Lutkovno gledališče Maribor, 8. 9. 2011

Kurent

Koprodukcija Lutkovnega gledališča Maribor in Mestnega gledališča Ptuj, Aleš Šteger: KURENT, režija Saša Jovanović in Peter Srpčič, premiera 8. september 2011 (Lutkovno gledališče Maribor) in 15. september 2011 (Mestno gledališče Ptuj).
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah

Kratka vsebina:
Starodavni Kurent se v sedanjosti spopada s povsem novimi izzivi. V času globalnega segrevanja se poda na pot iskanja in reševanja Zime, ki je izginila. Pri tem se srečuje z različnimi liki, ki ga usmerjajo v Afriko, kjer je ujeta Zima. Iz mitološkega junaka se Kurent postopno spreminja v kritičnega opazovalca sodobnega sveta in obuja pretekle vrednote. V trenutku dvoma na Gori smeti prejme sporočilo, ki ga spomni na njegov izvor. Opusti junaštvo in izbere osebno srečo v oddaljenem mitološkem svetu.

***
Aleš Šteger in Kurent:
Prihajate iz krajev, kjer je doma kurent – mitološko bitje, pustna maska, dejavni udeleženec običajev ... Kako doživljate to skrivnostno in močno pojavo in zakaj ste se odločili prav za ta nosilni lik dramskega besedila?
Kurent me zasleduje. Sprva skozi najzgodnejše spomine – kot mitološko bitje, ki je hkrati grozeče in prijazno ter v tej ambivalenci pooseblja jedro karnevala, potem pa kot umetniški motiv, ki je bil v slovenski literaturi in tudi v slikarstvu pogost predmet obdelav. Spomnimo se Cankarja ali Miheliča. No, moj Kurent je izrazito aktualen, sodoben, zastavlja vprašanja današnjega dneva; kot tak poskuša pokazati vso aktualnost avtohtonih mitoloških tradicij, ki jih kar prehitro radi pometemo med staro šaro.

Kurent v povezavi z usodnimi problemi, ki čedalje bolj pestijo človeštvo: klimatske spremembe, ekološke težave, človek kot pogoltno bitje, ki ustvarja oboje ...?

Kurent kaže na neko drastično potezo naše kulture, ki utegne biti civilizacijsko usodna. Gre za dejstvo, da si nenehno žagamo brv, na kateri sedimo, vlečemo tla izpod lastnih nog. Naš odnos do okolja in naš način nereševanja drastičnih ekoloških vprašanj to jasno kažejo.
 
Poznamo vas predvsem kot pesnika, v Kurentu pa spajate poezijo z dramsko formo. Kako ali kaj vas je zapeljalo v svet gledališča?
Zame je dramska forma velik izziv; sem strastni obiskovalec gledališča, bralec dram, nekaj časa sem urejal Beletrinin Dramatikon in, nenazadnje, bil v svet gledališke magije vpeljan preko Lorcove Publike, ki je mejni tekst med poezijo in dramatiko. Zanimajo me vmesni prostori med žanri; predvsem v esejistiki sem šel v izbrisovanje žanrskih meja. No, lutkovna predstava, muzikal pa še posebej, ima svoje precej stroge zakonitosti; te je treba poznati in spoštovati, da bi lahko preizpraševal meje žanra.

***
Peter Srpčič in Kurent:
Moje bližnje poznanstvo s kurentom in pustovanjem se je, če ne štejem otroškega strahu in velikega spoštovanja pred to mogočno pojavo, pričelo v času, ko sem sodeloval v ekipi, ki je v začetku 90. let prejšnjega tisočletja prenavljala prireditev Kurentovanje. Takrat sem tudi edinkrat oblekel to mogočno masko. Bilo je sredi poletja, in sicer za snemanje promocijskega spota; ker sem imel to opravo na sebi sredi največje poletne vročine skoraj dve uri, se mi je vse skupaj kar malo zamerilo. Tako kasneje nikoli več nisem čutil potrebe, da bi si nadel to mogočno demonsko opravo in se podal na pot preganjanja zime. Je pa res, da me sedaj vse bolj mika, da bi se zlil s tem kosmatim velikanom in kot pravi Ptujčan na lastni koži začutil, kaj pomeni biti kurent.

