Limonada slovenica
Slovenska limonada je »popravljena«, prilagojena »pijača«, adaptirana na tipične slovenske razmere, ne tič, ne miš, kjer je sicer opaziti dovolj inteligentno sposobnost prepoznavanja limonade v metaforičnem smislu, a hkrati nepripravljenost njenega popolnega sprejetja. Limonada slovenica dobi s postavitvijo v naslov, s kombinacijo slovenskega samostalnika in latinskega pridevnika, ter z Alanovo »strokovno« razlago v igri celo neke vrste »znanstveno« veljavo, postane dokazljiva in preverljiva kategorija iz slovenskega političnega, družbenega, celo kulturnega življenja (na vseh teh področjih »bi« Slovenci »raje, da ne« – povedano z bartlebyjevsko metaforo), terminus tehnicus, nekakšna prvinska in izvirna slovenska posebnost.

Brezčasnost in časnost
Če si pridevnik slovenica iz naslova skozi branje komedije ogledamo nekoliko natančneje, nas ta sooči s paradoksom. Komedija tako opisuje tipične slovenske razmere, slovensko »komedijo« zmešnjav. Najprej je ta slovenskost izražena v medbesedilni in neprikriti naslonitvi na znan in tako rekoč mitski literarni oz. dramski model, to je na Cankarjevo satirično komedijo Za narodov blagor (drugi, »neslovenski« model je Gogoljev Revizor). Navezava ni nasilna in tudi ne »dosledna«, prej asociativna in sicer motivno prepoznavna, a vendarle zgolj izhodiščna in v nadaljnji izpeljavi povsem izvirna. Cankar je tu zato, ker je v svoji komediji (pa ne le v tej) utrdil nekakšen slovenski sindrom, značilno politično situacijo, ki iz lokalne in historično omejene posebnosti prerašča v splošno oznako za slovenstvo v njegovem temelju, kaže pa se kot »ontološka« razklanost na dvoje, nepopravljiva in nepresegljiva razcepljenost na dve (ne samo politični) polovici, ki sta obe – in vsaka zase – absolutno slovenski, prav taka pa je nemožnost njune združitve, zacelitve, sprave. – Prva značilnost Limonade slovenice je potemtakem njena mitska »večnost« ali brezčasnost vsaj od Cankarja naprej.

Nato je ta slovenskost tudi današnja, tako rekoč ne- ali zunajliterarna in v vsakem hipu prepoznavna. Gre za povsem sodobno (igra je bila sicer napisana leta 1998) politično situacijo, pa ne zgolj zaradi njene večne polariziranosti, razklanosti, udinjanja parcialnim političnim interesom, ki se navsezadnje izkažejo kot skupni (oziroma med njimi ne moremo definirati nobene bistvene razlike), temveč zaradi strankarske demokracije, ki se v komediji vzpostavi, ključnih situacij, ki zaznamujejo odnose med strankami in njihovo temeljno naravnanost do skupnih interesov, ter njihove personalne zasedbe, torej cveta strankarskih veljakov, ki interese zastopajo in v državi zagotavljajo demokratični družbeni red. – V Limonadi slovenici se tako lahko najdemo tudi v tem trenutku, prepoznamo jo kot izrazito aktualno, torej »časno« igro.

Originali in modeli
Kljub temu – in tu smo sredi paradoksa – pa v igri zaman iščemo dobeseden prevod slovenske politične stvarnosti v dramsko oz. komedijsko formo; če skušamo v njej najti povsem konkretne modele za izhodiščno komedijsko situacijo, za njene sprotne pojave ali za like, ki v njih agirajo, ne bomo povsem uspešni. Situacija, vsi parcialni dogodki in komične osebe namreč resda vselej nenavadno močno spominjajo na osebe iz naše (današnje ali rahlo pretekle) stvarnosti in vsakdanjosti, povsem natančnih »originalov« pa zanje ne bomo našli. Limonada slovenica namreč ni tiste vrste satirična komedija, ki izkorišča prepoznavne modele iz aktualne stvarnosti in jih zgolj preimenuje ali rahlo na novo »sfrizira«, tako da njihova identiteta ostane prepoznavna, postavi pa jih samo v nove, bolj ali manj fiktivne, izmišljene, literarne (dramske) situacije. Take vrste – sicer povsem legitimna – satirična komedija je metonimična igra z nadomestki, kjer je na delu posebne vrste parodična strategija, utemeljena na prepoznavanju, ki bralcu oz. gledalcu prinese v bistvu zunajliterarno recepcijsko zadoščenje.

