Hlapci – s citatom iz Hamleta, ki govori, da je namen umetnosti kazati prave črte čednosti in sramotiti njeno pravo obličje – udrihajo po tistem, kar je le navzven, kar nima povezave  s črto duše. Ključna figura pri tem je Jerman, čigar priimek, izpeljanka nemškega imena Hermann, pomeni bojevnika, torej oboroženega človeka. Jerman je res oborožen. Ob koncu se izkaže, da poseduje revolver. Ga uporabi? Ni zmešan, da bi streljal na ljudi, in ni mevža, da bi storil samomor. Jerman je močan na svoj način, je vztrajen in je, kljub revolverju, oborožen predvsem s tistim, kar je od srca, ljubezni, kar je od vesti, spomina, od odpuščanja, skrbi za drugega, od duše, od tistega, na kar nas v zadnjem času najbolj vztrajno in z garaško voljo do volje opozarja Taras Kermauner, ki v opusu Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike opominja, da mora človeštvo, človečnost naprej, drugam.

Ali Jermanu uspe »naprej, drugam«? Temeljni miselni sklop replik, ki v celoti zaobjema njegovo dejanje, njegova izhodišča, Jerman izreče na koncu drame: »Mati! Storil sem, kakor je srce ukazalo; laži me niste učili; moje srce je od vašega srca; iz srca pa je misel in beseda. Mati! [...] ne ukažite, da to srce zamenim za kamen ...« Ta sklop pojasnjuje Jermanovo zavezo s prisrčnostjo, srčnostjo. Hlapci so drama, ki se z vso zavzetostjo ukvarja s pojmom srčnosti, ki drvi v konflikt s kamenostjo. Srčnost se veže na resnicoljubnost, spontanost, pristnost, človeškost, z lastnostmi, ki Jermana porinejo v konflikt z zlaganostjo, deklo oblastnim interesom. Srčno moč Jerman ima, vendar kaj naj z njo, da bo zdržal stvarne pritiske? Kako naj Jerman, oborožen s tistim, kar je od srca, zmaga v spopadu z oklepi, je verjetno napačno vprašanje, saj Jermanu ne gre za zmago, za uspeh. Gre mu za gospostvo duha, src, za gospostvo tistega, kar je od duše, od notranjega. Gre mu za neoprijemljivo, za tisto, kar funkcionalni sodobni svet razume kot popolnoma neuporabno. Večini junakov Cankarjevih Hlapcev poskus prehoda v gospostvo duha niti zanimiv ni, kaj šele sprejemljiv. Ker gospostvo duha ni dobičkanosno kamnu. Ker sta Jermanova oboroženost in gospostvo krhki, ne moreta biti gospodovalni. Jerman, ki prinaša v okolje nekaj novega, večini tujega, norega, je okolju tuj. Prinaša resnico, ravna v skladu s srcem, vendar pa, čeprav noče, včasih tudi sam manipulira z ljudmi, ravna pogosto tuje, neskladno s samim seboj. Sam pride večkrat v nasprotje s tistim, kar je od srca. Je takšen zaradi tega, ker ne najde tuzemske, konkretne, nasilne moči in se preveč obremenjuje s svojo neuporabnostjo? Je v tem nestrpen in zaradi nestrpnosti samega sebe poriva v bližino zgube, mevže? Ali zaradi nestrpnosti izkorišča Lojzko?

***

Ker Jerman od začetka sledi neoprijemljivemu, takšnemu, ki ni od tega sveta, pa bi moralo biti, sodijo tudi Hlapci v Cankarjev poskus napisati sodoben teodramatični opus in se močno navezujejo na Evangelij, iz njega v mnogočem izhajajo, črpajo, ga variirajo in iščejo »naprej-drugam«.