Kakšna izkušnja je režirati v tandemu?
Prav gotovo je zanimiva in za marsikoga nevsakdanja izkušnja, če barko vodi dvoglavi zmaj. Res je, da sva s Sašem precej različna, in sicer v estetskih pogledih in tudi značajsko. Res pa je tudi, da znava oba poslušati  in da se zelo trudiva razumeti drug drugega.  Nad to izkušnjo sem navdušen, saj se mi zdi, da bo najino sobivanje na režiserskem stolu predstavi veliko prineslo. Tudi po profilu sva različna: jaz sem gledališki režiser, Sašo bolj lutkovni. Glede na to, da je predstava igralsko-lutkovna, je to dobra kombinacija znanj in izkušenj. Je pa za naju oba novost izkušnja z glasbeno predstavo, z muzikalom, zato sva vesela, da imava ekipo, ki je vsestransko nadarjena; skupaj se uspešno prebijamo premieri naproti. Sicer pa je delo v gledališču zame vedno timsko delo, ki ne prenese egotripa, zato je imeti ob sebi odličnega sodelavca, ki je tudi režiser, velika prednost.

Z lutkami se srečujete prvič. Kako vas nagovarjajo?
Lutke so zame nov, fantastičen svet. Še posebej, če jih ustvari genij, kot je Grega Lorenci. Je pa res, da sem se, zavedajoč se svojega nepoznavanja lutkovnega sveta, odločil, da vzamem na popotovanje v Kurentov svet še Sašo Jovanoviča, izvrstnega mojstra te umetnosti; in dobro, da sem se tako odločil, ker je delo z lutkami izjemno zahtevno. Tako se pri nastajanju te predstave učim, kako s temi čudovitimi bitji ustvarjati čarovnijo, in zelo uživam ob tem. Verjamem, da to ni moje zadnje srečanje z lutkami, saj te ta svet kar posrka vase in zasvoji.

***
Saša Jovanović in Kurent:
Kurenta in njegov ples z zvonci sem vedno opazoval s strahospoštovanjem. Kot otrok sem preživel skoraj dve leti v Gani, v Afriki, kjer so name močno vplivale afriške maske; kasneje sem pri nas odkril podobno fascinacijo v izročilu kurenta. Sicer pa je zanimivo, da je bila domačija moje babice Cvete prav v Markovcih pri Ptuju, kjer je eden od živih izvorov kurenta.

Kurent je prvinski, mogočen, privlačen in strašljiv hkrati. Čeprav ima nekatere človeške lastnosti, ni človek; združuje divjost zveri, njeno nagonskost in prvinskost – z lepoto in izklesano odmaknjenostjo polbožanstva. Kot mitološki sin Bakha in Afrodite vsebuje hkrati dionizičnost in apoloničnost. Kurent je eksorcist: preganja zle duhove, izganja mrak, zverinskost zime, tesnobo … prinaša pa nam eros in lepoto pomladi. Kurent je v bistvu … poezija.
 
Kurenta vidim predvsem kot bitje poganskega rituala, kjer človek preoblečen v masko pleše med procesi narave. S plesom in masko skuša naš mitološki Kurent s svojo šibko človeško močjo nagonsko pomagati naravi – pospešiti procese menjave naravnih ciklov (letnih časov) in  zagotoviti, da se bodo zares zgodili: da bo pomlad zares prišla. Da bo človek lahko zasejal žito. Med ritualom je šibkemu, a hkrati še vedno nekoliko zverinsko divjemu človeku omogočeno, da skrit pod masko lahko sprosti mnoge prvinske nagone. Znano je recimo, da je kurent oplojeval neplodna dekleta iz vasi.

V Štegrovem besedilu se ritualna funkcija Kurenta – ko človek s plesom in masko želi pomagati naravnemu ciklu – ohranja in hkrati razvija. V svetu, kjer nam ni več jasno, kaj je sploh 'naravno', je naš Kurent povsem izgubljen, preklet. Zima je izginila! Kurent tako ne more izpolnjevati svoje ritualne vloge in se žrtvuje. Skozi iskanje Zime na svoji poti zavestno žrtvuje najdragocenejše – svojo ježevko, kapo, zvonce, masko – kar bi mu prej, v še 'naravnem' času, nakopalo veliko sramoto, saj so bili zvonci, maska in drugi deli opreme dragocen družinski ponos vsake hiše. 

Tragično-groteskna zgodba resno onesnaženega, materialno in duhovno zapacanega sveta se v naši lutkovni predstavi skozi pesem in ples razvije v srečen konec … Kurent najde Zimo in uspe mu znova vzpostaviti naravno ravnotežje. Pomlad lahko pride.

Posebna izkušnja je režirati v dvoje. Pri kompleksnih projektih je takšen način dela lahko zelo dobrodošel. Kako nam je uspelo, bodo najbolje presodili mladi gledalci, ki jim je predstava namenjena. Lutke in maske na koncu spregovorijo na sebi lasten način, le poslušati jih je treba in jim omogočiti, da se čim bolje izrazijo. 