Limonada slovenica se takim učinkom izmika oziroma jih, točneje, izpolnjuje na drugačen način. Kot že rečeno, je to igra z modeli, ki jih ne prepoznava v vsakokrat novi politični stvarnosti kot njene konkretne pojave, temveč išče njihov temelj, neke vrste temeljni model, ki ga nato uprizarja v poosebljeni dramski oz. komedijski formi. Möderndorferju gre v Limonadi za prepoznavanje oz. razkrivanje in demistifikacijo postopkov, principov, strategij političnega delovanja, sicer značilnega za slovenski prostor, vendar hkrati tudi univerzalnega. Za to pa ni dovolj zgolj postopek preimenovanja, prenašanja vsakokrat nove konkretne stvarnosti v fikcijski sistem komedije z rahlo predelavo, temveč je potreben bolj zahteven postopek selekcije, zgoščanja, odstranjevanja nebistvenega oz. abstrahiranja in posploševanja ter gradnje novih, sicer »podobnih« situacij in likov, vendar v resnici splošnejših, temeljnejših, bistvenejših. Zato nas situacije in liki iz Limonade slovenice nenehno spominjajo na znane »modele«, vendar se ti navsezadnje v resnici izkažejo kot neprepoznavni; točneje, zazdijo se nam »zgolj« seštevki različnih konkretnih zgledov in vzorov oz. tipov, ki nas ne usmerjajo v enega samega, temveč v njegovo oz. njihovo značajsko oz. politično bistvo. Pred nami so tako neke vrste prototipi ali modeli določenega tipa političnega delovanja sami zase, ki gledalcu omogočajo večji »užitek« od zgolj prepoznavanja oseb: gre za prepoznavanje resnice političnega kot take.

Resničnost in resnica
Med politiko in njeno dramsko oziroma komično (satirično) obravnavo zaznamo v komediji neko razliko, enako kot zaznavamo razliko med politiko kot emanacijo (višje, kolektivne) resnice in njeno degradacijo v vsakdanji, praktični politični praksi, kakor jo v parlamentarni demokraciji udejanjajo politične stranke. Razlika v pojmovanju resnice torej in hkrati v dojemanju resničnosti. Natančno to oz. táko (dvojno) razliko uprizarja satira in potemtakem tudi (»hudobna«) Limonada slovenica. Kakšna je resnica v Limonadi in kakšna resničnost? Da ne bomo razmišljanja preveč zapletli: resnica v igri je resnica politike (in politikov), ki pa ji nasproti stoji Vasilijeva resnica. Lahko bi rekli, da se resnica in resničnost na neki točki stakneta: resničnost je zgolj to, kar politika priznava kot resnično. Ni višje instance in ne objektivnejšega kriterija za resnico/resničnost kot zgolj in samo politika. Tretjega pola, ki bi bil zagotovilo resnice ali resničnosti, v tej komediji ni.

