalne kulturne podobe, obenem pa mora vsaka nova generacija lutkarjev vedno znova odgovarjati na pomisleke, ali so lutke res tako pomembne in dovolj vredne tudi za odraslo občinstvo.

Slovenija ima že več kot 60 let dve profesionalni lutkovni gledališči ter nekaj manjših gledališč ter neodvisnih lutkovnih skupin in posameznikov. Programi vseh so prisotni v mednarodnih lutkovnih mrežah, imamo nekaj izjemnih lutkovnih likovnikov in tehnologov, predstave za otroke so zelo dobro obiskane, za odrasle pa so poslastica in razsvetljena provokacija za tenkočutno, ostrovidno in razmišljujočo publiko, je navedla Maurič Lazar. Opozorila je na neodvisno lutkovno sceno, ki je po njenih besedah najbolj ogrožena, čeprav je velikokrat pobudnik novih idej in drznih poskusov, tudi za odrasle.