Vajino tesnejše sodelovanje se je začelo s predstavo Med nama iz leta 2009, v kateri tematizirata odnos med posameznikoma. Predstavo še vedno igrata. Kako vama jo je uspelo obdržati tako dolgo živo?

Jurišić: Ta predstava ima zelo dober odziv in dobre strokovne kritike. Zanimivo je, da je, kjerkoli po svetu sva jo igrali, doživela enak odziv. Gledalci se poistovetijo, na skrajnosti, ki jih predstaviva na odru, se odzovejo zelo močno. Všeč jim je tudi, da si na odru upava pokazati neko iskrenost. Menim, da zato funkcionira še naprej. Morda imajo z njo največ dela programerji, ki razmišljajo o tem, če si jo drznejo ponuditi na ogled občinstvu...

Reba: ...to pa zato, ker Med nama hkrati vzpostavlja nek sram po drugi strani pa sproži odziv smeha, ki je lahko problematičen v tem smislu, da se smejiš nečemu, o čemer bi bilo vredno resno razmisliti. Gledalec se ob predstavi sprašuje, čemu se smeji in zakaj se temu pravzaprav smeji. Prav to je največja provokacija zanj. Da je postavljen pred samega sebe. Hkrati pa predstava ruši gledališke konvencije s tem, da vzpostavlja neka čudna razmerja med sliko in pomeni v potencialnem razvoju določene scene.

Jurišić: Prav tako predstava prehaja od tega, da žensko vzpostavi kot nekaj najlepšega, v naslednjem trenutku pa jo popolnoma razvrednoti. V bistvu pa se midve sami, kot nosilki performansa, vsakič znova razgaliva pred vsemi. In s tem nimava težav, kar se mi zdi ultimativno. To pa je včasih težko doseči, po drugi strani pa težko prenesti s strani gledalca.

Med nama je tipična predstava, v kateri laik ne bi prepoznal veliko plesnih elementov. Najbrž sta že slišali kakšen pomislek glede tega, kam bi predstavo sploh uvrstili. Kako odgovarjata na to?

Jurišić: Pri Med nama je ves material izpeljan iz telesa, nato se osmišlja, koncipira in gre nazaj v prevajanje skozi telo. To telo je plesno izobraženo in ozaveščeno. Sama predstava pa se nahaja nekje na meji med plesom, performansom in igro. V kolikor nismo preveč pretenciozni, če temu rečemo igra. Ker igralci, do katerih gojim izredno spoštovanje, delajo drugače. Tako kot mi poznamo telo, oni poznajo predvsem jezik. Telo plesalca je na odru drugačno, kot je telo ustvarjalca z drugega uprizoritvenega področja. Je bolj anatomsko in ozaveščeno in na odru stoji drugače, ne bolje ne slabše, ampak drugače.

Reba: Eno je to, kaj ples definira kot ples, zdi pa se mi tudi, da se v najinem delu vselej vračava k telesu kot k nosilcu neke akcije. Po drugi strani pa predstava nastane iz različnih smeri. Lahko nastane iz fizične akcije, iz neke prisotnosti, iz delčka teksta, ki se nama zdi zanimiv, iz dela scenografije, iz aktualnih političnih vprašanj, iz občutja,..., iz majhnih stvari, ki jih preizkusiva skozi telesno realnost.

Ples pa je odrska umetnost. In oder je tisto, kar si delimo z gledališčem in performativno umetnostjo. Na odru se zgodi uprizoritev, ki nastane z določenimi odrskimi parametri, za gledalce. Možnosti odrskega izraza pa so pač različne.

Leta 2011 je predstava Med nama dobila odvod v seriji performansov v trajanju Zofa, v katerih se na piker način dotikata različnih tem. Kako jih izbirata?

Jurišić: V performansu na oster, zbadajoč in nekompromisen način obračunava sami s sabo, ena z drugo, pa tudi z ožjo in širšo umetniško sceno ali pa z aktualno družbeno situacijo. Celoten tekst za dveurni performans nastaja vedno znova v kontekstu dogodka, v katerem bo performans predstavljen. V primeru, da naju povabijo na nek festival, ki ima določeno temo, ga izvedeva na to temo. In potem obravnavava sodelujoče na festivalu, organizatorje, program,..., tudi težave, ki se v zvezi s festivalom pojavljajo. Tekst nastaja vedno znova in je z njim zelo veliko dela.

Prav z Zofo se v četrtek odpravljata v London na prvi Performance Exchange, dogodek, na katerega je bil vabljen festival Mesto žensk. Kako ga bosta izvedli tam?

Jurišić: Tema je prihodnost performansa, njegov obstoj in možnost izmenjave v tem polju uprizoritvenih umetnosti. K sodelovanju naju je povabila Mara Vujić, direktorica Mesta žensk, ki se bo tudi predstavilo na dogodku. Pri pripravi sva šli skozi zgodovino festivala Mesto žensk, tematike, ki so jih v sklopu festivalov obravnavali, pregledali nastopajoče in performanse, ki so jih izvedli, vse to pa primerjali z londonsko sceno.

Skupaj pripravljata že nov projekt Svoboda drugič, ki bo premierno prikazan 13. junija v Stari elektrarni. Bi ga na kratko predstavili?

