Vsebina

Prolog
Taverna v Nürnbergu. Pojavi se Muza in naznani veseli druščini, da je prišla očarat Hoffmanna z namenom, da bi odslovil vse svoje preostale ljubezni in se popolnoma posvetil njej – poeziji. Muza nato prevzame podobo Hoffmannovega najzvestejšega prijatelja, Nicklaussa, da bi se mu tako približala. Primadona Stella, ki je ta večer zaposlena s petjem Mozartovega Don Giovannija, pošlje Hoffmannu pismo, v katerem ga prosi, naj jo po končani predstavi obišče. Vplivni mestni svetnik Lindorf podkupi Andreasa, služabnika pevske zvezdnice Stelle, in se polasti pisma, saj želi sam preživeti noč s svojo oboževanko. Medtem se študentje zbirajo v krčmi mojstra Luthra, nazdravljajo Stelli in čakajo na pesnika Hoffmanna. Ta se naposled prikaže v družbi študenta Nicklaussa. Hoffmanna preveva slabo razpoloženje, toda na prigovarjanje tovarišev zapoje balado o razuzdanem pritlikavcu Kleinzachu, vendar začne kaj kmalu sanjati o svojem ženskem idealu. V krčmi se prikaže tudi Lindorf: Hoffmann mu očita neprestano vmešavanje v njegova ljubezenska razmerja. Študentje, ki z zanimanjem spremljajo prepir, prosijo pesnika, naj jim pripoveduje o svojih ljubezenskih avanturah. Hoffmann jim ustreže – najprej jim zaupa zgodbo o Olympii.

Prvo dejanje: Olympia
Nekoliko trčeni izumitelj Spalanzani je ustvaril avtomat v podobi očarljivega dekleta, tako popolnega, da ga je dejansko mogoče zamenjati za živo osebo. Tega večera priredi Spalanzani velik sprejem, na katerem namerava predstaviti avtomat kot svojo hčerko Olympio. Med povabljenci je tudi Hoffmann, ki ostane nekaj časa sam z Olympio, medtem se vanjo zaljubi, vendar ji svojih čustev ne upa izpovedati. Nicklauss se mu posmehuje in ga svari, da z dekletom nekaj ni v redu. Vtem vstopi optik Coppélius ter predstavi svoje čudežne iznajdbe, med drugim tudi očala, ki prikazujejo sanje kot resnico. Hoffmann kupi očala in se prepusti sanjarjenju. Coppélius je sestavil Olympijine oči in za to zahteva plačilo. Spalanzani mu izroči Eliasovo menico in ga odslovi. Gostiteljev služabnik napove prihod gostov. Vsi občudujejo Olympijino lepoto, ta pa se predstavi z vratolomno arijo. Čeprav jo je treba sredi arije ponovno naviti, se Hoffmann ne zave, da gre za avtomat, saj je zaslepljen z vizijo, ki mu jo prikazujejo Coppéliusova očala. Ob ugodnem trenutku ostane Hoffmann sam z Olympio, ji izpove svoja čustva in se prepriča, da ga ljubi tudi ona; ko jo poskusi objeti, pa se mu dekle izmuzne. Nicklauss poroča Hoffmannu o nenavadnih govoricah, ki jih ostali gostje širijo o Olympiji, toda Hoffmann ostane gluh za mnenja drugih. Ko se prične ples, Hoffmann in Olympia zaplešeta vrtoglavi valček. Med divjim plesom pa mu spodrsne in ob padcu se razbijejo čudežna očala. Coppélius je medtem izvedel, da je Elias bankrotiral in da je njegova menica brez veljave, zato iz jeze razkosa Olympio, Hoffmann šele tedaj spozna, da se je zaljubil v avtomat.