***
KORANT ali KURENT je najbolj priljubljen in množičen tradicionalni pustni lik. Ime kurent se je uveljavilo v zadnjih desetletjih po zaslugi dnevnega tiska, radia in televizije. Korant pa ni osamljen lik, kajti po zunanjem videzu podobne maske lahko vidimo domala po vsej Evropi, vsekakor pa  s svojo zunanjostjo vzbuja pozornost povsod, kjer se pojavi. Njegov izvor sicer še ni pojasnjen, obstaja pa nekaj domnev, povezanih z ilirsko-keltskim izročilom, z mitskimi spremljevalci boginje Kibele, ki so jo častili na našem ozemlju v pozni antiki, s predniki Slovencev v 6. stoletju, z naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju. Po verovanju naj bi bil korant demon, ki je preganjal zimo in vabil v deželo pomlad. Sedaj je sicer izgubil svojo magično moč, kljub temu pa ni zgolj navadna tradicionalna pustna maska; v njem je še vedno nekaj skrivnostnega in mogočnega.

Danes korante najpogosteje srečamo, kadar v skupinah in spremstvu hudičev opravljajo svoje samostojne obhode. Kot plužarji in spremljevalci pa nastopajo pri pustnih oračih, kjer je tudi njihovo tradicionalno mesto. Kdaj in zakaj so pričeli s samostojnimi obhodi, je natančno težko ugotoviti, zagotovo pa je bil glavni vzrok v ljudeh samih, da naredijo nekaj novega, drugačnega.  Po znanih virih so s samostojnimi obhodi verjetno pričeli v drugi polovici 19. stoletja v Markovcih in sosednjih vaseh na Ptujskem polju, na območju Lancove vasi pa naj bi se bilo to zgodilo proti koncu stoletja. Najdlje se je ohranilo tradicionalno izročilo v Halozah, kjer so se pojavili samostojni koranti šele v 70. letih prejšnjega stoletja. Današnji koranti so si na zunaj v marsičem podobni. Ločijo se le po kapah, zaradi česar jih delimo na t. i. pernate in rogate korante. Pernati koranti s Ptujskega in Dravskega polja ter iz Slovenskih goric imajo namesto ušes puranje ali gosje peruti in slamnate rogove, ovite z usnjem in okrašene z raznobarvnimi papirnatimi trakovi in rožami. Rogati koranti z območja Lancove vasi na Dravskem polju in v Halozah pa imajo prave goveje rogove in usnjena ali kožuhovinasta ušesa. Vse kape imajo podobna usnjena in pisano pobarvana naličja z dolgimi nosovi, odprtinami za oči in usta, zobmi iz belega fižola, sirkovimi brki in dolgim rdečim jezikom iz blaga ali usnja. Tudi oblečeni so v enake dolgodlake ovčje kožuhe, zelene ali rdeče platnene dokolenke s posebnim vzorcem in obuti v visoke čevlje. Prepasani so z verigo, na kateri je pritrjenih pet velikih kravjih zvoncev, v rokah pa vihtijo ježevko. Na ježevko ali verigo imajo privezane žepne robčke, ki jih dobijo ali izsilijo od žensk. Nastopajo v spremstvu hudiča, odetega v črno ali rdeče, s strašljivo masko in trizobom v rokah, ki nadzira in skrbi za nemoten obhod celotne skupine. Od množice omenjenih korantov pa se razlikujejo haloški koranti, katerih kape in kožuhi so narejeni iz zajčjih in kozjih kož.

Včasih je bil korant drugačen. Po zapisu iz leta 1887 naj bi bil ptujskopoljski korant videti, kot da je pobegnil iz pekla in se je pobratil s samim luciferjem. Na glavi je imel kapo, ki je bila zadaj kosmata, spredaj pa iz starega usnja, ki je bila po navadi belo pobarvana. Na usnju je bil prišit nos, izrezane so bile odprtine za oči in usta, v katerih je bil prišit rdeč suknen jezik. Na vrhu kape so bili rogovi, narejeni iz usnja ali klobučevine, ki so bili podobni dolgim rogovom ogrskih volov. Na hrbtu je imel privezan kravji zvonec, za obrambo pa je imel v rokah močan drog, ki je bil na sprednjem koncu obit s celo ježevo kožo.
V zapisu iz leta 1914 so bili koranti opisani kot strašne pošasti, pred katerimi so na vse strani bežali otroci, dekleta in fantje. Le čevlji in rdeče nogavice ali hlače, ki so se videle do kolen, so spominjale na nekaj človeškega. … Na poti so se skupine srečevale in večkrat je med njimi nastal pretep, ki so mu po navadi botrovale stare zamere. Pri tem je bila največja sramota za koranta, če so se polastili njegove korantije in zvoncev. /…/ Danes je na ptujskem območju nekaj sto pernatih rogatih korantov. /…/ Korantije jim izdelujejo posebni mojstri. Cena zanje je dokaj visoka, kljub temu pa je naročil iz leta v leto več. Poleg skupinskih obhodov od svečnice, 2. februarja, do pepelnične srede poskušajo dati svojim obhodom še neko drugo vsebino. Sem lahko prištevamo korantov skok, udeležbo na različnih veselicah in prireditvah, zlasti športnih, povezovanja v društvih s statuti in pravilniki obnašanja, vzpenjanje na Triglav, obiskovanje županov in slovenskega parlamenta, prirejanje korantovih tekov itd. Posledica vsega tega je, da se je že zgodaj zapisal komercializaciji, kar pa mu kot tradicionalnemu pustnemu liku ni zmeraj v prid in ponos.