Poglejmo si najprej resnico konkretne, udejanjene, aktualne politike, ki se, kot že rečeno, od načelne, zgolj zamišljene politike v temelju razlikuje. Nastopajoči v komediji so predstavniki (predsedniki) političnih strank, po demokratičnem zgledu razporejeni v pozicijo in opozicijo, čeprav jih v tem trenutku zalotimo na neki neodločeni točki nič, v statusu quo, v patu parlamentarne demokracije, torej v trenutku brez možnosti odločitve. Razporeditev sil oz. interesov v narodovem volilnem telesu je uravnotežena, kar pa v politiki pomeni paralizo delovanja, v demokraciji namreč odloča – tudi en sam – glas večine. Teza Limonade pa je, da so tako pozicijski kot opozicijski protagonisti »vsi isti«. Ne gre toliko za izenačenje nekakšne leve ali desne ideološke politične opcije (v Limonadi težko definiramo leve ali desne politike), bolj gre za formiranje enotnega političnega bloka, torej politike kot korpusa, ki je zastopnik neke lastne, posebne, ločene resničnosti in zagovornik specifične (v tem kontekstu utilitarne) resnice. In razlike med političnimi voditelji v Limonadi so v resnici majhne, vsak od njih in vsi skupaj so, kot rečeno, seštevki (praviloma negativnih) kvalitet različnih politikov (in politik) različnih svetovnih nazorov, ideologij, programov itn., v tej posplošeni komedijski sliki premešani oz. združeni v konglomerat praktične politike kot take. Ta zmes pa je nujna zaradi vzpostavitve razlike do Vasilijeve individualne, osamljene, bizarne navezanosti na resnico, ki je pravzaprav oddaljena od resničnosti in tudi skregana z njo, a sama po sebi čista in absolutna (z eno samo napako).

Demos in demokracija
Kako politiki iz Limonade vidijo (slovenski) svet? Vidijo ga kot poligon za udejanjanje lastnih, privatnih, parcialnih interesov, predstavljenih kot nacionalni, kolektivni, skupnostni interes, katerega zastopniki so, oz. so to postali z mandatom, ki so ga od volivcev prejeli na volitvah. A ta svet je (resnični) svet samo, kolikor je ustvarjen po njihovi meri, po meri dnevne politike in njenih akterjev, ki so alfa in omega njegovega preživetja. Svet je ustvarjen po meri politikov, in politiki ta svet kreirajo po svoji podobi. Ni enačaja oz. nujne, strukturne povezanosti med ljudmi (demosom) in demokracijo, saj se vmes naselijo posredniki v podobi politikov, poklicnih tolmačev politične resnice.

V tem pogledu so si politiki res enotni in tako prikazana je vsa politika v resnici »ista«, čeprav je (volilna) ideologija »vsi so isti« sicer – v praktičnem smislu – lahko nevarna, saj navsezadnje ne želi podeliti mandata za vodenje nikomur več in država se lahko znajde pred razsulom (ali pa podeli mandat »meteornim« politikom, ki padejo tako rekoč »iz neba«, kar pomeni tudi brez izkušenj, programa, moči). Tik pred tem je, vsaj tako se zdi, tudi država v Limonadi: ni konsenza o mandatarju, preti kaos, za vsako ceno je treba najti rešitev. Dogovorna demokracija je samo iluzija, moč interesov je prevelika, vsak od obeh polov – pozicija in opozicija – vleče na svojo stran. Politika (s politiki) se v izostreni komični sliki pokaže kot aktivnost, ki je pravzaprav doma v nekem vzporednem, virtualnem svetu. Dnevna politika, ki jo manifestirajo protagonisti Limonade, je podvržena samoiluzijam in lažnim oziroma vsiljenim predstavam, ki so predstave o svetu, ki politiko neizbežno potrebuje, in pa o lastni moči in veličini, ki ji je zadana naloga izpolniti hotenja in zavezo volivcev oz. t. i. »volilnega telesa«. V svetu politike veljajo posebni, praviloma nenapisani (moralni) zakoni, in ni naključje, da govorimo o politični morali kot o posebni obliki morale, prav tako o politični resnici, ki je po definiciji prirejena, prilagojena resnica, ki nima nobene zveze z resnico kot tako. A prilagojena je tudi resničnost, ki je politika ne vidi kot resnično, temveč v lastni projekciji; na neki način so politiki za resničnost slepi in jo dojemajo zgolj skozi lastne nadomestne leče, skozi serije interpretacij, razlag resničnosti, ki jo, če so dovolj vztrajni, močni, totalitarni, navsezadnje priredijo, preoblikujejo, prikrojijo.

