STA, 7. 4. 2010

Le s spreminjanjem vrednot se lahko upremo krizi

Globalna kriza, ki pesti svet, ni le ekonomska, je tudi ekološka in socialna. Umetniška direktorica Zavoda Bunker Nevenka Koprivšek kot eno večjih kriz današnjega časa vidi okoljsko krizo.
:
:

Kot je povedala v pogovoru, ima tu zagotovo svojo vlogo tudi umetnost, predvsem v smislu osveščanja.

V tem duhu je zasnovan tudi projekt Imagine 2020 - Arts and Climate Change, v katerem sodeluje Zavod Bunker. Projekt je tudi uspešno kandidiral za sredstva v evropskem programu Kultura.

Kakšna je vsebina projekta Imagine 2020?

Zavod Bunker je del mednarodne mreže Network 2020. Glavna tema omenjene mreže je povezovanje umetnosti z okoljsko problematiko. Zavod Bunker, ki je bil tudi pobudnik te mreže, se sicer s to tematiko ukvarja že več let. Tako smo se denimo v projektu Si(e)nergija ukvarjali z obnovljivimi viri energije in načini bivanja v povezovanju raziskovalcev in umetnikov, nadaljevali pa s projekti na temo reciklaže in uporabo javnega prostora oziroma uporabo parkirnih površin. Imagine 2020 je pravzaprav nadaljevanje tovrstnih projektov. Tudi tu gre za teme, kot so ekologija, klimatske spremembe, trajnostni razvoj, bioraznolikost in okolje.

Zdi se, da gre za teme, do katerih je pri nas za enkrat čutiti mnogo zadržanosti, dvomov ali celo prezira. Obstaja nek ozek krog prepričanih, ki prepričujejo že prepričane. In ravno tu vidim vlogo umetnosti, da velike, globalne teme nekako približa osebnemu, intimnemu, kjer se lahko posameznik prepozna. Le s skupno domišljijo, tuhtanjem in raziskovanjem, s spreminjanjem vrednot se lahko izognemo tej skepsi ne eni in puhlemu katastrofizmu, ki samo na nepotreben način nabija krivdo v ljudeh, na drugi strani. Potrebne so nove ideje in rešitve, da se lahko skupaj upremo posledicam ureditve sveta in vrednotam, ki povzročajo ekonomsko, ekološko in socialno krizo.

V okviru projekta Imagine 2020 med drugim razmišljamo o tem, da bi Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana lahko postala prvo "zeleno gledališče" v Sloveniji. Ne trudimo se postati "Zdravniki brez meja", a vseeno bomo vzpodbujali umetnike, da si vsak posameznik pa tudi umetnik vsaj kdaj pa kdaj zastavi vprašanje o omenjenih temah.

Koliko je projekt Imagine 2020 vreden in kako dolgo bo trajal?

Imagine 2020 je eden od desetih projektov, ki jim je uspelo pridobiti petletno sofinanciranje v evropskem programu Kultura. Projekt, ki se prične v začetku julija in v katerem sodeluje 11 evropskih partnerjev, je bil izjemno visoko ocenjen. Vreden je več kot štiri milijone evrov in pol, od tega pridobimo polovico evropskih sredstev, polovico pa moramo partnerji zagotoviti sami. V marsikaterih državah, denimo v Italiji, skoraj vseh novih evropskih članicah in večini balkanskih državah, je urejeno tako, da če nekdo pridobi evropski projekt iz programov Kultura ali regionalnih razvojnih programov, država ali regija avtomatično prispeva manjkajoča sredstva. Kar je odlična spodbuda.

Evropska sredstva je izjemno težko pridobiti. Upam, da ministrstvu za kulturo in kulturni stični točki SCCA - Ljubljana, ki skupaj pripravljata predlog, uspe podobna ureditev tudi pri nas, to je vzpostavitev sistema, kjer država avtomatično prispeva manjkajoča sredstva. Na ta način bi bila motivacija za črpanje evropskih sredstev, v čemer Slovenci nismo pretirano uspešni, mnogo večja. Največkrat so najuspešnejše ravno nevladne organizacije, ki so sicer izjemno ranljive, a so pogosto bolje omrežene in zagotavljajo inventivne razvojne programe.

Kaj se zgodi, če organizator projekta ne uspe zagotoviti svojega dela sredstev?

Organizator, ki je pridobil evropska sredstva, a ni uspel zagotoviti druge polovice, mora od projekta odstopiti in vrniti denar. S tem ogrozi tudi partnerje. Sicer je pa tako, da vsi delamo na več umetniških tematikah, zato se da včasih tudi kaj prilagoditi. Vsi prijavljamo veliko projektov, eni gredo skozi, drugi ne, potem pač delaš na tistih, ki gredo skozi.