Čeprav Jerman ljudi radikalno ozmerja s hlapci, jih ima na podoben način kakor Miškin neznansko rad. Ker je v njem precej »idiota«, se njegova ljubezen do ljudi izraža tudi s tem, da se apriori noče nobenemu in ničemur ukloniti. Ljudi ves čas provocira, izprašuje, poskuša buditi vest, potencial človečnosti. V tem je mlad, trmast ... Je v takšni manipulaciji-provokaciji njegova moč? Njegov problem je, da hlapci iz Hlapcev niso kralji-grofi, ki bi ob sebi tolerirali norca, da bi jih opominjal, kako niso bogovi. Zaradi tega je Jerman v »norčevskem« bistvu izpraševanja, bujenja vesti, resnice, preslišan in izpostavljen. Puhli demagoški očitki hitro prerastejo v bes, maščevalnost fare, njeno kamenjanje s štefanom pa vodi v kazen, v izgon. Jerman, oborožen tudi s trmo, vztrajnostjo, izjemno voljo po volji in z načelno nepokornostjo intelektualca, se kazni-izgona zaveda vnaprej. Vé, pa ne odneha, nasprotno, donkihotsko drvi proti kazni, kakor da bi se od vsega začetka samospraševal, kaj pomeni v resnici sprejeti, občutiti težo izgona. Ali ga zaradi tega v zadnjem aktu čaka najhujša, »poslednja skušnjava«, najradikalnejša mejna situacija, globlji prepad, na previsu katerega se znajde in zdvomi (vase, v vse)?

***

Za Jermanovo pot skoz pet aktov je posebej pomenljiv tisti prizor, v katerem Nadučitelj in Komar čistita knjižnico. Po odstranitvi knjig ostane na vidnem mestu, takorekoč v vitrini, le Kempčanova Hoja za Kristom. Knjigo, njen povedni naslov takorekoč vsi prezrejo. Kempčan postane nehote le ikona zmagovalcev na volitvah. Kempčana porinejo v funkcijo obličja, videza, ustrahovanja. Ob tem redkokdo od Jermanovih kolegov spozna, da je mogoče Jerman edini, ki na oseben, nov način poskuša hoditi za Kristusom.

Ker je Jerman premalo močen, da bi odkril kaj več od Kristusa, Kristusa posnema. Vendar pa je to njegovo posnemanje bistveno pomembnejše od tega, kar počno njegovi kolegi in sofarani, ki niti posnemajo ne, temveč le funkcionalno kimajo, prikimavajo tudi medmetom vrste: »M-da!« Kimanje, to majceno a stalno priklanjanje je za Župnika najbolj ustrezno, sploh, ker Župnik Jermanu zavida in hkrati občuduje njegovo neinstitucionalno in »nevarno« vero v neotipljivo. V prepletu zavisti in občudovanja, ki se godi v Župnikovi notranjosti, se kaže Župnikova tragičnost, ujetost v past, ki je Župnik ne more, a tudi noče preseči, saj kot izvrševalec oblasti, absolutni predanec gospodovalnosti raje hodi vštric, navzdol s kalnimi potočki, kakor da bi tekel za vozom navzgor po strmih klancih. Župnik, ki je Jermanu intelektualno enak, ki je njegov oče in brat, mora zaradi narave hlapca, ki služi instituciji nad sabo, Jermanovo notranjost, dušo zanikati. S tem zanika tudi svojo bogoiskateljsko notranjost, poklic. Ker celo Župnik pristaja na past posvetnosti, Jermanu še bolj zbuja občutek, da nihče ne sprejme, ne bo sprejel, njegovega osebnega, unikatnega poskusa hoje za Kristusom. Si je Jerman v okolju, kjer je celo Župnik slep, gluh in medmetno mutast, zadal prevelik cilj? Se precenjuje? Se poveličuje, privzdiguje? Čeprav ima Jerman občutek, da njegovega ravnanja ne bo nihče sprejel, njegovo drugačnost prepozna ob Župniku še nekaj oseb: Kalander, Hvastja, Mati, Lojzka. Je to Jermanu dovolj, da družbeno ne bo propadel?

Župnik in Kalander Jermanovo »hojo za Kristusom« prepoznata vsak iz svoje perspektive koristoljubja, uporabnosti. Župnik bi si želel, da bi Jerman, ki se mu zdi nadpovprečno notranje močen, postal zagovornik cerkvene institucije in njene samooklicane »svete« oblasti, Kalander bi si želel, da postane apologet nove oblasti. Radikalno zapisan čednosti, ki je v nasprotju z oblastjo, Jerman v tem prepozna poskus manipuliranja, poskus narediti iz njegove hoje uporabno, funkcionalno orodje. Ker oba prihajata k njemu motivirana z uspehom, Jerman v tem prepozna past. Kalandra, nekakšno parafrazo sv. Petra, celo bolj radikalno zavrne kakor nadkantorjevskega Župnika, parafrazo Poncija Pilata, čigar vlogo Župnik hote ali nehote večkrat odlično igra. Kalandra Jerman zavrne, ker Kalander že ob prvi slutnji upanja na politično spremembo namiguje na maščevanje: »Tistega sem iztaknil, ki te je ranil. Kaj bi z njim?«