Drugo dejanje: Antonia
Mlada Antonia sanja, da bi postala velika operna pevka, kakršna je bila nekoč njena mati. Ne zaveda pa se, da od matere ni podedovala le krasnega glasu, ampak tudi smrtonosno bolezen. Njen oče Crespel ji je prav zato prepovedal peti in kakršnekoli stike z njenim ljubimcem Hoffmannom. Crespel odide in naroči naglušnemu slugi Frantzu, naj nikogar ne pušča v hišo. Toda Hoffmann se vseeno pritajeno zmuzne k Antoniji: ljubimca si izpovesta ljubezen in sanjarita o poroki. Hoffmann prosi Antonio, naj zapoje zanj. Dekle ugodi njegovi prošnji, vendar se zaradi napora skoraj onesvesti. Ker se Crespel nenadoma vrne, Hoffmann poišče skrivališče, Frantz pa sporoči prihod zdravnika Miracla. Crespel mu očita, da je nekoč že povzročil smrt Antonijine matere in da hoče zdaj storiti zlo še njegovi hčerki. Miracle povpraša dekle, ali se res želi odpovedati bleščeči pevski karieri in posvetiti gospodinjstvu. Antonia se mu sprva upira, ko pa ji zdravnik pokaže podobo umrle matere, ki jo nagovarja k petju, se dekle tej strasti prepusti, dokler ne omaga in izdihne. Obupani Crespel napade Hoffmanna in mu očita, da je kriv za smrt njegove hčerke.

Tretje dejanje: Giulietta
Giulietta in Nicklausse pojeta nežno pesem gondoljerjev. Schlémil in Pitichinaccio se potegujeta za ljubezen lepe kurtizane Giuliette. Spletkar Dapertutto obljubi Giulietti velik diamant, ki ji ga bo poklonil za nagrado, če ji bo uspelo osvojiti Hoffmanna in mu iztrgati njegov odsev v zrcalu. Hoffmanna so ljubezenska razočaranja spremenila v cinika, ki uživa le še ob vinu, kvartopirskih igrah in ne verjame več v ljubezen. Kljub temu ga Giulietta omreži: Hoffmann je zanjo pripravljen žrtvovati ne le svoj odsev, ampak tudi svoje življenje. Nicklausse ga zaman svari in napeljuje k begu. Schlémil preseneti ljubimca in od ljubosumja pobesni. Giulietti uspe pobegniti z gondolo, Hoffmann pa zahteva od svojega nasprotnika, naj mu izroči ključ Giuliettine sobe. Ker se Schlémil brani, ga Hoffmann v dvoboju ubije; ko pa končno stopi v Giuliettino sobo, kurtizane ni več. Obupani Hoffmann spozna, da ga je Giulietta prevarala in izrabila njegova ljubezenska čustva, da bi se polastila diamanta.

Epilog
Hoffmannova vznemirljiva pripoved o treh ljubezenskih avanturah se zaključi. Nicklausse se sprašuje, ali ni morda Stella poosebitev Hoffmannovih treh opevanih ljubezni. Pijan in razdražen pesnik ga ozmerja zaradi nadležnih namigov. Ko mu Hoffmann zatrdi, da si ne želi več ljubezni, se Nicklausse razkrije kot Muza in skuša pesniku povrniti vero v ljubezenske ideale. V tem trenutku vstopi v taverno Stella, ki se je naveličala čakati na Hoffmanna. Pesnik ji vidno opit naroči, naj odide, Lindorf pa, ki je medtem čakal v ozadju na ugodno priložnost, stopi pred njo. Muza razloži Stelli, da je Hoffmann ne ljubi več, ker je našel svoj pesniški navdih. V ozadju se sliši vpitje študentov, ki nazdravljajo z žlahtno kapljico, Stella in Lindorf pa odideta v noč.

 ***
Jacques Offenbach: Les contes d'Hoffmann (Hoffmannove pripovedke), fantastična opera v treh dejanjih s prologom in epilogom

Jacques Offenbach je v svoji kratki biografiji med drugim zapisal: »Sem Jud iz Kölna. Moj oče se je imenoval Juda Eberst. Učil sem se violončelo in mladostnemu spominu v sloviti barkaroli postavil spomenik, v kateri bi moral umreti. Poročil sem se s hčerko španskega častnika, vodje karlistov (privrženci Karla X., op. a.), in to je edino operetno, kar sem v življenju dosegel. (Žena, s katero je imel štiri hčerke, se je imenovala Herminie D'Alcain. Op. a.) Najprej sem zložil scensko glasbo za Houssayev Théâtre Français, nato sem osnoval lastno gledališče, ki sem ga poimenoval Bouffes-Parisiens. Šaljivo so ga imenovali Bonboniera (Bonbonnière), vendar je bila ta Bonboniera zelo polna in kmalu sem jo preselil z Elizejskih poljan v Passage Choiseul …«