(Vir: Andrej Brence, Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju, Pokrajinski muzej Ptuj–Ormož, 2011.)

***
Podnebne spremembe
Še nikoli ni človeštvo tako kot v sodobnem svetu razpolagalo s sredstvi in možnostmi, da se prilagaja celo najbolj surovim podnebnim razmeram, a kljub temu škoda, ki jo človeštvo utrpi zaradi ekstremnih vremenskih in podnebnih razmer, iz leta v leto vrtoglavo narašča. Le kaj je vzrok? Prevelika objestnost in malomaren odnos do naravnih dobrin, kot je naše okolje, lažni občutek premoči nad naravo, ki sta nam ga ponudili sodobna tehnologija in hiter razvoj znanosti v zadnjih desetletjih?

Prav moderna tehnologija je tista, ki nam je omogočila, da smo v zrak začeli spuščati vse večje količine plinov, ki v naravi skrbijo za toplotno ravnovesje ozračja. Plini tople grede nam omogočajo razmeroma lagodno življenje na zemeljski površini, a človek je v zadnjih desetletjih predvsem z uporabo fosilnih goriv pomembno zvišal njihovo koncentracijo. Dodal je tudi nekatere spojine, ki jih v naravi ni, imajo pa dolgo življenjsko dobo in ogrožajo zaščitni ozonski plašč zemlje, ki nas varuje pred škodljivim delom UV sončnega sevanja; pojav poznamo pod imenom ozonska luknja. Raziskave podnebnih sprememb so postale ena najpomembnejših sodobnih aplikacij podnebnih podatkov; največji izziv je ločiti med spremembami, ki so posledica človekove dejavnosti, in naravnimi podnebnimi spremembami. Znanstveniki, politiki in javnost so se nenadoma začeli zavedati, da se nam razsipno trošenje energije in onesnaževanje okolja lahko maščujeta. Svetovna meteorološka organizacija je bila prva, ki je sprožila znanstveno razpravo in naredila organizirane korake k osveščanju svetovnih politikov in javnosti. Plod njenih prizadevanj je bila ustanovitev Medvladnega odbora za podnebne spremembe. Pod njegovim okriljem najvplivnejši svetovni znanstveniki ocenjujejo podnebne razmere, predvidevajo njihove spremembe in učinke ter negativne posledice. Razložiti poskušajo tudi številne zapletene povezave med posameznimi deli podnebnega sistema.

Tudi v Sloveniji se vključujemo v ta mednarodna prizadevanja, politične akcije potekajo na Ministrstvu za okolje in prostor, na Agenciji RS za okolje pa budno spremljamo, kaj se s podnebjem dogaja pri nas in v svetu, kakšne spremembe se nakazujejo in kaj bi lahko pomenile za naše podnebje. Večina dejavnosti Agencije RS za okolje je neposredno ali posredno vezana na podnebje in njegovo spreminjanje.
Do nedavnega je bila pozornost usmerjena zgolj na omejevanje izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje, zdaj pa vse bolj spoznavamo, da potrebujemo strategijo prilagajanja podnebnim spremembam. S prilagajanjem novim razmeram bomo zmanjšali našo ranljivost in škodo, ki jo vsako leto utrpimo zaradi podnebnih sprememb. Države, ki se bodo učinkovito in pravočasno prilagajale, bodo v prednosti pred tistimi, ki jim to ne bo uspevalo.

(Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje)

MGP, LGMB

Povezani dogodki

Lutkovno gledališče Maribor, 26. 9. 2011
Bienale ULU: Poročilo s 4. pogovora o predstavah
Lutkovno gledališče Maribor, 26. 9. 2011
Bienale ULU: Poročilo s 3. pogovora o predstavah