Reba: Pri tej predstavi osnovne premise ponovno izhajajo iz ženske pozicije oziroma ženske zgodovine. Se pravi tudi iz vsega neizrečenega ali pa iz stvari, ki so vsakdanje, pa jih ne vidimo. Ne tako v smislu feministične afirmacije iz 60. let, da je osebno politično. Morda ravno obratno, da je pravzaprav politično osebno. Ukvarjava pa se tudi z aktualno družbeno situacijo in problematikami, s katerimi se srečujemo. In to skušava ponovno obravnavati ne zgolj jezikovno in tematsko ampak tudi skozi perspektivo ženskega telesa.

Jurišić: Kar se najbolj vidi, je to, da telo neko situacijo pozna bolje kot intelekt. In ker sva ženski, bolj iskreno govoriva o ženskih tematikah. A to pride čisto spontano.

Reba: Hkrati pa je v odnosu do tega velikega pomena tudi odnos med telesom in jezikom. To, kar je Leja izpostavila, da jezik pride za telesom, je v bistvu dekonstrukcija jezika do čisto osnovnih stvari, kot so dih in tip.

Jurišič: Tip tudi v smislu fizične nežnosti. V bistvu se veliko ukvarjava s tem, kako biti dober do sebe. To nekoliko izhaja tudi iz materinstva, iz primarnega odnosa med materjo in otrokom skozi dotik. Hkrati je to tudi osnoven parameter, na katerem se lahko gradi samozavestna osebnost. To se v družbi malo pozablja. Zanima naju tudi vprašanje simbioze najine majhne enote dveh kot nasprotje predatorstvu, tekmovalnosti. Zanima naju, kako bi pokazali, da tudi v simbiozi dveh enkrat en profitira, drugič drugi, tretjič oba, kdaj pa tudi nihče. V smislu konstruktivnega sobivanja.

Ob naslovu Svoboda drugič sem si postavila vprašanje, kaj je to svoboda prvič. V življenju se lahko večkrat počutimo osvobojene, zakaj ravno drugič?

Reba: Pri vsaki stvari se vselej pojavi en drugič. Tudi ta svoboda ni nikoli prva, niti se ne pojavi samo enkrat, ampak gre za mnoštvo poskusov iskanja svobode na različnih nivojih. Gre za svobodo ali osvobajanje od nečesa, kar se tiče odnosa, bivanja ali pa umetnika v sodobni družbi.

Jurišič: ...zbirokratiziranega umetnika. Gre za vprašanje, koliko možnosti imaš pri svojem delu, da se osvobodiš od tega sistema in ustvariš neko iskreno delo, ki bo, najbrž ravno zaradi tega, na nekih ravneh kontroverzno in problematično. Ki bo predlagalo stvari, ki so nam vsem imanentne, a katerih je morda bolje ne ustvarjati, ker se ne skladajo z našo družbeno pogodbo.

Svoboda drugič tudi zato, ker predstava Med nama vzpostavlja poskus nove uprizoritve, ki gre čez določene meje, čez katere veliko ustvarjalcev na najinem področju ne gre. Pa tudi v tem, da si še drugič vzameva to svobodo, da to nadgradiva. Ne da se umakneva, temveč da greva naprej v tem, kar sva gradili. In z najino svobodo se lahko gradi naša svoboda.

Kakšno pa se vama na splošno zdi trenutno stanje sodobnega plesa v Sloveniji, sploh potem, ko je propadel poskus vzpostavitve Centra za sodobni ples? Bi bila po vajino instituicionalizacija sploh potrebna?

Reba: Mislim, da je sodobni ples kot sidrišče telesa mogoče najboljši primer tega, kako telo preživi vso zgodovino. V bistvu je na nek način telo ta Brechtova mati Korajža, ki skozi vztraja. V sodobnem plesu se morda v zadnjih 20 letih najbolje vidi, kako ta vztrajnost, želja in strast premagajo večino težav. Plesalci so, zato ker se ukvarjajo tudi s telesom, ultimativni subjekti, ki lahko z zelo malo naredijo zelo veliko. V svojem delovanju lahko predlagajo tudi neke heterotopične modele delovanja, sodelovanja, vzpostavljanja nekih drugih struktur ali novih svetov.

Kar pa ne pomeni, da sodobni ples ne potrebuje nekega okvira, ki mu bo pomagal. Ne pri tem, da pridobi kakovost, ker menim, da to že ima, ampak veličino. Telo, ples in performans so vedno na margini. Ples se bo vedno ukvarjal z določeno vrsto upora in to je nujno potrebno.

Jurišić: Gre za institucijo v tem smislu, da zagotovi družbeni status te zvrsti in s tem tudi družbeni pa tudi socialni status akterjem na tem področju.

Reba: Pri instuitucionalizaciji takoj pomislimo na javni zavod. A to ni zgolj to. To je recimo omogočanje izobraževanja od vrtca do faksa, pa tudi zagotavljanje sredstev, ki bi omogočala delo z večjo skupino plesalcev, kar se v Sloveniji redko zgodi. Večinoma delamo sami, v duetu ali morda v troje.

Zato, da bo ples lahko reprezentativen, da bo pridobil neko veličino in veljavnost, se mi zdi nujno potrebno, da se institucionalizira do te mere, da se ustvarijo delovni pogoji, s katerim se ples ne bo ukvarjal samo s svojim preživetjem.