»Te dni smo se pogovarjali v mali družbi o R. Dr. Vošnjak je bil te misli, da bi se R. poiskal izvor v socijalnem vprašanji; tudi z Jurčičem je govoril o tej stvari, a Jurčič o socijalnem vprašanji ni hotel ničesa vedeti. Njemu je bila navadna tatinska družba.« (Kocijan, 70)

Zakaj Jurčič ni hotel ničesar vedeti o socijalnem vprašanji rokovnjačev? Zlahka bi dejali, da je preprosto hotel napisati roman, brez vpraševanj o zgodovinskem in družbenem izvoru rokovnjačev, roman, ki bi objektivno pričeval o obstoju in delovanju rokovnjačev, in se obenem izognil spekulacijam o njihovem izvoru ali nastanku. Tako bi v naših očeh ostal zvest kronist časa, pisec, ki (po Levstiku) zgolj beleži narodno lastnino, ohranja zgodovinski spomin, konservira preteklost, da bi mi mogli razumeti sedanjost. Avtor, ki (p)opisuje, a ne sodi. Takšen žlahten pogled na Jurčičevo delo hitro razblinijo besede, da so bili Jurčiču rokovnjači »navadna tatinska družba«. Problem je, da se Jurčič ni vprašal ali ni hotel vprašati, kako je do določenega družbenega pojava sploh prišlo. Socijalno vprašanje se torej glasi: kako je mogoče iz družbenih razmer poznega 18. stoletja razumeti pojav rokovnjaštva? V veliki meri se čtivo, ki govori o rokovnjačih, zadovolji z oznako rokovnjačev kot vojaških beguncev, dezerterjev, beračev, tatov, pijancev, klatežev, ciganov in celo sprijenih študentov in dijakov. S takšnim opisom seveda ne dospemo kaj dlje kot do Jurčičeve »tatinske družbe«. Ker pa smo se zavezali povrtati globlje v problematiko rokovnjaštva, naj sledi kratek, suhoparen, a za tukajšnje potrebe nujen zgodovinski ekskurz.

Leta 1771, za časa Marije Terezije, je država uvedla obvezno vojaško službo za moške od 17 do 40 let. To so bili časi, ko so vojaki služili do smrti ali do stopnje pohabljenosti, ki jih je naredila neuporabne za vojsko. Ta t.i. »splošni nabor« pa je imel nekaj izjem. Tako v vojsko niso mogli vpoklicati duhovščine, plemstva, uradnikov, zdravnikov in advokatov z družinami, mestnih trgovcev in obrtnikov, nekaterih podeželskih obrtnikov, rudarjev ter kmetov z veliko posestjo in njihovih prvih sinov ali zetov, da naštejemo večino. Če torej od družbene strukture odštejemo našteto, dobimo precej jasno sliko, kdo je šel med vojake: mali kmetje, dninarji, hlapci, rokodelski in trgovski pomočniki, dijaki, študentje, skratka najnižji družbeni sloji. Država je sicer velikodušno ponudila izhod v skrajni sili: nabornik je imel pravico, da se je odkupil ali da je zase našel nadomestilo. Verjetno ni treba poudarjati, da je bil za omenjene družbene skupine odkup nepredstavljiv strošek in da prostovoljcev ni bilo na pretek. Vojaki, ki so se hoteli izogniti dosmrtnemu služenju, so imeli na voljo samopohabljenje ali dezerterstvo. Leta 1802 je Avstrija ukinila dosmrtno vojaško službo in jo leta 1807 znižala na največ 14 let. Razmere pa so se medtem še poslabšale. Leta 1797 so Francozi prvič vdrli na slovensko ozemlje. Premiki avstrijskih in francoskih armad so dodobra izčrpali prebivalstvo, ki jim je, hočeš-nočeš, moralo nuditi podporo v prehrani, oblačilih, tovorni živini ipd. Leta 1805, potem ko so v vmesnem času slovensko ozemlje zapustile francoske in prečkale avstrijske in tudi ruske armade, so Napoleonove francoske in italijanske vojske vnovič napadle. Tokrat so Francozi slovenskim deželam, poleg običajnih vzdrževalnih stroškov, naložili še ogromne vojaške kontribucije. Leta 1808, ko je bilo jasno, da bo Napoleon še tretjič napadel Avstrijo, je država po vzoru upornih Špancev organizirala deželno brambo, ki naj bi z gverilskimi taktikami pomagala redni vojski. V pričakovanju velikega odziva domoljubov so deželno brambo sprva zasnovali kot prostovoljsko vojsko, a ko se je v Ljubljani prijavilo zgolj 43 prostovoljcev, je spet prevladala železna logika nabora. Nabornike je določil žreb in če se na dolžnost niso javili, jim je grozila zaplemba premoženja. Navkljub temu je spet prišlo do dezerterstva. Po padcu Avstrije 1809 in ustanovitvi Ilirskih provinc ni bilo nič bolje. Francosko vojsko je nenehno bojevanje na vseh koncih Evrope prisililo v ponovno rekrutiranje. Tokrat so bili izvzeti poročeni moški, nekateri študenti ter javni uslužbenci. Kdor se na nabor ni javil, ga je doletela denarna kazen, za katero so jamčili njegovi starši s svojim premoženjem. Dezerterje je čakalo dosmrtno delo na galeji, izguba premoženja in dedovanjskih pravic. Podatek, da je leta 1811 dezertiralo 976 vojakov od 4260 vpoklicanih, govori zase.