Jacques (Jakob) Offenbach (učenec Jacquesa F. E. Halévyja) je bil – poleg Rongera (Florimonda) Hervéja – utemeljitelj operete, glasbenogledališke zvrsti z govorjenim dialogom, petjem in plesom. Nastala je na začetku 19. stoletja kot velemestna popularna glasbenogledališka oblika. Offenbach je najprej komponiral (od leta 1855) komično parodistične opere buffe in enodejanke »bouffonneries« za svoje gledališče Théâtre des Bouffes-Parisiens, enodejanke pa je pisal tudi pozneje. Med najpogosteje izvajane skladbe v tej zvrsti sodijo: Les deux aveugles, Le mariage aux lanternes, Pepito, La chanson de Fortunio, Monsieur et Madame Denis, Daphnis et Chloé. Mednarodni sloves sta Offenbachu prinesli šele dve celovečerni opereti, antični parodiji Orphée aux enfers in La belle Hélène. V naslednjih dveh operetah La vie parisienne in La Grande-Duchesse de Gérolstein je prešel od antične k sodobni parodiji in satiri. Med njegove popularne operete sodijo še: Barbe-bleue, La Princesse de Trébizonde, Les brigands, Madame Favart, La Périchole idr. V svoja dela je vključeval sodobne plese, denimo kankan, četvorko, valček in galop, ter sestavne dele opere, kot na primer uverturo, arije, zbore in instrumentalne ansamble. Nekaj njegovih operet in enodejank (z zadnjimi jih je napisal čez 100) si je zagotovilo trajno mesto na sporedih glasbenih gledališč, predvsem zaradi izvirne, duhovite glasbe, pa tudi zaradi domišljenih parodij: v slednjih je neprikrito grajal politične in družbene razmere drugega cesarstva v času Napoleona III.

Leta 1962, ko je moral zaradi finančnih težav zapustiti svoje pariško gledališče, je odšel na Dunaj, kjer so bile takrat poleg spevoiger (»singspielov«) udomačene tudi burke in razni igrokazi s petjem in plesom, ti so prav tako vsebovali prvine parodije in satire. Najbolj popularna avtorja te zvrsti sta bila Ferdinand Raimund in Johann Nestroy. Slednji je prevajal Offenbachove enodejanke v nemščino, ki so jih potem na Dunaju redno uprizarjali z velikim uspehom od leta 1858. Po senzacionalnem uspehu Orfeja v podzemlju, v Carlovem gledališču, je avstrijska prestolnica postala kar za dve desetletji »Offenbachovo mesto«. Offenbachove glasbenogledališke stvaritve pa so bile najbolj pogosto izvajana dela tudi v nekdanjem nemškem Mestnem gledališču v Mariboru (Stadttheater in Marburg) v drugi polovici 19. stoletja. Med sezonama 1862/1863 in 1916/1917 (z izjemo 12 sezon) so v Mariboru čez posamezno sezono izvedli do enajst skladateljevih del.