Drugačni so v prepoznanju Jermanove hoje za Kristusom Lojzka, Mati in predvsem Hvastja. Hvastja, parafraza Simona iz Cirene, ki je Kristusu del poti nesel križ, pozna občutek ponižanja, izločenosti. Komar, ta »širokoustni demokrat«, Hvastjo izključuje, ponižuje, denuncira, obtožuje po krivem, ko pa se platnica, naslovnica zamenja, preračunljivo klecne in po kolenih pobira podpise proti Jermanu, kakor da bi šlo za kak pomemben referendum, ki mora za vsako ceno uspeti in požeti, kar je treba pož(r)eti.

Ali Jermanovo drugačnost prva spozna Anka? Jo tudi prva zavrne? Zakaj se Jerman vrača prek Lojzke k Anki? Kakšna je vsebina pisem, ki jih Lojzka Jermanu nosi za Anko? Čemu ga Anka do konca vznemirja? Mar ne zaradi naivne iskrenosti, svobodomiselnosti, svobodoljubnosti? Mar ni, iz Jermanove perspektive, v Anki skrit obet, da bo mogoče prav ona, s svojo naravo, vsaki oblasti trn v peti? Mar ni Anka tista, ki mu v resnici prva nalije čistega vina? Mar ni tista, ki Jermanu že v začetku ničesar ne olepšuje in gre svojo pot? Ji lahko zamerimo radoživost, nagajivost? Čeprav je Anka Jermanu po značaju kontrastna, mu predstavlja obet. K njej se vrača, prvič zaradi svoje čiste vesti, zaradi tega, »da bo vse, kot je treba«, in drugič zaradi potenciala prisrčnosti, spontanosti, nedolžnosti, čistosti, tudi seksualne osvobojenosti, ki ga Anka edina v tem okolju ima, bo imela: Hvastja je prestar, Jerman bo z Lojzko odšel, mama umre. Anka bo pravzaprav s svojim potencialom prisrčnosti, za katero jo Jerman v začetku odločno prosi, edina ostala v govnu petelinov in kokoši. Njen metuljev ples, obet, v katerega Jerman do konca veruje, je obet za prihodnost družbe, ki jo bo Jerman zapustil. Ankin potencial je mladost, takšna modernost, ki ne laže, ampak pove, kar misli, v obraz. Resda to pove lahkotno, vendar pa je mogoče, da se bo te lahkotnosti nekoč oprijela Jermanova terjatev po globlji prisrčnosti in jo bo Anka znala podajati, uskladiti z neuklonjivostjo pred vsakršno obliko oblasti.
 
***

Jerman je v odnosu z Anko takoj na začetku Hlapcev postavljen v vlogo navidez nerodnega snubca. Cankar s tako navideznostjo ponuja ključ za branje vseh petih aktov, saj Jerman kot snubec nikakor ne propade, temveč se v samem uvodu zaroči. Ne zaroči se z Anko. Z repliko: »Reci, da je za zmerom, nič se ne boj!« drvi v slovo od nje, drvi v »Zbogom!«, pri čemer ga drugi del stavka: »nič se ne boj!« izrisuje samozavestnega, v »ljubezenskem duelu« enakovrednega Anki, četudi prvi vtis, videz, daje misliti, da ga vrti Anka. Ga, vendar Anka – mlada, nekriva – Jermana vrti le na površini z atributi seksapilnosti, s prozorno belo bluzo, smehom. Koga ne bi? Kdo ji ne bi sledil v prozornost, razen za današnji čas še bolj staroverskega in kmetskega Jermana, ki se Anki že na začetku odreka, namesto da bi se ji manekensko nasmehnil in jo (še enkrat?) zapeljal. Če Anka Jermana vrti s prozornostjo, on prozornosti odgovarja z vrtenjem besed. Vanjo v prvem prizoru penetrira s spretnostjo govora. S svedrom paradoksov vrta v človeka, ki mu je všeč, in vrta vase. Vrta vrtino, iz katere zna primezeti črna brozga resnice, brozga, ki bo popacala belo zamenljivo bluzo, simbol prozornosti sveta, ki ga Cankar s Hlapci realistično uprizarja kot svet, ki je zapisan videzu, pompu, spektaklu, trivialnosti, frazi, nadvladi sočloveka, s tem uspehu.