Vojaškim beguncem in dezerterjem iz obdobja 1771-1811 dodajmo še klateže, berače in postopače, ki so po zakonu lahko bili izgnani, poslani v prisilne delavnice ali preprosto vključeni v vojsko. Pozabiti ne smemo niti na prebivalstvo, ki je vse od začetka vojn s francosko republiko nosilo breme vzdrževanja armad, ki so prečkale slovensko ozemlje: v Ilirskih provincah, na veliko nezadovoljstvo kmetov ni prišlo do ukinitve fevdalnega reda, pač pa je moralo prebivalstvo plačevati nove davke (med drugim na okna in peči!), financirati nastanjene francoske vojake, trpeti ukinitev cehov, propadanje gospodarsko-trgovinskih vezi z Avstrijo itn.

Hiter in nalašč površen pregled obravnavanega zgodovinskega obdobja nam ponudi precej drugačno pojmovanje rokovnjačev od tiste utečene in revne predstave, ki se skriva pod imenom »navadna tatinska družba«. Pojav rokovnjačev je vezan na specifičen čas s specifičnimi okoliščinami, vezan je na politično situacijo, na ekonomske in družbene razmere; je družbeni problem z družbenimi vzroki. Med temi prednjačita nenehna potreba po vojaštvu in nalaganje novih davkov. Videli smo, da je bila vojska v veliki meri sestavljena iz pripadnikov najnižjih slojev. In tudi novi davki, med drugim namenjeni vzdrževanju vojske, so v zadnji instanci zmerom padli na pleča malega človeka. Dejansko je to pomenilo, da so bili ljudje, ki niso hoteli dosmrtno služiti v vojski, ki niso zmogli plačevati davkov, ki niso premogli sredstev za preživetje, potisnjeni na družbeni rob in čezenj. Torej: državna politika je sama ustvarjala razmere, v katerih je bila marginalizacija določenih družbenih skupin sploh mogoča. Ukrepi, ki bi naj krepili državo, so iz družbe izključevali del njenih državljanov; kar je na papirju stremelo k dobrobiti ljudi, jih je v praksi zatiralo. Kakor kdaj kasneje v slovenski zgodovini se rokovnjači niso odločili naskrivaj živeti v nedostopnih gozdovih, hribovju in gorah, zaradi poduhovljenega notranjega klica »nazaj k naravi!«, ampak so bili v to prisiljeni. S tem pa jih je doletela kruta sodba sodobnikov in kasnejših piscev. Duhovnik Josip Benkovič je v Črticah o rokovnjačih leta 1890 zapisal:

»V tej samoti so oddaljene divjine, kamor včasih, ko gozdov še niso čuvali tako skrbno, več desetletij ni stopila poštena človeška noga. Te gošče so bile dom rokovnjačev. Tu, kjer so se zarejale le divje zveri: volcje, medvedje, divji merjasci, jeleni, orli itd., zarejal se je tudi -  izvrg človeštva.« (Benkovič, 55)

Iz navedenega sledi, da so ljudje, ki si zaradi pomanjkanja družbene pravičnosti drznejo zoperstaviti družbi, njenim zakonom, pravilom in normam, upravičeno izobčeni ne samo iz družbe, ampak celo iz človeške vrste. Benkovič, ki nekje drugje rokovnjače zlovešče označi za »prave pravcate komuniste«, zverjad kratkomalo enači z ljudmi, ki zaradi osebne stiske in trpljenja zavračajo obstoječi družbeni red, ki upajo na boljši jutri in konec koncev tudi na »kraljestvo božje na zemlji«. V določenem režimu takim ljudem očitno pritiče status živali, neljudi, za katere je dovoljeno reči, da ne živijo življenja vrednega človeka, življenja, ki ga je vredno živeti. To je življenje, ki si zasluži coup de grâce, vredno izbrisa in pogrešljivo. Če je politika slepa za socijalno vprašanje, sama generira takšna pogrešljiva življenja in ta se ji slej ko prej, tako ali drugače, postavijo po robu. Kdaj moremo torej pričakovati novodobne rokovnjače?


Literatura:

• Benkovič, Josip: Črtice o rokovnjačih." Dom in svet, letnik 3, številka 1 (1890). Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Y6B4HLDZ
• Dular, A., Podpečnik, J., Šumrada, J. (ur.),: Sous les aigles Napoléoniennes = Pod Napoleonovim orlom : bicentenaire des provinces Illyriennes = 200 let ustanovitve Ilirskih provinc. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010
• Grafenauer, Bogo: 
• Zgodovina slovenskega naroda. Zv. 4. Ljubljana : Glavna zadružna zveza [Slovenije], oddelek za tisk in propagando, 1961
• Zgodovina slovenskega naroda. Zv. 5. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974

• Holz, Eva: Nekoč, v starih časih --- Utrinki o razbojništvu na Kranjskem. Kronika (Ljubljana), letnik 57, številka izredna (2009), str. 81-96. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IDTL68RY
• Kocijan, Gregor: Kersnikovo ustvarjalno sodelovanje z Jurčičem. Jezik in slovstvo, letnik 52, številka 6 (2007), str. 63-77. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FCID0HY2
• Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Del 2. Celje: Mohorjeva družba, 1993

(Iz gledališkega lista uprizoritve)