Offenbacha je vselej privlačevala opera, zato si je prizadeval, da bi se vsaj z enim delom te zvrsti trajno vpisal v zgodovino glasbe. Leta 1860 so v Opéra-Comique neuspešno izvedli njegovo opero Barcouf, pa tudi poznejši operi Renske vile (Die Rheinnixen) in Snežna kepa (Der Schneeball) nista doživeli ugodnega odziva. Tik pred smrtjo je začel komponirati Hoffmannove pripovedke (Les contes d'Hoffmann), a velikega uspeha svoje zadnje opere ni dočakal. Libreto Julesa Barbiera je povzet po treh fantastičnih novelah nemškega pisatelja Ernsta Theodorja Wilhelma Hoffmanna (1776–1822), enega od vodilnih nemških pesnikov, ki je bil tudi slikar, skladatelj (opera Undine), karikaturist, scenograf, pravnik in državni uradnik v času zgodnje romantike. Kot velik oboževalec Mozarta je svoje tretje rojstno ime (Wilhelm) zamenjal z vzdevkom Amadeus. Bil je mojster v opisovanju senzualnosti. Skoraj vsa njegova dela prevevajo skurilnost, okrutnost, fantastika, grozljivost ipd. Pariška libretista Jules Barbier in Michel Carré sta leta 1851 v pariškem gledališču Théâtre de l'Odeon prvič uprizorila fantastično dramo (»drame fantastique«) Hoffmannove pripovedke v genialni dramaturgiji s Hoffmannom kot naslovnim junakom, ki se imaginarno predstavlja v svojih treh pripovedkah, vključila pa sta še nekaj motivov iz njegovih del. Offenbach je, potem ko si je ogledal dramo, kar dvajset let ni mogel pozabiti, dokler se ni odločil za uglasbitev libreta. Slednjega mu je izdelal Barbier. Zgodba o pesniku Hoffmannu, ki je bila povod že za nastanek drame Carréja in Barbierja iz leta 1851, ne zadeva pa skladatelja Offenbacha, pripoveduje o neuspehu človeka, ki je nagnjen k popivanju. Tudi v Barbierovem opernem libretu je središčna oseba pesnik Hoffmann, ki v Luthrovi kleti, obdan s prijatelji in svojim stalnim spremljevalcem, zamaskirano muzo Nicklaussom, »improvizira« tri fantastične zgodbe svojega brezizhodnega konflikta med erotičnimi željami in uresničitvijo svojih umetniških sanj.

V predzgodbi se pesnik Hoffmann in pevka Stella strastno zaljubita. Toda ker uspe Stelli narediti sijajno kariero, poetu pa ne, se razideta. Pripovedi opernega protagonista so povzete po Hoffmannovih novelah: Der Sandmann (dejanje Olympie), Geschichte von verlorenen Spiegel, Abenteuer in der Silvester Nacht (dejanje Giuliette) in Rat Crespel (dejanje Antonie). Okvirno dogajanje v prologu in epilogu je v glavnem izmišljeno, nekoliko pa je povzeto po noveli Don Juan. Ime Stellinega služabnika Pittichinaccia izhaja iz novele Signor Formica, imena Hoffmannovih študentskih prijateljev iz Serapionovih bratov (Serapionsbrüdern), ime krčmarja Luthra pa od J. C. Luttra, ki je imel v Berlinu pivnico, kamor je Hoffmann rad zahajal. Že v prvi tiskani izdaji opere iz leta 1881 nastopa v prologu in epilogu pesnikova muza, njegov »angel varuh«, ki doseže s pomočjo »duhov piva in vina«, da ostane edina prava Hoffmannova ljubezen. Poleg Hoffmanna in muze, povezujejo zaključene zgodbe tudi štirje demoni. Ti zasledujejo pesnika Hoffmanna in se mu »mefistovsko« posmehujejo. To so Lindorf (v prologu), Coppélius, Dapertutto in dr. Miracle (v prvem, drugem in tretjem dejanju).

Eden vidnejših dunajskih režiserjev Hoffmannovih pripovedk Andrei Serban (pripravil je zelo uspešno uprizoritev v Dunajski državni operi v sezoni 1993/1994), je označil Offenbachovo opero kot alegorijo ali parabolo, ki se navezuje več vidikov človeškega življenja: gre za socialne, kulturne, seksualne in religiozne teme, ki so velikokrat latentne, skrite v zgodbah in največkrat učinkujejo nelogično, pretirano in provokativno. V Olympiji gre za »temo« novejše znanosti, manipulacije z geni, oziroma stvaritev umetnega človeškega bitja, ki ga upravljajo z računalnikom. V Antoniji vidi režiser »freudovski« primer hčerke, ki imitira usodo svoje matere in je obsedena od želje, da svoje življenje posveti samo svojemu glasu, karieri in slavi. Giuliette nam po Serbanovem videnju »govori o izgubi svoje zrcalne podobe in duše«, če bo ljubezen žrtvovana moči in denarju, Dr. Miracle pa je »poosebitev današnjega medijskega človeka, ki svoj talent izrablja za uničevanje«. V operi se na svojevrsten način združujejo prvine francoske komične opere in operete, lirične francoske drame, velike opere in nemške romantične opere. Kot poznavalci operne in operetne literature ter Offenbacha so se izkazali tudi nekateri pisatelji in filozofi: avstrijski pisatelj in kritik Karl Kraus in nemški filozof Friedrich Nietzsche sta cenila opero, ne pa tudi »malomeščanske« operete. Offenbachovo glasbo sta označila kot »glasbo Voltairevega duha, svobodno, sardonsko, duhovito, ki pa ji manjka dunajskega šarma«.

