Marinka Poštrak, 21. 3. 2013

Kdo se boji izbrisanih?

Prešernovo gledališče Kranj, 25.671, režija Oliver Frljić, premiera 21. marec 2013.
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj

Ko sva se natanko pred enim letom z Oliverjem Frljičem pogovarjala o njegovi naslednji režiji v našem gledališču, sva se dogovorila za avtorski projekt z naslovom »Poraz«. Medtem se je v Sloveniji v enem letu zgodilo več kot v enaindvajsetih letih od osamosvojitve. Med drugim tudi to, kar za Slovence ni značilno: množični protesti, kritična drža civilnega prebivalstva, upor proti politični eliti in zmeraj hujši korupciji, zahteve po odstopu vlade in skorupiranih voditeljev, ozaveščanje civilne družbe in zahteve po novi, pravičnejši etični državi ter družbi. Smo torej postali bolj ozaveščeni tudi glede izbrisanih?

26. junija 2012 je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo sodbo v zadevi Kurić in drugi, v kateri je razsodilo, »da oblastem v Sloveniji ni uspelo v celoti urediti vprašanja izbrisanih in potrdilo sodbo iz leta 2010, da je Slovenija izbrisanim prebivalcem kršila pravice, ki so zapisane v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ter šestim od dvanajstih odobrila odškodnine ter pozvala državo, da pripravi sistem odškodnin še za ostale izbrisane. Predsednik vlade Janez Janša je v prvem odzivu na sodbo dejal, da Slovenija tega denarja nima, saj nima niti sredstev za nujne potrebe« (Planet Siol.net: Izbrisani – tisti, ki so svojo pravico našli v Strasbourgu).

Kmalu po tej novici sem prebrala knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev (Založba Sanje), saj sem hotela končno izvedeti kaj več o problemu izbrisanih, ki je (ne vem sicer zakaj) bolj ali manj neopazno »zdrsnil« mimo mene, čeprav sem v zadnjih letih zmeraj bolj sledila družbeno-političnim anomalijam v naši državi in družbi. Izrazito osebne zgodbe, ki jih v prvi osebi pripovedujejo izbrisani, so mi bolj kot katerakoli akcija ali novica v medijih osvetlile problem izbrisanih, me pretresle in se me dotaknile na ravni osebne odgovornosti. Ne glede na to, koliko bi moj angažma lahko pomagal izbrisanim, me je preplavil občutek krivde in sramu, da je ta »kelih«, iz katerega so izbrisani pili že dvajset let, tako zlahka in tako neprizadeto šel mimo mene, preprosto zaradi neobveščenosti, ignorance in celo arogance, čeprav že nekaj let v našem gledališču poskušam izpostavljati najbolj žgoče družbene probleme. Ugotovitev, da je problem izbrisanih eden največjih porazov naše države in tudi nas, ki smo to mirno dopustili in se delali, da se nas ne tiče, je prišla sama od sebe kot tudi strinjanje režiserja, ki ga je prav v tem času neka gledalka opozorila, da bi se moral v eni svojih predstav lotiti prav te tematike.

Kar me je ob branju zgodb izbrisanih prebivalcev najbolj šokiralo in pretreslo, so bili pravzaprav neizmerna perfidnost države, ki si je izbris »zamislila«, lahkotnost, s katero so ga uradniki izvajali, molk, s katerim ga je večina medijev utišala (z izjemo redkih izjem, predvsem Mladine) ali z njim manipulirala, ter seveda tudi ignoranca ljudi ter neinformiranost javnosti. Mukotrpen in absurden birokratski začarani krog, v katerem so se znašli tisti, ki jim je bilo odvzeto stalno prebivališče in s tem posledično tudi identiteta ter vse pravice, je, na mojo grozo in osuplost identičen tistemu, v katerem se znajde junak Kafkovih romanov Proces in Grad Josef K.