Tipologija praktičnih političnih taktik
Kaj bi bilo potrebno, da bi (naše) politike ugledali v njihovi resnici oz. spregledali njihovo (samo)projicirano resničnost? Möderndorfer v Limonadi vzpostavi možnost, ki pa je izvirno paradoksna: resnico politike lahko ugledamo šele v sopostavitvi z resnico kot tako, z njeno ontološko in etično čisto, neomadeževano, absolutno formo, ki jo predstavlja Vasilij. Ta je neomadeževan iz različnih razlogov, zlasti pa zaradi svoje slepote. Morda ne velja toliko reklo, da tisti, ki je slep, vidi jasneje in globlje, kot dejstvo, da na ozadju Vasilijeve slepote toliko močneje zasijejo vse možne deviacije (slovenske) politike, njene izkrivljenosti, njeni odkloni od resnice in resničnosti. Vasilij, ki pravzaprav ničesar noče, je najboljša podlaga za razkritje mehanizmov praktične politike – nemara ravno zato, ker je brez interesa, homo sacer. Za možnost ugledanja politike kot sprevržene resničnosti je torej potreben pogled, ki pravzaprav to ni, nemožen pogled, odsotno, vase zazrto, »temno« zr(e)tje, ki pa s svojo eksplicitno ne-močjo oz. naravnanostjo k nemoči osvetli tisto, kar se kaže (se prikazuje) kot svetloba, v resnični luči.

In kako se to prikazuje? V Limonadi je nanizana prava tipologija (negativnih, vrednostno – komično – zaznamovanih) praktičnih političnih taktik, dejanj in lastnosti, zaznamovana s priročno filozofijo in etiko oz. moralo, prilagojeno vsem možnim političnim oz. življenjskim situacijam.
- Politika veliko govori, a praviloma samo zato, da (se) govori.
- Govor politike je praviloma izpraznjen govor, gola retorika, umetnost govora zaradi govorjenja, ki pa – ne bodimo naivni – ima vselej tudi skriti cilj, ki ga ne najdemo v želji po prepričevanju, temveč v težnji po preusmerjanju pozornosti od dejanj, ki govoru ali predhodijo ali sledijo.
- Govor politikov je v ospredju prazen, v ozadju pa poln skritih pomenov, s katerimi se utemeljujejo dejanja, za katera praviloma nimajo koncesije volivcev.
- Velike besede politikov so vselej besede z namenom, velike besede podeljujejo veličino govorcu, ne njihovemu predmetu ali naslovniku.
- Politiki z velikimi besedami prikrivajo male slabosti, govor o vzvišenem načelnem skuša prikriti nizkotno konkretno.
- Velikim, visokim, tako rekoč svetim besedam (v ospredju) pogosto (v ozadju) sledi majhen, nizek, vulgaren govor.
- Za medijsko potencirano podobo politika kot zunajserijskega nadčloveka se praviloma skriva slika vsakdanjega pritlikavca s tisoč slabostmi, razvadami, prestopki.
- Stroga resnost, s katero politiki utemeljujejo svoje odločitve, je pogosto podložena z naivno, celo bebavo infantilnostjo, ki pa sveta ne razume kot igro, temveč zgolj kot objekt za lastno nezrelo izživljanje.
- Vodilo političnega delovanja je interes, v sferah praktične (slovenske) politike zasebna korist, zapakirana v bleščeč ovoj narodove in državne dobrobiti.
- Želja po uveljavitvi interesa je pogosto močnejša od ideologije, strankarskih razlik, intuitivnih zaznav in čustvenih odzivov: interes čez vse, še zlasti, če je moj.
- Medsebojna dinamika politikov različnih provenienc je zanimiva in bogata, primarne človeške (telesne) reakcije so navadno izkrivljene, pomešane, težko razberljive in razločljive, po drugi strani pa pretirane, bizarne, nedoumljive.
- Pogoste so skrajnosti: potencirana reakcija na slaboten impulz ali nobenega odziva na tako rekoč usodnostno gesto.
- Da bi bil svet (in ljudje) čim bolj uporaben, ga je treba poenostaviti, na najbolj zapletena vprašanja pa najti najbolj preproste odgovore, tudi če so ti za lase privlečeni ali absurdni.
- Zasebne lastnosti politikov na političnem parketu postajajo javne; ena od njih je samovšečnost, narcizem, pa neka perverzna želja po razkrivanju intimnosti.
- Neverjetna vztrajnost nekaterih politikov, da ostajajo v politični igri tudi potem, ko je jasno, da je njihov čas že zdavnaj potekel, prepričanje o lastni nezamenljivosti; po eni strani poveličevanje volilnega telesa, po drugi strani njegovo popolno podcenjevanje; nenehno začenjanje iz točke nič, od samega sebe in lastnega programa, in prav tako podiranje vsega za seboj, ko se mandat končuje, vmes pa vztrajno pokroviteljstvo in paternalizem, podoben družinskemu (politik kot »oče naroda«); vsiljevanje usodnosti vsake odločitve, vsakih volitev kot procedura samopoveličevanja.
- Tipologijo zaključimo z neke vrste metalastnostjo, ki sicer ni pravilo, lahko pa je lastnost ali taktika spretnega politika: (samo)razkrivanje mehanizmov političnega delovanja, celo ironiziranje in smešenje ne zgolj tujih ravnanj, temveč tudi svojega lastnega, kar pa politika ne opravičuje in ne odvezuje odgovornosti.