Medtem ko zaznamujejo prolog in epilog, kakor tudi dejanje Olympie značilnosti komične opere, kažeta dejanji Giuliette in Antonije prej vplive nemške romantične opere, zlasti Carla Marie von Webra in Heinricha Marschnerja. Opera jasno izrisuje osnovno idejo pesnika E. T. A. Hoffmanna, v kateri se prepletajo sanje in resničnost. Njena posebna vrednost je v lepi melodiki, tako v arijah kot v ansamblih. Offenbach v tej operi ne uporablja pomenskih motivov, ampak le nekaj spominskih, denimo motiv Coppéliusa v dejanju Olympie. Njegov nastop najavi motiv v basih, ki se poslej ponavlja ob nastopu demonov, ki predstavljajo utelešenje zla. Namesto govorjenih dialogov (kot v prvih uprizoritvah) nastopajo recitativi z orkestralno spremljavo. Posebnost je tudi v tem, da je Offenbach komponiral posamezne glasove za isto glasovno lego, zato jih lahko izvaja en sam pevec (npr. Lindorf, Coppélius, dr. Miracle, Dapertutto).

Hoffmannove pripovedke sodijo v vrsto najbolj popularnih opernih del, vendar pa Offenbach opere ni dokončal in je izvirna partitura še do danes ni znana v celoti. Krstno so jo hoteli izvesti v pariškem gledališču Théâtre de la Gaité, ki pa je propadlo, in Offenbach je pristal, da se opera uprizori v Opéra-Comique, kjer pa so veljala določena pravila glede uprizarjanja opernih zvrsti. Tako so, na primer, izvajali izključno govorjene dialoge. Offenbach je takoj začel s predelavo svoje opere, vendar ga je prehitela smrt. Praizvedbo je nato omogočil prijatelj Ernest Guiraud in orkestriral fragmentarno partituro, pri čemer je na podlagi zbranih osnutkov na mestih, ki jih Offenbach ni dokončal, vključil še fragmente iz skladateljevih zgodnejših del, med drugimi tudi znano barkarolo iz opere Renske vile in še nekaj melodij iz iste opere, nekaj mest pa je tudi sam dokomponiral. Za praizvedbo so na zahtevo ravnatelja Opéra-Comique Leona Carvalha črtali celotno Guiliettino dejanje, le barkarolo so prestavili na mesto dejanja Antonije. Brez Giuliettinega dejanja so opero uprizarjali do leta 1905, ko so ga pri izvedbah v berlinski Komični operi (pod vodstvom Hansa Gregorja) spet vključili in opero uprizorili v petih dejanjih. Carvalho pa je tudi zahteval, da namesto baritonista Jacquesa Bouhya (ki mu je namenil glavno vlogo že Offenbach), izvede lik Hoffmanna tenorist Jean-Alexandre Talazac. Tenorskemu glasu je namenjena vloga Hoffmanna do danes.

