Šepetalec deluje kot opora igralcu, je v pogovoru poudarila ena izmed treh šepetalk v ljubljanski Drami Gaja Pöschl. Igralcu pomaga, da lahko misli na eno stvar manj in ga razbremeni panične misli: "Kaj bo, če pozabim besedilo?"
Šepetalčevo delo se začne z uvodno vajo. Na njej, kot je pojasnila Pöschl, sodeluje vsa igralska zasedba, predstavniki gledališke hiše, od ravnatelja do predstavnika za odnose z javnostmi in vsi, ki sodelujejo pri nastanku predstave, od tonskega mojstra, inšpicienta do kostumografa in scenografa, ki sta pozneje na vajah manjkrat prisotna.
Uvodno vajo začne ravnatelj s svojim nagovorom, ki ga nasledi režiser, ki predstavi svojo vizijo igre. Že na uvodni vaji ob prisotnosti dramaturga in lektorja igralci preberejo besedilo za predstavo. Uvodni vaji sledijo bralne vaje, ki praviloma trajajo okoli 14 dni.
Bralne vaje oziroma čas, ko igralci sedijo za mizo, je po mnenju Pöschl za šepetalca še najmanj naporen. Na teh si šepetalec v knjigo z besedilom predstave zapisuje različne opombe, kot so spremembe besedila, jezikovni popravki, pozneje pa tudi pavze v besedilu in mizanscenske spremembe. Če je denimo v predstavi predvidena tema, mora šepetalec ugasniti svojo lučko, je pojasnila Pöschl. Šepetalčeva knjiga ni last šepetalca, je dokument predstave. Z njim si lahko pomaga tudi drug šepetalec, zato morajo biti opombe čimbolj univerzalne.
Poleg Pöschl sta v ljubljanski Drami še dve šepetalki. Z eno si deli Velik oder, ena pa sodeluje pri vajah za predstave v Mali Drami. Vsaka je zadolžena za svoje predstave, ki jim sledi od uvodne vaje pa vse dokler ne gredo s sporeda.
Glavni delovni orodji šepetalca sta poleg besedila še svinčnik in radirka oziroma, kot se pošali Pöschl, več svinčnikov, ker si tudi igralci večkrat kakšnega sposodijo in ga nato pozabijo vrniti.
Za bralnimi vajami nastopijo aranžirke - vaje, na katerih se igralci začnejo gibati po prostoru v skladu z režiserjevo idejo in besedilom. Tu ima šepetalec pomembno vlogo, saj igralci besedila še ne znajo na pamet, pa tudi če ga, se morajo bolj osredotočiti na gibe, je pojasnila Pöschl. Šepetalec tu govori besedilo, igralci pa ga za njim ponavljajo.
Proces učenja besedila je pri vsakem igralcu drugačen, malokdo zna besedilo že od samega začetka, saj to, kot je pojasnila šepetalka, niti ni namen. Tekst morajo doživeti oziroma občutiti, kar se zgodi tekom procesa. Zato se včasih zgodi, da tudi vrhunski igralec teksta ne bo znal brez napak vse do premiere.
Na vprašanje, če opaža razlike učenja besedila glede na spol ali starost, je Pöschl odvrnila, da se razlike bolj vežejo na igralčev značaj. Kot zanimivost pa je omenila, da mladi igralci, ki pridejo z akademije, niso vajeni delati s šepetalcem, zato potrebujejo kar nekaj časa, da od starejših kolegov ugotovijo, kako si lahko z njim pomagajo.
Kot piše v opisu poklica šepetalca, se njegova vloga skozi vaje manjša, saj naj bi do premiere igralci samostojno govorili svoje besedilo brez njegove pomoči. Kot je dodala Pöschl, je morda vloga res manjša, a obenem tudi bolj intenzivna. Če na začetku igralci sledijo njej, pa mora v nadaljevanju ona njim. Ujeti mora ritem igralčevega govora, vedeti, kdaj potrebuje pomoč in obenem paziti, da ga s svojim govorjenjem ne iztiri iz njegovega toka misli.
Šepetalec mora stavke naglašati tako, kot določi v začetku lektor, a se mora pozneje prilagoditi igralcu. Ta ga včasih na vajah prosi, naj mu "ne meče" teksta, vse dokler mu ne da znaka za to. Znak, to je lahko le igralčev pogled, mu včasih da tudi na predstavi. Pri kakšnih predstavah se tega niti ne opazi, pri nekaterih pa te možnosti sploh ni, ker bi bila za občinstvo preočitna. Pöschl takrat, ko mora biti še posebej pozorna, besedilo ves čas poltiho govori in če vidi, da se igralcu med predstavo zatika, okrepi glasnost.
Najbolj naporen čas je po oceni Pöschl 14 dni pred premiero. "Takrat nastane panika, vse gre narobe, vsi so živčni in takrat moraš dobro presoditi, kdaj boš odprl usta," je povedala. V tem obdobju včasih do šepetalčevega stola prileti tudi kakšna ostra beseda, a to mora šepetalec vzeti v zakup in če je treba, rešiti po vaji. A to je skrajen ukrep, saj običajno ni zamer, pravi Pöschl.
Šepetalec včasih, sploh na bralnih vajah, vskoči namesto kakšnega igralca, včasih pa ga pri postavitvi v prostoru uporabi tudi režiser, je povedala Pöschl, ki je dobila tudi priložnost, da v predstavi Jugoslavija, moja dežela, nastopa. Dodelili so ji vlogo 16-letnice brez besedila. Med to predstavo je tudi kot šepetalka oblečena v kostum.
Kot piše v opisu poklica, naj bi šepetalec imel dober sluh, a Pöschl v šali opozarja, da ni dobro, če predobro sliši. V tem primeru namreč sliši samega sebe preglasno in misli, da je preglasen tudi za druge, igralci pa ga ne slišijo. Tudi sicer mora biti šepetalec večkrat prej glasen kot tih, sploh na vajah, a s tem Pöschl nima težav. Na vprašanje, če ji kdaj trpi glas, je odvrnila, da razen pri predstavah, kjer dlje časa polglasno govori, glasilk ne obremenjuje preveč.
Delovni čas šepetalca je običajno deljen. En del vaj običajno poteka dopoldne, med 10. in 14. uro, drugi del pa v večernem času. Zaradi tega lahko malo trpi socialno življenje, saj si prost le nekaj popoldanskih ur, je povedala Pöschl in dodala, da med letom tudi ni mogoče dobiti dopusta. Imajo pa zato poleti kolektivni dopust in se v gledališče vrnejo šele malo pred tem, ko se učenci podajo v šolo. Šepetalci z igralci odhajajo tudi na gostovanja.
Za poklic šepetalca je potrebna le srednja šola, čeprav je sogovornica že skorajšnja diplomantka iz zgodovine in primerjalne književnosti. Kot šepetalka dela od leta 2007, ko ji je potekel študentski status in je v časopisu videla razpis. Ker sta bila navedena pogoja le srednja šola in dobro znanje slovenskega jezika, se je prijavila in bila avdiciji izbrana med 120 kandidati.
Na vprašanje, kakšno znanje bi šepetalcu poleg srednje šole vendarle še prišlo prav, je odvrnila, da mu ne bi škodile osnove psihologije, dobrodošel pa bi bil tudi govorni tečaj. Slovenščino pa, kot pravi, lahko razvijaš sproti, v sodelovanju z lektorji in dramaturgi.