Vsak projekt zahteva proračun zase. Ta hip smo na primer dobili pozitiven odgovor, ki nas je zelo razveselil, in sicer da bomo lahko odprli festival Mladi levi s predstavo Radio Muezzin švicarskega režiserja Stefana Kaegija. Hkrati pa bo to tudi najdražji projekt festivala in moramo takoj pričeti iskati dodatne mednarodne in domače vire.

Črpate za svoje projekte še katera druga evropska sredstva?

Več njih. Smo ena redkih slovenskih nevladnih organizacij na področju kulture, ki črpamo sredstva iz strukturnih skladov, in sicer iz programa Mediteran v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj. To je še toliko težje, saj je linija ekonomska in je tu veliko težje pridobiti sredstva, saj kultura ni tako eksplicitno prisotna kot denimo v programu Kultura, poleg tega je sito še bolj gosto in prijave izjemno kompleksne.

Uspešni smo bili s projektom Sostenuto. Nosilci projekta so Francozi, mi smo eden izmed sedmih partnerjev oziroma eden od štirih laboratorijev. Projekt se ukvarja z novimi ekonomskimi modeli v kulturi, na kakšne načine je lahko kultura dejavnik ekonomskega in socialnega razvoja.

Naš laboratorij - lani smo ga imenovali Moja ulica, letos Naš vrt - se ukvarja s povezovanjem kulture in mikroekonomije lokalnega okolja, neposredno naše ožje četrti, v kateri se nahaja Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, z novimi načini sodelovanja in z nedenarno izmenjavo, ki temelji na solidarnosti. Jeseni načrtujemo večji mednarodni forum solidarnostne ekonomije in kulture, ki se bo odvijal prav v naši novi Kulturni četrti Tabor. Ta projekt je dal Zavodu Bunker novo dimenzijo in nam pomagal razviti širšo socialno mrežo, večjo soudeležbo sostanovalcev in tudi publiko. Poleg tega pa nam projekt prvič po 13 letih obstoja Bunkerja omogoča, da smo lahko redno zaposlili nekaj sodelavcev, saj smo do sedaj vsi delali honorarno. Projekt je zanimiv tudi zato, ker moramo mi zagotoviti le 15 odstotkov sofinanciranja, EU pa 85 odstotkov.

Vam država na kak način pomaga pri pridobivanju evropskega denarja?

Mislim, da bi država najprej morala zagotoviti t.i. matching funding, kot pravijo tem že omenjenim dopolnilnim sredstvom, saj njihovo pridobivanje marsikoga odvrne od že tako napornih postopkov. Prav tako bi morala investirati v pridobivanje znanja o tem, kako se sploh začeti mednarodnega mreženja in odpirati nove poti sodelovanja med raznorodnimi organizacijami. Sodelovati ne po "ženitnih ponudbah na papirju", ampak po resničnih skupnih ciljih in potrebah. Za program Kultura odlično deluje stična točka pri SCCA - Ljubljana, ki pa bi jo bilo potrebno okrepiti, tudi finančno, da bi se lahko ukvarjala tudi z drugimi programi. Programov je ogromno, a je sredstva treba znati pridobiti. Potrebna je večja informiranost, animacija, mislim, da bi se ta investicija dobro obrestovala. Ta sredstva oplajajo javno dobro celotne države, ne samo posameznih organizacij. Tu so denimo še norveški skladi, kjer sta bila, predvsem kar se tiče sofinanciranja infrastrukture, zelo uspešna Mini teater in CUK Kino Šiška.

Poleg evropskih obstajajo še druge fundacije, kot je na primer Fundacija Ana Lindh, ki je precej mlada fundacija. Ustanovljena je bila leta 2004 in ima sedež v Aleksandriji. Vanjo vlagajo sredstva Evropska komisija in 43 mediteranskih držav. Njena vloga je definirana zelo široko. Med drugim si prizadeva vzpostavljati dialog na različnih platformah - na politični in civilni, na ravni nacionalnih mrež. Njeno delovanje pokriva področja kulture, religije, človekovih pravic, izobraževanja. Sredstva, ki jih je mogoče pridobiti s tega naslova, so majhna, a so izjemno dragocena, ker se sicer za sodelovanje na področju sicer kulturno izjemno bogatega, a hkrati tudi kompleksnega Mediterana ni mogoče obrniti nikamor drugam. Iz Slovenije so bili na razpisu fundacija Ana Lindh letos uspešni štirje projekti.