Hoffmannove pripovedke so krstno izvedli v Opéra-Comique (Salle Favart), in sicer brez Giuliettinega dejanja v Guiraudovi »verziji« 10. februarja 1881. Dirigiral je Jules Danbé, peli so: Jean-Alexandre Talazac (Hoffmann), Émile-Alexandre Taskin (Lindorf, Coppélius, dr. Miracle), Adèle Isaac (Olympia, Antonia, Stella), Hippolyte Belhomme (Crespel), Marguerite Ugalde (Nicklausse). Opera je naletela, kot kažejo skopo ohranjeni podatki, na navdušen odziv poslušalcev in kritikov ter so jo izvedli kar 133-krat; ostala je na sporedu do leta 1886. Za dunajsko uprizoritev (7. decembra 1881) v nemškem jeziku si je že leta 1879 pridobil pravico ravnatelj Ringtheatra, Joseph Jauner. Recitative z orkestralno spremljavo mu je posebej za to uprizoritev napisal Ernest Guiraud. Ringtheater pa je že pred prvo ponovitveno predstavo pogorel in po tem dogodku se ravnatelji opernih gledališč dolgo niso odločali za uprizarjanje Hoffmannovih pripovedk.

Šele Gustav Mahler se je leta 1901 spet zavzel za Offenbachovo opero in jo uprizoril z Giuliettinim dejanjem kot drugim, pri tem pa je črtal prolog in epilog. Pomembna uprizoritev je bila (kot že omenjeno) leta 1905 v Komični operi v Berlinu, ko so opero v štirih sezonah ponovili kar 500-krat. Opero Hoffmannove pripovedke je takrat predelal Max Moris in jo skušal karseda približati izvirniku. Njegovo predelavo so uporabili kot osnovo za partituro, ki je izšla leta 1907 pri založbi Choudens in ima že več dodatnih točk iz Offenbachove zapuščine, med drugim tudi sekstet v drugem dejanju in nastop muze v epilogu. V tej najpogosteje izvajani različici ima opera tri dejanja, prolog in epilog. Leta 1972 je dirigent Richard Bonynge izdelal lastno varianto partiture. Obdržal je zaporedje dejanj, črtal pa je Giuliettine recitative in jih zamenjal z govorjenimi dialogi. Nekaj let pozneje je na podlagi novoodkritega Offenbachovega rokopisa (našel ga je dirigent Antonio de Almeida), muzikolog Fritz Oeser objavil novo kritično izdajo partiture z že obstoječimi Guiraudovimi orkestriranimi recitativi, Giuliettino dejanje pa je postalo tretje, kot zadnje med tremi pesnikovimi pripovedmi.

Do leta 1990 je veljalo, da opera Hoffmannove pripovedke ni v celoti končana, oziroma da je njena partitura nepopolna; dve leti kasneje pa so na nekem gradu v Burgundiji našli nekaj strani izvirnega rokopisa partiture, nekaj let pred tem pa tudi izvirni rokopis libreta v pariškem Nacionalnem arhivu. Najdba je povzročila spremembo finala opere: Giulietta ne zbeži z Dapertuttom v gondoli in ne zapusti obupanega Hoffmanna (kot so dotlej opero ponavadi zaključili), temveč Hoffmann podzavestno ubije Pittichinaccia, nato pa ogorčen izve od Giuliette, da je bil umorjeni njen ljubimec. V tej verziji so Hoffmannove pripovedke prvič uprizorili 24. januarja 1999 v Hamburgu. Opera nima uverture, ampak le krajši orkestralni uvod. V prologu popiva Hoffmann s svojimi študentskimi prijatelji v Luthrovi pivnici. Veseljačenje postaja zaradi vplivov alkohola sčasoma vedno bolj hrupno. Hoffmann zapoje prijateljem balado o pritlikavcu Kleinzachu: »Il était une fois à la cour d'Eisenach …« Zbor se mu pridruži z vzkliki: »Clic-clac, Flic-flac, voilà Kleinzach!« Nato začne Hoffmann v prisotnosti zasledovalca Lindorfa, ki mu streže po življenju, pripovedovati o svojih treh ljubeznih: prva je bila Olympia: »Le nom de la première était Olympia!« Kratka medigra, sorodna menuetu, uvede dejanje Olympie. Lutko Olympio, ki govori ter poje kot človek, je izdelal fizik ter iznajditelj Spalanzani. Vsi vedo, da je lutka, le Hoffmann ne, zato se vanjo zaljubi. Zapoje ji nežno romanco, Olympia pa, potem ko jo Spalzani uvede v družbo, izvede ob zvokih harfe tehnično zahtevno arijo s koloraturami, ki ponazarja brezdušno, umetno narejeno stvaritev. Konec arije izzveni v tempu valčka z okrasnimi figurami. Z napačnim tehničnim posegom Spalanzani razbije lutko in Hoffmann spozna prevaro.