Čeprav so Jermanu nasmejanost, frfotavost, mladostnost, seksapilnost, ki jih izžareva Anka, blizu, se temu ne vda. Njegove replike: Ne delaj greha! Kaj me ni omamil tvoj smeh? Kaj me niso uročile tvoje vesele oči, mene veselja žejnega?«, so pomenljive. Povezane so z obličjem, videzom. Poudarki na: »omamil«, »uročile« izpostavljajo ključna principa, vzvoda pompa, spektakla, na katerih videz temelji. Jerman ne pristane na princip omame in uročenosti. V skladu s tem tudi načelno zavrne Anko. Njegovo načelno zavračanje omame, uročenosti, je vse, kar poskuša udejaniti. Vse? Mar ni to največ, kar lahko človek udejanja? Mar potrebuje ob tem še kakšen politični program, politične soborce, politične cilje? Jerman nima nič, tudi noče nič, kar je od tega sveta. Hoče izrekati tisto, kar je od srca, kar je pri srcu, kar je prisrčno. Na »zborovanje« bi šel enako odločno tudi brez Kalandra in ostalih dveh. Jermanu ne gre za politiko, gre mu za zaroko drugačne sorte.

***
 
V trenutku, ko Jerman od Anke izsili »zbogom za zmerom«, se zaroči. Zaroči se z resnico, z izrekanjem resnice. Zaroči se z nečim, kar je drugačno, kar sploh ni od te fare. Odrine čutne potrebe. Foucault v knjigi Neustrašni govor poudarja, da nad tistim, ki uporablja odkriti govor, visi tveganje in nevarnost. Jerman se od začetka zaveda tveganja in nevarnosti. Zaveda se ju že v prizoru z Anko. Ta zavest, to vedenje ga zaznamujeta, ožigosata. Zaročen z odkritim govorom Jerman ravna od uvodnega prizora do konca v zavezi z resnico, s spominom. Zaveda se in edini to s tveganjem naglas priznava, da ni potomec poklanih protestantov, temveč sin svojih mesarskih dedov. Klanje v takšni ali drugačni obliki ves čas poskuša preseči. Zanika mesarske gene. To počne tudi v paradoksalnem odnosu z Anko, h kateri se prek posrednice Lojzke vrača še v tretjem aktu. Zakaj se vrača k Anki? Mar ne zaradi tega, da lahko čiste vesti izreče: »[...] tedaj je vse, kakor je treba.« Njegov »tedaj je vse, kakor je treba« Jermana odkriva kot človeka vesti. Jermanu je tudi flirt, ljubimkanje z Anko zapleten in paradoksalen odnos. Ravna v skladu s permanentnim dvomom, če ni vendarle mogoče Anke neupravičeno zapeljeval, se igral z njo. Ker je ob tem tudi že v tesni bližini Lojzke, ki jo poniža in uporabi za sla pri razreševanju svoje ljubezenske preteklosti, spet tvega, se podaja v nevarnost, da izgubi še Lojzko. Zakaj, če ne zaradi tega, da bi bilo tedaj vse, kakor je treba in bo lahko poskušal napisati novo ljubezensko pismo? Tokrat ne Anki, temveč Lojzki.

***

Jerman se že v uvodu pokaže kot človek, ki spozna uročitev kot neprimerno. Jermana duša vleče k tlom, k packi na čevlju, ne k nebu. Res je, da tudi on, kot pravi Anka, privzdiguje, vendar je razlika v tem, kaj privzdiguje fara in kaj Jerman.