Iz socialnih skladov pa je denimo tudi sofinanciran naš projekt Kulturstik. Projekt sicer izvaja ministrstvo za šolstvo, ki je pridobilo evropska sredstva in nato objavilo razpis, njegov cilj pa je uvajanje kulturnih vsebin v šolske kurikulume. Tako smo tudi mi sprožili mrežo sodelovanja devetih osnovnih šol in treh kulturnih organizacij. Mrežo pa vodi in koordinira osnovna šola Sevnica, na sevniškem gradu bo 14. aprila tudi potekal festival, kjer bodo prikazani rezultati tega pilotskega projekta.

Javni zavodi v Sloveniji posledice ekonomske in gospodarske krize občutijo predvsem v zmanjševanju sredstev za investicijsko vzdrževanje in infrastrukturo. Kako jih občutite na področju neinstitucionalne kulture?

Pred kratkim smo dobili odločbi z ministrstva za kulturo za štiri- in mestne občine Ljubljana za triletni program, tako da vemo, s čim razpolagamo. Za investicije že tako več let ni nič sredstev. Se pa kriza seveda občuti, če ne drugače, v zvišanju stroškov storitev, čeprav so v nekaterih drugih državah njene posledice še veliko hujše. V Latviji denimo zapirajo teatre in galerije, hudo je tudi na Madžarskem, v Španiji. Pri nas so posledice krize najbolj opazne v tem, da je precej manj mednarodnih gostovanj. Ni pa bistveno upadel obisk kulturnih prireditev, ponekod se je celo povečal, kot da bi ljudje v času krize spoznali, da ni vse samo v denarju, ampak da v življenju šteje še kaj drugega, morda ravno občutek skupnosti.

Kako pa je na področju neinstitucionalne kulture s sponzorji?

Imamo nekaj manjših sponzorjev, ki pa so za nas zelo dragoceni. Sponzorje smo neinstitucionalci vedno težko pritegnili, zato da ne morem reči, da bi bilo v času krize to še težje. Zelo pomembni so medijski sponzorji, drugače pa sponzorstvo poteka v glavnem v uslugah. Tudi drugače donacije ali sponzorji pokrivajo le tri do štiri odstotke vrednosti projektov, kar je, če gre za projekte, ki so lahko tudi 50-odstotno podprti z evropskimi sredstvi, malo.

Zelo pomembni so partnerski odnosi, ki se gradijo tekom let. Nekateri naši sponzorji so nam že leta zvesti - na primer Marand nas že več kot 10 let oskrbuje z računalniško opremo. Z drugimi sodelujemo tudi vsebinsko. V okviru Ljubljane - Svetovne prestolnice knjige smo se denimo lotili skupnega projekta z Europlakatom, poimenovanega Proga 10: Knjiga. Na 20 izbranih avtobusnih postajah bodo posebne poličke s knjigami, na katerih bodo ljudje menjavali svoje prebrane knjige za nove, tu bodo donatorji posamezniki in knjigarne in knjižnice. Torej gre za promocijo javnega transporta, bralne kulture, nedenarne menjave, preizpraševanja vloge javnega prostora, oglaševanja in še in še.

Kaj menite o kulturnem managementu v Sloveniji?

Ena od najpomembnejših sposobnosti v kulturnem managementu so medkulturne kompetence. Finančnega vodenja projektov se lahko priuči vsak, še jaz sem se. Vsebine in ideje pa so tiste, ki določajo prodornost, kontekst, partnerje, tudi trg. Za to so potrebna posebna znanja in izkušnje. Toda študija kulturnega managementa v Sloveniji ni, kar je čista katastrofa.

In kaj menite o javnih zavodih na Slovenskem in njihovem delovanju?

Javni zavodi bodo morali skozi reformo. So taki, ki delajo dobro, in so drugi, ki so sami sebi namen. Redki so inovativni in še redkejši na primer socialno osveščeni. Sicer pa je to problem celotne Vzhodne Evrope. V umetnosti se moraš vedno znova izumljati in revitalizirati, pri nas pa imajo umetniki status državnega uslužbenca, kar je v osnovi skregano s pametjo. Potrebno bi bilo ugotoviti, kaj je res v javnem interesu, nato pa si mora nekdo začeti upati delati prerazporeditve, razvijati nove modele. Novi, sodobni načini kulturne produkcije potrebujejo nove prostore, nova znanja in tudi nova občinstva. Kultura, ki se pogosto kiti z izreko, da dviga zastor pred prihodnostjo, je pri nas ena izmed najbolj počasnih branž. Je na žalost precej nazadnjaška, plašna, nergaška in okostenela v svoji organizaciji.