Svetovno znana umetnica, dobitnica prestižne ruske gledališke nagrade zlata maska, je znani mit o Orfeju, ki je z močjo glasbe nagovarjal bogove, z enim najbolj znanih mitov zadnjega stoletja - potapljajočim se parnikom, na katerem so glasbeniki igrali do zadnjega - povezala v "predstavo onkraj opere". V njej ni jasno izraženih protagonistov, ki bi imeli odnose, ampak gre za občutek kolektiva, človeštva in vsega, kar lahko tak kolektiv prinaša.

Pojem kolektiva, njegovo obnašanje ter moč in sporočilo so tudi sicer v ospredju umetniškega zanimanja Karmine Šilec. V nosilno vlogo predstave je tako postavila zbor, ki je v antični tragediji opravljal dvojno vlogo: kot komentator dogajanja in zrcalo gledalcem.

Predstava s številčno zasedbo ne prenaša dogajanja na palubi čezoceanke, temveč vprašanje, zakaj so glasbeniki na potapljajoči se ladji sprejeli odločitev, da igrajo do konca. "Zanima nas, čemu služi glasba," je pojasnila Karmina Šilec.

Bistvo, ki ga predstava prenaša, je po njenih besedah zajeto v mislih filozofa Mladena Dolarja, ki je zapisal, da je glasba "videti kot čista zareza transcendence sredi funkcionalno naravnanega sveta" ter da "ustvari svoj lastni čas in lastni prostor, drugačno časovnost in prostorskost - kot da je čas izven časa, prostor izven prostora".

Predstava, naslonjena na obdobje, ko je v višek tehnologije poseglo nekaj višjega, in sicer ledenik na mestu, kjer ga ni nihče pričakoval, je po besedah Karmine Šilec metafora tudi za današnji čas, ko imamo plovila, družbene razrede, pohlep človeka in se sprašujemo o višjih etičnih vprašanjih.

"Vse skupaj je zoom na tisti veliki trenutek, ko je transcendentalna moč glasbe premagala usodo, naravo, moč, tudi nekaj višjega od nas. Pomembna za nas pa so univerzalna etična vprašanja, ki se skozi navidez banalno zgodbo prenesejo na drugačen način. In tem znanim stvarem damo možnost, da jih poslušalci in ustvarjalci vidimo nekoliko drugače - ne takšne, kot v resnici so, ampak takšne, kot čutimo, da so."

V glasbeno formo je prepletla nabor različnih avtorjev. Izhajala je iz napeva Nearer, My God, to Thee (K tebi želim, moj Bog), ki naj bi ga kot zadnjega odigrali na Titaniku. V središču je konceptualno in meditativno glasbeno delo The Sinking Of The Titanic angleškega skladatelja Gavina Bryarsa z navezavo na Mozartov Rekviem in njegovi rekompoziciji dveh sodobnih avtorjev.

Ker je ustvarjalce zanimalo, kaj se zgodi z zvokom, ko potuje v morske globine, so uporabili tudi ozvočevanje in druge modifikacije. V predstavi preizkušajo tudi "laboratorij opernih glasov" oziroma razširjene vokalne tehnike, ki jih je v operno hišo vnesel Aco Bišćević, ki bo nastopil kot gost.

Poleg zbora in orkestra SNG Opera in balet Ljubljana bodo na praizvedbi 6. oktobra ter še petih ponovitvah, ki bodo sledile do 14. oktobra, med drugim sodelovali pianist, godalni kvartet, pripovedovalci in performerka. Od opernih solistov bodo nastopili Jože Vidic, Robert Vrčon, Matej Vovk, Peter Martinčič, Mirjam Kalin in Urška Arlič Gololičič.

Kostumografijo je zasnovala Belinda Radulović, sceno pa Marko Japelj. Ta je v likovno podobo zajel tako "preteklost oziroma predzgodbo kot realni čas in projekcijo tega, kar se bo zgodilo v Evropi".