Jerman izreka resnico, vendar njegova resnica v okolju celotnega dejanja Hlapcev nima moči, učinka. Kako naj ga ima, če je zapisana neotipljivemu, neučinkovitemu? Ko Jerman družbeno propade, ko ga po zborovanju kamenjajo s štefanom, ukinejo njegovo razcepljenost med tistim, kar nosi v sebi, in potrebo to notranjo resnico dati, razdajati okolju. Ko se zdi, da Jerman nima več prihodnosti, ko skorajda poseže po samomoru, ugotovi, da neustrašno izrekanje resnice v svet, ki temelji na videzu, nima teže, kajti svet, ki mu Jerman resnico skuša odkriti, bo tako ali tako vse, kar je od srca, preoral. Če je Jermanova resnica že samo na videz družbi moteča, ji je potencialno tudi rušilna. Rušilna za sistem, ustroj, značaj družbe, v katerem je dovoljeno in priporočljivo le hlapčevanje obličju. Ljudje, zasvojeni z obličji, tudi institucijo volitev razumejo kot pomp, ki bo omogočil triumf primitivizma. Minka z zaslepljenim entuziazmom vzklika: »Stavil je že deset litrov, da bo črna sodrga v zemski prah poteptana … […] in da bo prapor svobodne misli . . . takorekoč . . . kako pa ti sodiš?« Teptanje v zemski prah in prapor svobodne misli ne gresta vkup. Komar, Minka ne vesta kaj izrekata, blebetata. Ne vesta, kaj privzdigujeta, upajoč na volilno zmago. Ker izrekata v skladu z zunanjim, zaslepljena z minljivim uspehom, cerkev, avtoritativno institucijo, po volitvenem porazu sprejmeta z lahkoto. Le da diši po spektaklu, pompu; le da se teptanje v zemski prah nadaljuje. Ker se Župnik okorišča in utrjuje pozicijo institucije, ki ji hlapčuje, uporablja, sprejema, tolerira nagnjenost družbe k teptanju drugače mislečega v zemski prah. Župnik triumf, zmagovalni prihod udejanja daleč od Kristusovih izhodišč. Ker je družbi teptajočih triumf pomembnejši, mora pozabiti na: ljubi bližnjega, odpusti, pomagaj sočloveku. Ve, da mora, če hoče utrditi strateške pozicije v okolju, v katerega Jerman izreka svojo resnico, toliko bolj preslišati notranje glasove, človeške potrebe po karitativnosti, po ljubezni, po odpuščanju. Ena ključnih tem, ki jih Hlapci izpostavljajo, obravnavajo, prikazujejo, analizirajo, je tema odpuščanja, vprašanje, koliko ljudje znamo, smo pripravljeni, zmoremo odpuščati. Ob kategoriji odpuščanja se zastavlja vprašanje, kdo v Hlapcih odpušča?

Hvastja, ki ga Komar tepta v zemski prah, dolgo časa ostaja na ravni maščevalca, na ravni svetopisemskega principa »zob za zob«. Tak ostaja navidez. V ključnem momentu, v slovesu z Jermanom, pa se pokaže kot plemenit človek. Jermanu prinese bistveno. Prinese pomiritev, prinese prisrčen stisk roke. Prinese spravo. Koline so spravna daritev. Kritičen je do samega sebe, ne do Jermana. Ničesar, kar se je zgodilo v preteklosti med njim in Jermanom, nobene žalitve noče pogrevati. Izkaže se za širokogrudnega, radikalno odprtega. Je eden najčistejših ljudi iz okolja, v katerega je Jerman sejal neustrašni govor. Hvastja, lahko mu verjamemo, bi v resnici hodil del Jermanove poti, če bi bil mlajši. Pripravljenost hoditi del križevega pota za nekoga drugega daje misliti, zakaj in zaradi česa Hvastja v odnosu s Komarjem ostaja (navidez) na ravni maščevalca. Zakaj ga poniža? Zakaj od Komarja radikalno zahteva plačila? Mar ni v tem podoben Maksu iz Kralja na Betajnovi, ki ni pravi maščevalec, saj Kantorja ne ubije? Maks je tisti, ki prebuja vest in v Kantorju to človečno lastnost celo prebudi. Hvastja, navidez maščevalec, s Komarjem v bistvu počne enako. Ko terja pokore, ne gre za maščevanje. Gre za poskus prebujanja vesti. Seveda se ta Hvastjev poskus izjalovi. Komar nima vesti, nima ljubezni, nima občutka za sočloveka. Čeprav je poskus zbujanja Komarjeve vesti strel v prazno, česar se zaveda tudi Hvastja sam, je Hvastjevo dejanje vendarle poskus, je delovanje, ki ne glede na drastične starozavezne metode, sledi človečnosti in ne hlapčevanju spektaklu. Če bi bil Hvastja človek spektakla, bi Komarja prisilil v poklek pred celotno zbornico. Hvastja tega ne naredi. Ne gre mu za triumf. Komarju pokoro naloži med štirimi očmi. V takšnem delovanju, ki je vnaprej obsojeno na neuspeh, je Hvastja pred-ego Jermana, je zgled, ki ga bo Jerman v finalu Hlapcev udejanjil in se sprijaznil s porazom, sprejel bo fiasko svoje (ne)akcije, tudi pokleknil, uklonil se bo ukazu oblastnikov in si nadel na rame kazen. Maščeval se ne bo, bo pa spoznal marsikaj drugega.