Drugo (oziroma tretje) dejanje Giulietta uvajajo violine, pihala in violončela in nakazuje omamno vzdušje ljubezenske noči v Giuliettini palači. Barkarola Belle nuit, ô nuit d'amour … odraža poseben čar noči v izvedbi dveh ženskih glasov Giuliette in Nicklaussa. V istem šestosminskem taktu je komponirana tudi strastna ljubezenska arija Hoffmanna, namenjena Giulietti. Barkarola je, kot omenjeno, prevzeta iz opere Renske vile; tudi arija Dapertutta Scintille diamant! je nastala že prej in izhaja iz operete Le voyage dans la lune (Potovanje na luno), ki je nastala po literarni predlogi Julesa Verna. Višek tega dejanja je strasten ljubezenski duet Hoffmanna in Giuliette. Učinkovito je prikazan dvoboj med Hoffmannom in Schlémilom, v katerem slednji umre in se odvija ob govorjenem dialogu ob spremljavi barkarole. Muzikolog Carl Dahlhaus je med drugim zapisal: »Barkarola zveni s svojimi pétimi kiticami tako domače, kolikor je sploh mogoče. Hkrati pa z instrumentalnim uvodom tako oddaljeno, kot bi bila fantazma.« Barkarola in arija Dapertutta sta zanj središčni točki Hoffmannovih pripovedk v »beneškem dejanju«. Pri melodijah obeh niti za trenutek ne podvomiš v nepristnost blagoglasja, ki ga posredujeta.

Izrazno najbolj bogato je dejanje Antonije. Začenja se z nežno romanco, ko jo Antonia zapoje ob lastni spremljavi na klavirju: »Elle a fui, la tourterelle.« Njeno iskreno čustvovanje predstavlja velik kontrast umetni lutki in kurtizani. Vzdušje celotnega dejanja nakaže Offenbach z nekaj takti, ki ponazarjajo Antonijino nedolžnost in žalost. Ta še posebno izraža duet Hoffmanna in Antonije z nežno ljubko melodijo. Prava mojstrovina tega dejanja predstavlja tercet Antonije, glas njene preminule matere in dr. Miracla, začenja pa ga zadnji z vprašanjem: »Tu ne chanteras plus?« (»Mar ne poješ več?«)

V epilogu zapoje Hoffmann (na istem prizorišču kot v prologu), potem ko je končal pripoved o treh ljubeznih, še enkrat zadnji verz o pritlikavcu Kleinzachu, ki je vedno popival, kar ga je na koncu pogubilo; Hoffmanna pa doleti podobna usoda, saj se tudi on na koncu pijan zgrudi.

V mariborskem Narodnem gledališču so prvič uprizorili Hoffmannove pripovedke v sezoni 1922/1923, premiera je bila 7. novembra 1922. Režijsko jo je pripravil Emil Rumpel, dirigiral pa je Jaroslav Plecity. Vlogo Hoffmanna je oblikoval gostujoči zagrebški tenorist Zdenko Knitl. Na ponovitvenih predstavah sta glavno tenorsko vlogo pela še češki tenorist Geitler iz Brna in Leopold Kovač iz Ljubljane. V drugih vlogah so nastopili: Tončka Šuštar (Giulietta, Antonia), Ksavera Gajeva (Olympia, Antonia). Peli so tudi Vekoslav Janko, Boris Arhipov, Antun Harastović, zagrebški baritonist Arnold Flögl idr. Bilo je sedem ponovitev.

