Današnji čas je tak, da se mora človek opravičiti, če govori proti Kosovelu. Pa ne proti Kosovelu-avtorju ali Kosovelu-človeku, marveč proti Kosovelu, kot se pojavlja v sodobnem javnem oz. političnem življenju, proti Kosovelu, ki se zadnja leta oglaša na protestnih shodih, proti Kosovelu, ki se ga proglaša za nekakšnega vizionarja, ki je sedanje družbene razmere, probleme, preizkušnje opisal, rešil in prebolel že pred ca. 100 leti. Nočem reči, da Kosovelove besede danes niso (neverjetno) aktualne, dalo bi se celo diskutirati, da/ali so aktualnejše, kot so bile v času nastanka, ne strinjam pa se z načinom, kako so njegove besede umeščene v javni diskurz.
Naj pojasnim. Med brskanjem po medmrežju sem naletel na posnetek z lanskega Protestivala, kjer eteričen ženski glas z odra deklamira odlomke Kosovelovih besedil, pod odrom zbrana množica pa za njo unisono ponavlja njegove besede. Ob gledanju me je spreletel čuden občutek, da gre pri vsem skupaj za svojevrsten trans, domala kolektivno religiozno izkušnjo, kjer poslušalci kot adepti ponotranjajo modrosti svojega preroka, zaverovani v njegov prav, njegov stik s presežnim in njegovo genialnost. Pri tem me ni toliko zmotil način podajanja pesnikovega dela, kolikor se mi je postavilo vprašanje, zakaj se prireditelj ni odločil za kakšno drugo pesem, esej, pesem v prozi itn., ki jih v pesnikovi zapuščini ne manjka. Zakaj točno ta tekst in ne kateri drugi, po katerem ključu je bil izbran? Domnevam, da se odgovor glasi nekako takole: ker je aktualen, ker govori o nas, ker je zapisan za nas.
V takšnem pojmovanju Kosovelovih družbeno angažiranih besedil, ki da popolnoma ustrezajo današnjemu času, tiči prva zagata: kako je mogoče trditi, da je Kosovel času primeren, če se pri prebiranju njegovih besedil osredotočamo na samo en aspekt njegovega opusa, če sami določamo, kateri Kosovel je dandanes relevanten in kateri ne? Za nas je potemtakem aktualen samo tisti Kosovel, ki ga zaradi lastne umeščenosti v tukaj-in-zdaj vzamemo za svojega, selekcioniran, necel in osiromašen Kosovel. In ko razpredamo o pesnikovi daljnovidnosti, vselej že natanko vemo, s katerim njegovih obrazov se soočamo, ker smo ga s tihim konsenzom že izbrali. Zato je morda navdušenje, ko naletimo na »modernost« Kosovela, pretirano, saj smo v tem še najbolj podobni tistemu človeku, ki je ves presenečen našel zajca v onem grmu, kamor ga je pred tem sam skril. 
foto: Arhiv SNG Nova Gorica
Naslednje, kar je na omenjenem posnetku vzbudilo moje zanimanje, je bil citat: »V meni je čas, ko bo človek človeku: človek.« Glede na okoliščine, v katerih je bil stavek izrečen, bi smeli sklepati, da gre za programski stavek, ki skuša v sebi združiti mnoštvo zahtev, stremljenj, konceptov in idej civilne družbe, da gre za geslo, pod katerim naj bi prepoznalo konkretno vsebino in cilj, da je v njem manifestirana vsa resnica določenega političnega gibanja. Ampak kaj od tega sploh vsebuje dotična poetična tavtologija, kaj z njo mislimo? Na tem mestu je potrebno poudariti, da je takratna evropska, in tudi Kosovelova, obsesija s prerojenjem človeštva in novim človekom zaživela kot reakcija na stanje, v katero je celotno Evropo pahnilo povojno vzdušje, ki je spočelo željo po radikalni spremembi, spremembi, ki naj za vekomaj prepreči možnost ponovne izkušnje vojnih grozot in njihovih posledic. V isti meri, kot je bila ta lepa želja upravičena in dobronamerna, je bila tudi nedorečena, abstraktna in sanjaška. Nikjer v svojem opusu nam Kosovel ne pove, katera je ta odlikovana, kraljevska pot do novega človeka. Kaj nam povedo odlomki, ki se glasijo:
»Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju pa bo največji triumf sodobnega človeštva.«1
Lahko bi jih kvalificirali kot prazne besede, fraze, s katerimi se na načelni ravni sicer vsi strinjamo, nikomur pa ni prav jasno, kaj pomenijo. Še več, so besede, za katere več nimamo zanimanja, besede, ki so z rabo in zlorabo izgubile svoj lesk, svojo vrednost in jih zaradi tega, vsaj v javnem govoru, ne jemljemo resno. Česar se je zavedal že avtor:
»Kam težimo. Težimo k novi družbi, ki bo živela čim večje človečansko življenje. Težimo k človečanstvu. Toda elementi te bodoče človečanske družbe so že tolikokrat od dnevnih časopisov oskrunjene besede: človečanstvo, ljubezen, poštenost, pravičnost in resnica.«2
Ali z drugimi besedami:
»Kam bi s frazami, dragi govornik!
Spravite fraze v muzeje.
Vaše besede morajo imeti trenje,
da zagrabijo srca človeška.«3
foto: Arhiv SNG Nova Gorica
Problem torej vznikne že na goli ravni opisa, kaj novi človek je oziroma hoče biti. Iz navedenega bi bilo sicer mogoče prenagljeno zaključiti, da je problem rešljiv na verbalni ravni, da nedoločnosti, nedoločljivosti ideje novega človeka botruje razvrednotenost besed. Za novega človeka potrebujemo nove besede. Na tem mestu se ne bomo zapletali, ali je nova beseda pogoj novega človeka ali obratno. Raje se bomo osredotočili na dejstvo, da s sintagmo »novi človek« ob manku neomadeževanih besed ne moremo misliti ničesar konkretnega, da ta parola namiguje na upanje brez rešitve, uganko brez odgovora. Kaj torej zaznamuje tega fantastičnega novega človeka?
»Ekspresionizem se je rodil iz potrebe po Kristu rešitelju. Bil je kakor krik iz zapuščene duše, iz srca, iz duše, odkoder so ukrali Boga resnice in dobrote, Boga lepote same. Ta oskrunjeni tabernakelj človeka je postal žalosten in človek – obupan. In rodil se je ekspresionizem iz človeštva. Rodili ga niso umetniki, ampak ljudje, in dobi impresionizma je sledila umetnost ekspresionizma, budilka človeške vesti, obujevalka človečanstva, oznanjevalka strašnega razdejanja Pravice nad krivico. Ta umetnost je bila vsa kakor želja, ki se je rodila iz vsega človeštva, želja po preporoditvi človeka, po njegovi odrešitvi.«4
»Novi človek« naenkrat postane utopični, onstranski projekt, stvar creda, ne pa stvar realne tostranske premene političnih oziroma ekonomskih razmer. Ton, ki ga v zgornjem odlomku ubira Kosovel, (ne)hote spominja na Marxov opis religije:
»Religiozna beda je izraz dejanske bede in hkrati protest zoper dejansko bedo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva.«5
Definicija se na pojmovni ravni docela sklada s Kosovelovim prepričanjem o izvoru ideje o novega človeka. Če se z njo v mislih vrnemo k prvotnemu prevpraševanju o pomenu fraze »novi človek«, nam ne preostane drugega, kot da frazo prej označimo za stvar vere kot pa verjetja ali vednosti. Na tej točki se politični angažma sprevrže v religiozno/mistično sanjarjenje, v wishful thinking, pobožne želje. Menda ni potrebno dodati, da se torej pod parolo »ko bo človek človeku: človek«, ki nam jih nudijo raznorodna gibanja in iniciative, ne skriva nič drugega kot prazen nič. Ker pa ta zapis ni ne pesem ne luč, ker noče biti analiza, ki razume avtorja bolje, kot je avtor razumel samega sebe, sprejmimo njegove sledeče misli kot apologijo, potrditev poti, ki smo jo v tem kratkem tekstu prehodili:
»Ves optimizem, vsa volja do dela, vsa energija, vse to je umetno, rojeno iz žeje po pravici, iz žeje po odrešitvi nas samih, iz žeje, da si sami ustvarimo nov svet, kjer bo pravica pravica in človek človek. A naše življenje je žalostno in tudi tej odrešitvi ne verjamemo docela. Borimo se zato, ker bi radi živeli, a mi ne živimo.«6
Viri:
Kosovel, Srečko. 1964-1977. Zbrano delo: II. Ljubljana: DZS.
Kosovel, Srečko. 1964-1977. Zbrano delo: III. Ljubljana: DZS.
Marx, Karl, Engels, Friedrich. 1976. Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Opombe:
1 ZD III, str. 11
2 ZD III, str. 680
3 ZD II, str. 9
4 ZD III, str. 649
5 MEID I, str. 192
6 ZD III, str. 404
Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 716 Kb)