Kot je na današnji predstavitvi povedal Svetina, je želja, da bi napisal knjigo o Gledališču Pekarna, v njem tlela dolgo, saj je doma hranil večino gradiva, povezanega z gledališčem. Poudaril je, da želi z njo predvsem mlajšim generacijam, ki se ukvarjajo z gledališčem, pokazati, kakšne razmere so vladale v tistih t.i. svinčenih časih.
Kot je povedal, je bila tedaj svoboda posledica njihove volje, saj so si je vzeli, kolikor so je potrebovali. "Mi smo se ukvarjali z gledališčem in skušali ustvariti prostor svobode," je dejal Svetina, ki meni, da je to danes za mlade gledališke ustvarjalce še vedno aktualno sporočilo.
Dogajanje je sicer skušal predstaviti širše. Tako je v knjigi opisal ne le predstave, ki so jih igrali v Gledališču Pekarna, ampak tudi, kaj se je dogajalo v Gledališču Glej in na beograjskem festivalu Bitef, ki jim je tedaj predstavljal okno v svet. Precej prostora je v knjigi namenil tudi ritualnim gledališčem.
Dramaturginja Mojca Kreft, ki je prav tako povezana z Gledališčem Pekarna, je poudarila, da se vseh naslednjih 40 let po Gledališču Pekarna ni nikjer počutila tako ustvarjalno svobodna. Kot je povedal, so "imeli svobodo temeljitega premisleka".
Gledališče Pekarna je po njenih besedah v 20. stoletju Sloveniji dalo enega izmed temeljev gledaliških iskanj in rezultatov, ki pa je imelo svoj začetek in tudi konec.
Svetinovo knjigo je označila kot biografijo na štirih ravneh: biografijo samega Svetine, ki mestoma v knjigo dovolj čustveno vnaša svoj pogled na takratno slovensko in jugoslovansko družbo, biografijo Gledališča Pekarna, biografijo vseh ustvarjalcev tega gledališča in biografijo avtorskih in ustvarjalnih postopkov v gledališču.
Igralka Jerca Mrzel pa je izpostavila, da "tako silovite ustvarjalne energije, kot je bila v Gledališču Pekarna, ni doživela nikjer drugje".
Gledališče Pekarna je, ko se je leta 1971 s podiplomskega študija v ZDA, kjer je sodeloval s slovitim režiserjem Richardom Schechnerjem, vrnil v Ljubljano, skupaj s Svetino in drugimi sodelavci v prostorih opuščene pekarne na Viču ustanovil Lado Kralj.
Marca 1972 je bila v Gledališču Pekarna prva premiera: Kralj je uprizoril igro Daneta Zajca Potohodec in z njo začrtal novo gledališko poetiko na Slovenskem. Od prvotnega obrednega gledališča (Potohodec, Gilgameš, Ali naj te z listjem posujem?) je Gledališče Pekarna raziskovalo v različne smeri, od ludizma do neonaturalizma, ter z velikim uspehom gostovalo po vsej Jugoslaviji in v tujini.
Do leta 1978, ko je prenehalo delovati, je v njem nastala vrsta predstav, ki so v veliki meri temeljile na osnovi besedil domačih avtorjev - Daneta Zajca, Rudija Šeliga, Matjaža Kocbeka, Petra Božiča, Denisa Poniža in drugih.
Zadnja načrtovana predstava je bila Grobnica za Borisa Davidoviča po noveli Danila Kiša in v režiji Ljubiše Ristića, do katere pa ni nikoli prišlo, kar je pomenilo konec Gledališča Pekarna. Kiševa novela je pod naslovom Missa in a-minor v Ristićevi režiji nato zaživela leta 1980 v Slovenskem mladinskem gledališču.
Knjigo s podnaslovom Rojstvo gledališča iz duha svobode - pričevanja zaokroži dramsko besedilo Grobnica za Pekarno, za katerega je Svetina leta 2010 prejel Grumovo nagrado.
O avtorju
Ivo Svetina se je rodil leta 1948 v Ljubljani. Je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlen je bil na Televiziji Slovenija (dramaturg in urednik dramskega programa), v Slovenskem mladinskem gledališču (dramaturg in umetniški vodja) in na ministrstvu za kulturo (podsekretar), med letoma 1998 in 2014 pa je bil direktor Slovenskega gledališkega muzeja oziroma Slovenskega gledališkega inštituta. Od decembra leta 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev. Je tudi član SC PEN.
Izdal je 28 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. Med drugim je prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije (tradicionalne tibetanske igre). Prejel je več nagrad: zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, ki je prevedena v hrvaščino in italijanščino, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi in štirikrat nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo (1987, 1992, 1996 in 2010). Leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev.