Si vsestranski ustvarjalec. V gledališču ustvarjaš kot igralec, režiser, dramaturg in scenograf. Če v spletni brskalnik vtipkamo tvoje ime, te izpiše kot enega najbolj prepoznavnih in večkrat nagrajenih obrazov slovenskega filma. Kaj od naštetega je tvoja največja ljubezen?
Izhajam iz gledališča, tam sem začel spoznavati umetnost, igro, režijo. Vonj odrskih desk, dolgotrajne večerne vaje, ustvarjanje, iskanje in druženje, neverjetna zgoščenost in napetost gledališkega procesa, prizora na odru, so me začarali … Igranje na filmu je prišlo bolj slučajno, med študijem dramaturgije, ko sem se svojim igralskim ambicijam že odpovedal.
Na AGRFT si večkrat opravljal sprejemne izpite za študij igre, potem pa si se odločil za študij dramaturgije. Kako se je nadaljevala tvoja pot v profesionalna gledališča in film?
Ja, ko sem kot mlad prišel v gledališče, sem seveda hotel biti igralec. Ampak ko sem ure, dneve, tedne in mesece stal na odru večinoma za kulisami ali pa sedel v dvorani in opazoval vaje, predstave, vso to mašinerijo, vse te ljudi, ki sodelujejo pri gledališkem procesu, me je teater začel zanimati tudi v uprizoritvenem smislu. Kmalu sem tudi sam režiral svojo predstavo. In ko sem jo, sem imel občutek, da je to pravzaprav tisto, kar bi rad počel. Na dramaturgijo sem se pa vpisal, ker je bila pri 27-ih to zadnja možnost, da se redno vpišem na faks. Važno mi je bilo, da naredim Akademijo, ker sem vedel, da se hočem s tem tako ali drugače profesionalno ukvarjati … Študij dramaturgije je bil super, dobil sem široko paleto praktičnega in teoretičnega znanja, tako na področju gledališča kot filma. Že pred in med študijem na akademiji sem sodeloval pri nekaj predstavah v profesionalnih gledališčih (SNG Drama Ljubljana, MGL, SSG Trst), spremljal gledališke procese, vaje, nastajanje predstave, asistiral pri različnih režiserjih (Unkovski, Sokolović, Šedlbauer itd.) in zraven včasih odigral še kakšno manjšo epizodno vlogo; se na ta način učil in delno tudi preživljal.
Kljub vsemu se je bilo po končani Akademiji kar težko znajti v tem profesionalnem svetu … Je treba kar brcat, da ostaneš nad vodo. Na začetku moraš delati vse, da preživiš, ko se malo ustališ, imaš več izbire. Če si samozaposlen, je načeloma težko živeti samo od ene dejavnosti, npr. samo od režije ali pa samo od snemanja filmov … Delo sem si postopoma organiziral tako, da sem lahko konstantno delal, režiral predstave. Mislim, da sem zaradi tega občutka, ki ga imam, ko nastaja predstava, ostal v gledališču.
Film je neka vzporedna zgodba. V nekem obdobju sem se zelo zanimal za filme, hodil v kinoteko, si sposojal filme v AGRFT videoteki, hodil na različne delavnice. Še več sem o filmu izvedel potem med študijem, ko sem tudi začel igrati v študentskih filmih. Za enega od njih sem potem na Festivalu slovenskega filma dobil nagrado za najboljšo moško vlogo, kar se mi je takrat zdela znanstvena fantastika. Potem me je k snemanju svojega celovečerca povabil Damjan Kozole in v nadaljevanju sem vsako leto posnel kakšen film ali dva, kar mi je v prvih letih po končani Akademiji pomagalo, da sem se preživel in delal, kar želim. Zadnja leta sem spet snemal z ljudmi, s katerimi smo delali filme na akademiji. So pa to občasni izleti, težko bi rekel, da veliko delam na filmu.
Kaj je tisto, kar imaš rad v gledališču? In kaj se ti zdi v gledališču pomembno?
Gledališče mi je omogočilo, da sem se kot mlad fant spopadel s svojim mladostniškimi demoni, strahovi, s svojo sramežljivostjo, dalo mi je možnost, da sem svet doumeval na drugačen način in se tudi izrazil. V gledališču imam rad skupnost, ki se ustvari ob posameznem projektu, ustvarjalni nagon, ki je ne glede na razlike usmerjen v predstavo. Po drugi strani pa imam v gledališču rad to polnost sedanjega trenutka, magijo, ki se ob tem ustvari.
Kako močan vpliv na družbo ima gledališče danes?
Težko bi rekel. Glede na celotno populacijo bi rekel, da v gledališče vendarle hodi manjšina ljudi. Je pa gledališče prostor, kjer se odpirajo družbeno relevantne teme; teater kaže zrcalo družbi in bo v tem smislu vedno imel vpliv.
Na oder SLG Celje boš postavil komedijo Emila Filipčiča Veselja dom. Kaj te je pritegnilo, da si se odločil za režijo tega besedila?
Zdel se mi je tako svobodno, brezkompromisno napisan tekst, luciden, duhovit. Pritegnila me je igrivost, lahkotnost, s katero Filipčič operira z dramsko formo. Zdelo se mi je, da bi bil to lahko zanimiv uprizoritveni izziv.
Filipčič je komedijo Veselja dom napisal leta 1993, torej ravno v času, ko smo Slovenci dobili svojo državo. Misliš, da je takratna družbena klima vplivala na nastanek besedila?
Mislim, da ne. Rekel bi, da je na nastanek besedila vplivala Filipčičeva takratna osebna izkušnja v odnosu z ženskami, ki je izpovedana v obliki ludistične, nadrealistične komedije o Možu in Ženi.
