Hanna Preuss: Sonorične umetnosti naslavljajo doživetja tretjega tisočletja (intervju)

Ste utemeljiteljica pojma sonoričnih umetnosti, ki veljajo za avtohtono slovensko umetniško prakso. Bi nam lahko za začetek pojasnili, kaj sploh so sonorične umetnosti?

Naj pojasnim, kaj sploh pomeni beseda sonorično. Poimenovanje te umetnosti izhaja iz francoske besede "sonore" - zveneč, zvočen. V pogovornem jeziku bi torej govorili o zvenečih umetnostih. Te umetnosti se naslavljajo na pripovedno moč zvoka in na pomembnost zvena, ki vsebuje vse, kar zveni in vibrira v svetu. Svet je sestavljen iz vibracij in ker vse vibrira, tudi vse zveni. Pojem sonoričnih umetnosti združuje v sebi glasbo, avdio umetnost, umetnost zvoka ter zven sveta in zvočnih galaksij. Vse te stvari so združene v zelo posebne kompozicije, ki so tridimenzionalne in izhajajo iz sistema "surround" v kinematografiji. Ker sem dolga leta delala zvok za filme, sem se navadila, da zvok obiskovalca obkroža in se premika tako, kot se dejansko premika v galaksiji. Zvok nikoli ni statičen, ampak se fizično širi kot krogla.

Gre za povsem novo umetnost, ki naslavlja doživetja prihodnjega tisočletja. Ob obisku predstav tudi gledalci soustvarjajo galaksije, ki človeka odpeljejo iz realnosti v pravljični svet. Ta svet pa istočasno polnijo globoke vsebine. Govorimo o položaju sodobnega človeka v svetu, o psihičnih doživetjih, o soočanju s smrtjo ter soočanju s civilizacijskimi problemi, a tako, da ne uporabljamo besed. In ker ne uporabljamo besed, nismo demagoški. Vsakemu, ki pride na predstavo, omogočimo, da v zanj ustvarjeni galaksiji poišče svoj lastni smisel.

Zanimiva je bila razlaga Krištofa Jacka Kozaka na odprtju, da sonorično gledališče izhaja iz zvoka, ki je še pred zvokom. Se pravi gre za zvok, ki ga dejansko še nismo slišali?

To so zvoki, ki jih dejansko ne slišimo na dva načina. Kot prvo so to zvoki, ki so slišni, a ker smo vsakodnevno močno izpostavljeni zvočni agresiji, jih možgani maskirajo in odstranijo iz naše zavesti, da jih ne slišimo več. Po drugi strani pa zaradi tega ne slišimo tudi lepote teh zvokov. To je žalostno. Po drugi strani pa so tu tudi našemu slušnemu aparatu dejansko neslišni zvoki. Mi slišimo zvoke, ki segajo nekje od 20 do 20.000 hertzov, zvokov, ki so izjemno nizki oziroma izjemno visoki pa ne zaznavamo z ušesi temveč s telesom. Zato nameravamo ustvariti prototip sonoričnega sedeža, s pomočjo katerega bomo ozavestili ljudi, da tudi njihova telesa slišijo.

Najbrž smo na vse te zvoke tudi premalo pozorni. Kakšne pa so posledice tega za posameznika?

Ljudje, ki živijo v urbanem okolju, so premalo pozorni na zvočno okolje zato, ker so prisiljeni živeti v civilizaciji, ki jih z zvokom uničuje. Naša civilizacija je najbolj hrupna civilizacija, ki je kadarkoli obstajala. Zvočno onesnaženje, ki ga doživljamo, je morda še nevarnejše od kemičnega, jedrskega in drugega onesnaženja, to pa zato, ker se pred zvočnim onesnaženjem nihče ne more skriti. Če pomislite samo na delovanje milijard anten po svetu, ali pa na to, kako imajo ljudje po hišah speljana brezžična omrežja... Ljudje se ne zavedajo, da vse to zveni, zato ker so te frekvence zadušene, prikrite. A te frekvence kljub vsemu potujejo skozi naša telesa in jih razglasijo. Glasbeniki pred nastopi vselej uglasijo svoj instrument, če je ta razglašen. Mi pa svojih teles še ne uglašujemo, ker ne vemo, da je to potrebno.

Poskusi sonoričnega gledališča gredo tudi v smer uglaševanja telesa. Prav zato so ta umetniška doživetja tako močno sprejeta s strani gledalcev. S tem, ko je telo uglašeno, se posameznik počuti osrečen. Ne zgolj zato, ker je doživel nekaj lepega. Tudi na nezavedni ravni začuti olajšanje celotnega telesa.

V prvem Centru sonoričnih umetnosti na svetu, ki ste ga minuli torek odprli v Vodnikovi domačiji v Šiški, ste si zastavili cilj povezovanja starega z novim, hkrati pa boste izhajali iz dela zbirke Valentina Vodnika? Kako boste to storili?