Hoffmannove pripovedke so v mariborskem gledališču uprizorili drugič v sezoni 1934/1935 (s premiero 28. marca 1935 in z osmimi ponovitvami). Predstavo je dirigiral Lojze Herzog, Jože Kovič pa je tokrat uspešno debitiral kot režiser. Da je uprizoritev uspela, lahko razberemo iz kritike Karola Pahorja, ki je med drugim zapisal: »Letošnja uprizoritev Hoffmannovih pripovedk je velik napredek od zadnje pred desetletjem, dasi smo takrat še imeli stalno opero, ki je zdaj ni več. Ta napredek je treba pripisati zlasti zelo posrečeni novi inscenaciji in režiji g. Jožeta Koviča …« (Večernik, 2. april 1935) Kot pevski solisti so nastopili Belizar Sancin (Hoffmann), Alfreda (Elfrida) Herzog (Olimpija, Antonija), Fran Neralić (Lindorf, Coppélius, Dapertutto, Dr. Miracle), Vida Zamejič-Kovič (Nicklausse), Ljuba Čepič (Glas matere) idr.

Tretja mariborska uprizoritev Hoffmannovih pripovedk je bila v povojnem času, v Slovenskem narodnem gledališču, v sezoni 1957/1958, premiera je bila 23. maja 1958. Režiser je bil Ciril Debevec, dirigiral je Marko Žigon, sceno je izdelal Maks Kavčič, osnutek za kostume Vlasta Hegedušić, koreografske točke je pripravila Jitka Ivelja, zborovodja je bil Gustav Rakuša. Peli so: Božko Lukeš (Hoffmann), Mileva Pertot (Olympia), Jelka Cimerman Iglič, Ondina Otta Klasinc (Giulietta), Nada Zrimšek (Antonia), Miro Gregorin (Coppélius, Dapertutto, dr. Miracle), Dragica Sadnik (Nicklausse), Ada Thuma (Glas matere) idr. Bilo je kar 22 predstav.

Četrtič so uprizorili (in drugič po drugi vojni) Hoffmannove pripovedke v sezoni 1968/1969, premiera je bila 28. marca 1969. Pripravili so jo: režiser Franjo Potočnik, scenograf Vladimir Rijavec, kostumografka Vlasta Hegedušić, koreograf Henrik Neubauer, zborovodja Ferdo Pirc, dirigiral je Marko Žigon. V posameznih pevskih vlogah so nastopili: Jernej Plahuta (Hoffmann), Mileva Pertot (Olympia), Ondina Otta Klasinc, Nada Zrimšek (Giulietta, Antonia), Marica Hojnik (Stella), Miro Gregorin (Lindorf, Coppélius, Dapertutto, dr. Miracle), Dragica Sadnik, Ada Sardo (Nicklausse), Ada Thuma (Glas matere) idr. Bilo je 13 predstav.

Petič so v mariborskem gledališču uprizorili Hoffmannove pripovedke v sezoni 1982/1983. Premiera je bila 3. junija 1983. Režijsko zasnovo je izdelal Franjo Potočnik, scenografijo Miomir Denić, kostume Marija Kobi, koreografske točke Iko Otrin, dirigiral je Samo Hubad (Simon Robinson), zbor pa je naštudiral Maksimiljan Feguš. Peli so: Janez Lotrič (Hoffmann), Dagmar Bilik (Olympia), Veronika Mihelič, Marjana Križman (Giulietta), Mileva Pertot, Nikolaja Vipotnik (Antonia), Antonios Fillippatos (Lindorf, Coppélius; Dapertuto, dr. Miracle), Ada Sardo (Nicklausse), Majda Švagan (Glas matere) idr. Bilo je 11 predstav.

Zadnja (šesta) uprizoritev Hoffmannovih pripovedk je bila v sezoni 2004/2005, premiera je bila 31. maja 2005. Režiser je bil Plamen Kartaloff, scenograf Lubomir Jordanov, kostumografka Daniela Jordanova, zborovodja Robert Mraček, dirigiral je Lorenzo Castriota Skanderbeg. Pevski solisti so bili: Janez Lotrič, Miro Solman, Moto Cyozaki (Hoffmann), Petya Ivanova (Olympia), Viktorija Čenska, Zorica Fatur (Giulietta), Ljudmila Vehova, Andreja Zakonjšek (Antonia), Ivan Tomašev (Lindorf, Coppélius), Jaki Jurgec (Dapertutto, Coppélius), Valentin Pivovarov (dr. Miracle), Irena Petkova (Nicklausse), Svetlana Čursina, Tatjana Stračenko (Glas matere) idr. Bilo je 9 ponovitev.

(dr. Manica Špendal)