Hoffmannove pripovedke

Opera, v kateri se stapljajo fantastične, sentimentalne in groteskne prvine, je nastala po knjižni predlogi Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna, vsestranskega nemškega umetnika, ki je z estetiko svojih literarnih del močno zaznamoval evropsko romantiko. Francoski libreto je v sodelovanju z Michelom Carréjem napisal Jules Barbier. Operno zgodbo, ki se za razliko od ostalega železnega repertoarja ne dotika le sočnih ljubezenskih avantur, ampak se posveča tudi poetičnim in bivanjskim samoizpraševanjem, sestavljajo različne pripovedi (Družba v kleti, Peskar, Božična zgodba, Rath Krespel, Izgubljena slika v zrcalu), v katerih nastopa kot osrednji lik kar Hoffmann sam. Offenbach pa jih je zaradi močnega nagovora Hoffmannove proze uspel povezati v integralno celoto, prežeto z danes že večkrat predelanimi melodijami ter z bogato orkestracijo, iz katere veje tudi pristen smisel za humor in dinamično odrsko dogajanje. Največji pomen opere pa je gotovo vzpostavitev stika med realnim in fantazijskim svetom, ki odpira gledalcu bogat domišljije svet in vpogled v njegovo podzavest. Nova operna produkcija, v kateri smo lahko občudovali gledališko inovativnost mednarodno znanega japonskega režiserja Juna Agunija, kot tudi zanimivo glasbeno popotovanje, po katerem nas je vodila subtilna dirigentska roka Marka Letonje, ki vedno znova odkriva bogate zvočne barve romantične glasbe.