Združevanje obeh konceptov je tudi za nas velik izziv. Ni lahko, saj galopiramo v tretje tisočletje, tukaj pa se moramo soočati z zgodovino. Hkrati pa nam je to v veliko čast, saj sem prepričana, da mora posameznik ustvarjati iz lastnih korenin. In če teh korenin ne spoštuje, ne more ustvariti nič izvirnega.

Združevanje našega dela z dediščino Valentina Vodnika ima dvojni pomen. Najprej bomo ljudi ozaveščali o pomenu Vodnika kot tistega, ki je slovenskemu jeziku vtrl pot v javno rabo in Slovencem s tem omogočil tudi pot do lastne države. Vodnik ima izjemne zasluge za slovenski narod, a je bil potisnjen v pozabo. Po drugi strani pa bo ateljeju sonoričnih umetnosti Vodnikovo ime pomagalo pri večji prepoznavnosti. Gre za sinergijo.

Seveda nameravamo tudi na umetniški način predstaviti Vodnika kot osebnost. Februarja bomo v Vodnikovi domačiji postavili umetniško instalacijo, namenjeno predvsem otrokom in mladini, s pomočjo katere bo vsak obiskovalec vstopil v zvočni svet iz časa Vodnikovega rojstva in se soočil tudi z njegovo senčno podobo.

Eden od ciljev Centra sonoričnih umetnosti, katerega upravitelj je Hanna's atelje sonoričnih umetnosti pod vašim vodstvom je tudi izobraževanje. Končno ste dobili priložnost, da svoje znanje podate naprej...

V Sloveniji za to področje doslej ni bilo posluha. Kot profesorica sem bila vabljena na predavanja v Beograd, Zagreb, Berlin in Kjoto. V začetku sem izvedla nekaj seminarjev za dramaturgijo zvoka na filmu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, a se ni obneslo. Po eni strani za področje sonoričnih umetnosti ni bilo zanimanja, po drugi pa sem se kot umetnica zelo dinamično razvijala in sem svojo pedagoško dejavnost jemala kot postransko.

Sedaj, ko smo našli dom za svoje ustvarjanje, smo hkrati pridobili tudi možnosti za izobraževalno dejavnost. Zelo si želimo, da bi s pomočjo evropskih fundacij sonorično izobrazbo vpeljali na drugi ravni.

Po pestrem otvoritvenem dogajanju, ki je ponudilo na ogled dela slovenskih ter tujih umetnikov, Vodnikova domačija še ves mesec na stežaj odpira vrata in vabi k obisku. Kako pa boste v prihodnje snovali program?

Ob odprtju smo Vodnikovo domačijo napolnili z izjemnimi stvaritvami s področja sonoričnih pa tudi drugih umetnosti. Res je, še cel mesec bodo na ogled, vključno s ponovitvami otvoritvene sonorične invokacije Vrnivec. Nato pa bomo instalacije seveda nadomestili z novimi.

S 1. oktobrom je začela v prostorih Vodnikove domačije ponovno delovati glasbena šola, še pred odprtjem pa smo v prostorih izvedli sonopoetični večer Andraža Poliča, ki je ustvaril in za seboj zapustil izjemno atmosfero. Med drugim pa razmišljamo tudi o tem, da bi uvedli sobotni nočni kabaret, prav tako s sonoričnimi vložki. Imeli bomo tudi avdio-art delavnice za otroke med petim in sedmim letom starosti in zelo si želim, da bi izvedli tudi njihov koncert.

Naš namen je ta prostor narediti živ. Želimo si, da bi vsak, ki vanj vstopi, v njem našel nekaj zase.

Kako pa je z opremo in s financiranjem centra?

Trenutno za opremo nimamo slovenskih sredstev. Zato bomo s svojim programom skušali kandidirati na evropskih razpisih, poskusili pa smo tudi z mecenstvom. Za slednje smo naleteli na izjemen posluh pri direktorju podjetja Medis, Tonetu Strnadu, ki nam bo pomagal priti do orodji, ki jih potrebujemo za ustvarjanje sonoričnih umetnosti. Seveda smo hvaležni tudi Mestni občini Ljubljana, ki nam je zagotovila prostore. Za delovanje kombiniramo vse možne vire financiranja, saj se zavedamo, da je država v krizi.

Po otvoritvenem mesecu, v katerem bodo kot dar obiskovalcem vsi dogodki brezplačni, bomo primorani za prireditve na domačiji uvesti vstopnino, saj moramo vsi na nek način preživeti. Če lahko posameznik plača za hrano, si privošči pivo ali slaščico, se mora navaditi, da je treba plačati tudi za duševno hrano. Za njeno produkcijo namreč stojijo ljudje, ki morajo preživeti. Tudi umetniki in ostali delavci v kulturni produkciji imamo družine in popolnoma enake potrebe kot vsi ostali. Moramo jesti, se obleči in včasih morda oditi na počitnice. Treba se je zavedati, da je kultura dobrina, ki ozavešča vrednost človeka kot dominantnega bitja v vesolju. Kulturo je treba podpirati in se zavedati, da je vsak ustvarjalni posameznik pomembnejši od organiziranega institucionalnega delovanja.