Krivda, ki jo je mlada slovenska država skozi svoje institucije in zakone nabila posameznikom, da bi jih s tem lažje nadzorovala, ponižala, podredila in v končni konsekvenci tudi izgnala, je natanko tista, o kateri med drugim govori Kafka v svojih delih. Prav ta na videz brezdušni birokratski stroj (za katerim se skrivajo konkretna imena in priimki politikov in birokratskih uslužbencev) je izbrisane dobesedno zabrisal v svet kafkovske novele V kazenski koloniji, v kateri kaznjenec spozna svojo krivdo šele, ko mu jo brana počasi in vztrajno izpisuje na njegovo razmesarjeno in krvavečo kožo. Natanko o tej absurdni »krivdi brez krivde« govori tudi večina izbrisanih v Zgodbah izbrisanih prebivalcev. Na svoj skrajno preprost, prostodušen in iskren način. Pred Zakonom, ki jih je vse po vrsti in po uravnilovki označil za krive, so se očitno še najbolj krive počutili tisti, ki so bili najmanj »krivi«. Večina izbrisanih je krivdo ponotranjila, njihova krivda je bila krivda izvirnega greha in temu je logično sledil izgon iz raja. Ali kot ugotavlja v svoji spremni besedi h Kafkovemu Procesu Tomo Virk: »Zemljemerec K. v romanu Grad si prizadeva priti v nedostopni Grad, ki bi osmislil njegovo eksistenco, enako neuspešno, kot si Josef K. v Procesu – z enakim namenom – prizadeva priti do višjega sodišča in pravice.« Višek absurdnosti »zgodbe o izbrisanih« je ta, da so do višjega sodišča celo prišli, a se njihova zgodba s tem nikakor še ni končala. Vsaj za večino izmed njih ne!

To, kar smo med študijem predstave izkusili mi, seveda ni primerljivo s tem, kar so doživeli izbrisani, kaže pa na simptome, ki, žal, tudi po enajindvajsetih letih niso izginili. Ko sem nekaterim izmed naših gledalcev pred kratkim omenila, da delamo predstavo o izbrisanih, sem bila deležna začudenih in zgroženih pogledov, češ zakaj se lotevamo te »težke teme v teh težkih časih«, ko si ljudje želijo v gledališču predvsem lahkotne komedije in pobega od krute realnosti. Med našo »medijsko akcijo« je padla tudi pripomba, da se »gremo ceneno agitpropovsko propagando, ki pa glede na našo zgodovino ni nič čudnega«. Iz uredništva neke ženske revije smo dobili odgovor, zakaj vendar »pogrevamo to, že tolikokrat prežvečeno temo« in da zato ne bodo naredili intervjuja z režiserjem. Podoben odgovor smo dobili tudi iz neke razvpite moške revije.  Ko smo zaprosili Igorja Bavčarja (takratnega notranjega ministra), da bi napisal članek za naš gledališki list in iz svoje perspektive osvetlil problem izbrisanih je v mailu odgovoril, da je »treba odločitev Ustavnega sodišča spoštovati«, da pa o »problematiki« (navednice je dodal sam) izbrisanih ne bo pisal za naš gledališki list. Prav tako smo bili nemalo presenečeni, ko se na naš oglas za Spomenik izbrisanim (razen enega – pa še ta je bil podpisan s psevdonimom) iz Slovenije ni oglasil niti eden likovnik, scenograf ali arhitekt, prav tako se na naš poziv slovenskim gledališčem, da bi uvrstili predstavo 25.671 na svoj program, in s tem pomagali k ozaveščanju slovenske javnosti glede izbrisanih, ni razen direktorice Tine Kosi iz SLG Celje (ki si želi, preden se odloči, predstavo ogledati) oglasil nihče!

Še večji šok pa smo vsi, ki se s to temo ukvarjamo, doživeli, ko smo začeli »brskati« po člankih, ki so bili objavljeni v slovenskih medijih in na medijskih portalih. Če ne prej, smo tokrat iz prve roke spoznali sovražni govor. Večina komentarjev na temo izbrisanih je namreč izrazito šovinistična in ksenofobična. Večina sovražnih govorov, ki smo jih vključili v predstavo, je plod tovrstne dikcije. In nenazadnje ... tudi ekipa, ki se je soočila s problemom izbrisanih, se je hočeš nočeš soočila s svojimi lastnimi predsodki, stereotipi, neinformiranostjo in ignoranco glede tega problema. Prav zato je naša največja želja, da bi problem izbrisanih osvetlili objektivno in z njim ozavestili slovensko javnost, da ne bi skupaj z Josefom K. nekoč ugotovili, kako je »laž postala svetovni red«.

PGK, Oliver Frljić

Povezani dogodki

Marinka Poštrak, 27. 10. 2012
Laži in dvomi
Marinka Poštrak, 7. 3. 2011
Scene s Spodne Gorenske
Marinka Poštrak, 1. 10. 2021
Mama