Veselja dom se ukvarja z odnosom med Ženo in Možem. Kako bereš njun odnos?
V zadnjem času se je razpaslo zaklepanje ključavnic na ograje mostov, ki jih mladi in stari zaljubljenci v znak medsebojne ljubezni vklepajo na ograje. Ljudje se radi vdajamo drug drugemu …
Bila sta mlada, imela sta se rada in sta svojo ljubezen sklenila s poroko. Kupila sta si tudi stanovanje, svoj Veselja dom. S tem sta vse stavila drug na drugega, vse svoje želje sta projicirala drug na drugega in se tako tudi izolirala od okolice. Sčasoma je njuna ljubezen postala samo še lupina, ki ju oklepa, dolgočasi, a iz nje ni pobega. Postopno postaneta ujetnika ljubezni. V nekem trenutku obstaneta v ponavljanju enih in istih ritualov, iger, v okviru katerih še lahko živita svoj odnos. Svojo ljubezen sta vklenila v zakon, ampak ljubezen je svobodna in ne mara biti vklenjena, ne mara pravil. Zakonska zveza, odnos med dvema človekoma, možem in ženo je neka paradoksalna, kompleksna družabna igra, kjer je rezultat na koncu vedno neodločen. Edina rešitev je sizifovsko vztrajanje v igrivosti, ki je tudi edini smisel.
Kaj se je v odnosu med spoloma spremenilo v tridesetih letih, odkar je nastalo besedilo? Po eni strani smo bili v zadnjem času priča razmahu gibanja #MeToo, po drugi strani pa doživljamo retradicionalizacijo družbe, ko je napadena temeljna pravica žensk odločanja o lastnem telesu in gibanje My Voice My Choice širom Evrope zbira podpise pobude za varen in dostopen splav.
Mogoče se je pred tridesetimi leti zdelo malenkost bolj jasno, kakšna so pravila v odnosu med Možem in Ženo, kdo kaj dela, kako so vloge razdeljene, kaj se od koga pričakuje. Zdi se mi, da sta si mož in žena v vmesnem času postala bolj podobna, vloge niso več tako razdeljene, oba počneta vse, skoraj vse enako … Saj pravzaprav Filipčič v Veselja dom to temo že odpira in že preizprašuje. Glavna ideološka debata danes poteka prav okrog tega, ali naj bo zakonska zveza, zveza moža/moškega in žene/ženske ali partnerja 1 in 2 …
Dogajanje v komediji je na trenutke komično, duhovito, potem dušeče in groteskno, skoraj tragično. Avtor prepleta različne žanre in tone. Za kakšen režijski koncept uprizoritve si se odločil?
Delamo komedijo, v izhodišču se je lotevamo kot komedije, ki temelji na igrivosti, svobodi, telesnem izrazu, dialoški dinamiki, skozi to komedijo pa postopoma pronicajo resnejši toni, tako da postopoma ne vemo več, kdaj se mož in žena samo igrata družabne igre in kdaj mislita resno.
Avtor je Veselja dom označil kot »novo komedijo«. Zakaj misliš, da mu je prilepil tako oznako? Kako bi ga ti žanrsko opredelil? Vse, kar je v času nastanka besedila morda delovalo novo in šokantno, vulgarizmi in seksualnost na odru, danes gotovo ne šokira več.
Mislim, da to ni avtorjeva oznaka, pač pa se je pojavila naknadno v gledališkem listu v okviru dramaturških analiz in priprav na uprizoritev leta 1996 v Mladinskem gledališču. Gre za nekakšno hibridno različico drame oz. antidrame, ki črpa od vsepovsod in jo je težko žanrsko opredeliti … Vsekakor ima elemente ludizma, absurda.
Filipčič velja za gledališkega inovatorja in ga je zvrstno, žanrsko in slogovno vedno težko ukalupiti. Kako ga ti razumeš in bereš?
Sam Filipčič se nikoli ni dosti ukvarjal s formalnimi pravili, kako mora biti kaj napisano, bolj je sledil svojemu instinktu, svojim izkušnjam, pogledu na svet in pravila prilagajal po potrebi, zato ga je tudi težko slogovno umestiti. Razumem ga kot pisca z neizmerno potrebo, da se skozi pisanje izpove. Pri tem je brezkompromisen, svoboden in vse ostalo prilagodi temu. Pri Filipčiču se dramska forma prilagaja njemu in ne obratno.
Pogosto se zgodi, da besedilo popolnoma na novo zazveni iz ust igralcev, slišimo stvari, ki jih ne, dokler beremo sami. Kaj novega sta prinesla igralca?
Vsekakor je drugače, dokler besedilo bereš sam. Ujet si v svoje idealne predstave, kako bi nekaj moralo zveneti, izgledati. Z igralskimi vajami stvari postajajo konkretne, besede postanejo meso, vse se iz papirja počasi seli v prostor; takrat se vse na neki način začne od začetka. Igralca s seboj prinašata vsak svoj odnos do gledališča in igre, vsak s svojimi izkušnjami, smislom za humor …
Kakšne načrte imaš za prihodnost?
Ko zaključim tale študij, začnem z režijo v Šentjakobskem gledališču, kjer bo krstno uprizorjeno besedilo Saše Pavček Leto psa. Pa potem naslednja predstava in potem naslednja … Prihodnje leto verjetno snemam film z Majo Križnik. Pa rad bi, da bi mi ostalo kaj časa tudi za družino, otroke, za moj dom veselja.
Povezava: PDF gledališkega lista