Komedijski podaljšek
Ob uprizarjanju politične sfere je v Limonadi slovenici še ena pomembna značilnost, neke vrste komedijski podaljšek, argument ali njeno nujno ozadje: lastnosti politike (in politikov) so projicirane v slovenski narodni značaj, pa v slovensko skupnost oz. družbo kot tako ter celo v samo celico družbe, v tipično slovensko družino. Nemara pa niso samo projicirani, iz vsega tega pravzaprav rastejo. Slovenci smo, nam pripoveduje komedija, razdeljeni tudi kar tako, ne samo v politiki, tudi na drugih področjih življenja, skozi slovenske politike se navsezadnje samo zrcali naš narodni značaj, sovražni smo do tujcev, skregani s sosedi, razdeljeni celo v družinah ali partnerskih odnosih. Ta podaljšek ali argument seveda ni ideološki, ampak komedijski, kljub temu pa nam z natančno fenomenologijo govori o istem.

Slepota in morala
Vrniti pa se moramo k Vasiliju in njegovi slepoti. Vasilijeva slepota je najmočnejša in najizvirnejša poteza Limonade slovenice. Komedija jo uprizori v treh fazah: najprej za slepoto vedo samo Vasilij, njegov asistent Alan, mama in oče. Po razkritju zanjo izvemo tudi bralci oziroma gledalci. Šele proti koncu igre za Vasilijevo slepoto izvejo politični protagonisti komedije. Slepota je komična strategija, ki odločilno vpliva na potek oz. razvoj dejanja: Vasilijeva slepota je potemtakem dramaturško orodje. Ker pa je slepota tudi Vasilijeva osebna lastnost ali hendikep, ki v temelju določa njegovo delovanje, čeprav je sam ne doživlja kot pomanjkljivost, je ne moremo razumeti zgolj v ideološkem okviru, oziroma iz njega izstopa in se veže tudi z njegovim čustvenim svetom. Vasilij je edini v igri, ki tudi (ob) čuti, ki je sposoben emocij. Značilnost praktične politike je ali odsotnost emocij oziroma njihova nenehna racionalizacija in instrumentalizacija ali njihovo nesorazmerno izražanje (pretiravanje v obe smeri). Vasilijeva sposobnost ne more ostati neopažena, vsaj ne pri ljudeh, ki so z njim v najtesnejšem stiku, kar je v določenem trenutku sekretarka Helena. Heleno zato lahko iz kroga politikov delno izvzamemo oziroma v njej definiramo neke vrste občutljivost. Delno pa moramo iz polja morale, ki jo sam simbolizira, izvzeti tudi Vasilija. Tudi pri njem namreč Möderndorfer definira napako in ga na ta način reši pred nevarnostjo ideološkega moralizma (dogmatiko resnice) ter v nekem segmentu »počloveči«. Tudi on je namreč krvav pod kožo, njegovi slabosti pa je ime ženska. Vasilijeva občutljivost za ženske čare je hkrati »psihološki« in dramaturški pogoj za nadaljevanje oz. razvoj dejanja in njegov