Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedal umetniški vodja Opere Rocc, s Katjo Kabanovo v ljubljanski Operi po Straussovi Salomi nadaljujejo linijo opernih mojstrovin 20. stoletja. Janačka, enega najbolj izvajanjih skladateljev minulega stoletja, je označil kot izrazito moravskega in obenem mednarodnega skladatelja.
Po besedah glasbenega vodje in dirigenta Jaroslava Kyzlinka je Janaček Katjo Kabanovo, ki jo je ustvaril v zadnjem desetletju življenja, sam označil kot "zadnji gejzir strasti nekega starca". Kyzlink pa meni, da je ta strast v resnici zelo sveža in močna.
Van Laecke je poudari, da je možno zgodbo Katje Kabanove povedati na več načinov, njemu samemu se je zdelo pomembno predvsem, da se poglobi v psihologijo likov. Zgodba bi po njegovih besedah pravzaprav lahko imela tri naslove, poleg Katje Kabanove in Nevihte, ki se nanaša tudi na nevihto v tretjem dejanju in na notranje doživljanje protagonistov, še Kronika predvidevanja nekega samomora. In ravno slednji mu je pomenil največji navdih.
Naslovna junakinja namreč že od začetka predstave premišljuje o smrti. Pri postavljanju predstave je, kot je povedal, črpal tudi iz osebne izkušnje, samomora svojega dobrega prijatelja, ki se je prav tako utopil. Samomor z utopitvijo je, kot je poudaril, drugačen od samomora s pištolo, nanj se človek pripravi, o njem premišljuje. In tako gledalec skozi vso predstavo pravzaprav gleda priprave glavne junakinje na samomor.
Francoski scenograf Philippe Miesch je sceno zasnoval kot mentalno pokrajino, v kateri je ključna prisotnost Volge. Oblikoval je prostor, pri katerem imajo odločilno vlogo linije.
Urška Breznik, ki poje naslovno vlogo, je vlogo Katje Kabanove zaradi močnih čustev, ki jih je morala ponotranjiti, označila kot interpretacijsko in pevsko zelo zahtevno. Vendar je, kot je še dodala glasba takšna, da sama pove, kaj je treba začutiti in narediti.
Tudi Aljaž Farasin, ki poje vlogo Borisa, je študij označil kot izjemno zahteven, a mu je hkrati omogočil nov vpogled v režijo in nastajanje likov.
Dogajanje opere Katja Kabanova je postavljeno na bregove Volge. Katja, poročena s Tihonom Kabanovom, se sooča s tesnobnim življenjem in pritiski v družini, saj jo predvsem tašča prezira in ne sprejme. Sama ljubi Borisa in sanja o tem, da bi zapustila dom ter izkusila resnično svobodo in ljubezen. Vendar jo pritisk in zavrnitev okolja, v katerem živi, pahneta v obup in odloči se za končno tragično dejanje.
Na odru ljubljanske Opere je bila Katja Kabanova prvič uprizorjena leta 1934 in nato še 1968. Nova produkcija, ki so jo pripravili v koprodukciji z gledališčem Opera de Rennes, bo izvedena v češkem jeziku.
Solisti v nosilnih vlogah so še Saša Čano, Zoran Potočan, Edvard Strah, Mirjam Kalin, Vlatka Oršanić, Jure Kušar, Rusmir Redžić, Martina Zadro, Matej Vovk, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Elena Dobravec, Irena Parlov k. g., Ivan Andres Arnšek in Slavko Savinšek.
Kostumografka je Belinda Radulović, kot koreograf je sodeloval Gregor Luštek.