zaplet, kjer pa slepota pravzaprav ne igra več nobene vloge: erotična intriga je staro in »legitimno« politično sredstvo. Zato sicer lahko rečemo, da erotična zaslepljenost vzame Vasiliju zmožnost notranjega (u)vida, oz. pomeni njegovo resnično slepoto (kot jo točno opiše Alan), vendar v Vasiliju še ne povzroči pretiranega notranjega (moralnega) nereda, zgolj priznanje človeške napake oz. svoje (fizične) človeškosti. Pomembnejši je trenutek javnega razkritja slepote v – sicer praktične, v moralnem smislu pa precej nizkotne – politične namene, ko se Vasilij zave svoje človeške napake kot moralne napake in ko se svet okrog njega in v njem samem zamaje, saj popolnoma izgubi svojo fizično in moralno gotovost. Vasilij v tem trenutku ni več resnica igre, resničnost se mu spodmakne, hkrati pa se razkrije njegova najgloblja intima (izgubljenost) – vse dokler (si) resnice ne povrne z grotesknim begom s prizorišča oz. umikom iz politične ne-resnice. Seveda je na ta način ne razkrije, pravzaprav spretni politiki tudi (meta)razkritje obrnejo v svoj prid in zavladajo, kakor so načrtovali. Vasilij je torej lahko moralna instanca samo, kolikor se odpove svoji človeškosti, človeškosti kot napaki duha in moralne neoporečnosti. Na ta način pa je Vasilij – po drugi strani – predvsem človeški,
poosebljen komedijski tip, ki v komedijo vstopa (in iz nje izstopa) kot moralna norma, etični korektiv, lakmusov papir, s pomočjo katerega testiramo, razkrivamo, celo popravljamo (ne)moralo družbe oz. politike.

Politika majhnih razlik
Ta morala je izmuzljiva, čeprav na trenutke jasno določljiva. Kmalu namreč spoznamo, da moramo politike loviti za besede, s katerimi izrekajo globlje in nehotene resnice. V vsem tem so si osebe iz Limonade podobne, čeprav ima seveda vsaka od njih tudi svoje posebnosti. Svet politike (kot laži) kot eno stran in Vasilijev svet (resnice) kot drugo stran smo sicer manihejsko postavili na dva nasprotujoča si vrednostna pola, vendar moramo za konec reči, da razlike niso vedno tako hude, predvsem pa ne tako očitne. Zato v postmoderni demokraciji govorimo o politiki majhnih razlik, ki so težje zaznavne in se je proti njim teže boriti. Res pa je tudi, da je Limonada slovenica tranzicijska komedija, kjer so razlike še očitne, saj je v njej uprizorjena mlada demokracija, sistem v povojih, politika, ki se šele oblikuje, čeprav se zdi, kot da je tu že od nekdaj – in da bo taka tudi za vedno ostala … No, resnica je najbrž nekje vmes, kljub vsemu pa v gledalcu poleg veselja v prepoznavanju in komičnega užitka pušča tudi nekaj grenkobe.