Jerman spozna, da je ne glede na neustrašni govor izrekanja svoje resnice vse skupaj počel na tribuni. Šel je pred hlapce, ki živijo od pompa, spektakla. Spozna, da je družbi s tem, ko je na tribuno stopil, omogočil razplamteti maščevalne nagone. Spozna: »Mati mu umira, on pa čez vero šimfa!«, da jim je omogočil simulacijo križanja svoje matere, ne njega, in spozna, da še tako majhna družbena akcija terja svoje; zmeraj potepta v zemski prah človečnost. Zaradi tega Jerman spozna, da je na Goličavo vredno oditi. Spozna, da je tak pristanek na izgon v resnici dolžnost človečnosti, dolžnost vztrajnosti.

***

Jerman je kot slehernik poln človeških napak. Ker tudi sam premišljeno, preračunljivo pričakuje, da bodo ljudje kar naenkrat sposobni razumeti njegovo držo, pozablja na vživljanje v druge ljudi. Želi moralne zmage. Zmaga, tudi moralna, je s stališča principov, ki so od srca, še zmeraj želja po triumfu. Zaslepljen z moralnim triumfom Jerman prezre bistveno in ne zmore pravi čas občutiti Lojzke, ki tiho, nevsiljivo čaka, upa nanj. Se Jerman kdaj vpraša, kako Lojzka trpi? Zakaj jo kot žensko ponižuje? Jermanov problem, ki se kaže ravno prek Lojzke, je v tem, da njegovo vživljanje v druge ni dovolj razvito, gojeno. Hvastja je sposoben vživeti se v Jermanov izgon, v njegovo mejno situacijo. Prinese kolin, tolažbe, zdravo, toplo misel. Jerman pa pravega Kristusovskega vživljanja dolgo, predolgo ne zmore. Ko s pomočjo Nazarenca v petem aktu končno spozna svojo hibo, ko spozna, da ni »vse, kakor je treba«, ko trči ob svoje pomanjkljivo vživljanje v druge ljudi, v bližnje, trči v prepozno prepoznanje svojega napačnega ravnanja. Ker prepozno prepozna hibo, se notranje, tragično sesuje. Spozna, da je z nevživljanjem v bližnjega sam deloval proti človečnosti, ki jo je paradoksalno ves čas zagovarjal, jo terjal od družbe. Spozna, da kljub hoji za Kristusom ni dosledno sledil terjatvi: ljubi svojega bližnjega. Njegova subjektivnost se sesuje v prah. Spozna, da se je kot oseba, osebnost poteptal v zemski prah sam, ker je poniževal, prezrl Lojzko, ker se nikdar ni vživel v njeno srce. Ko se sooči s svojo nažrto človečnostjo in s sesuto subjektivnostjo, si mora priznati, da je bilo njegovo oboroževanje s človečnostjo neustrezno. Ko si prizna to, ga čaka soočenje s samim sabo, z ostanki samega sebe, z  »lučjo brez olja«.

***

Kot luč brez olja, izpraznjen, gotov le tega, da je ravnal napačno, da je najbolj prizadel Lojzko in mamo, ženski, ki sta mu najbližji, sprejme samoto. Takšno kazen, ob družbenem izgonu, sprejme kot upravičeno, utemeljeno. Sprejme jo, tako kot Ojdip sprejme samooslepitev, le da je na nek način še na slabšem od Ojdipa, saj samooslepitev prepozna kot ničvredno, glede na to, da je bil v svojem nevživljanju v bližnje slep že prej. Zdaj sprejme dva izgona. Prvič izgon, ki mu ga naloži družba, in izgon, ki si ga naloži sam: izgon iz sebe, izgon iz svoje neustrezne subjektivnosti. Izreče: »Komu bi rekel zbogom? Kdo bi odzdravil, če bi ga pozdravljal?« Jerman sprejme popolno samoto, v kateri ni ne pozdravov ne odzdravov.

Vendar je ta sklop Jermanovega spoznanja pravzaprav moment zadnje napetosti v drami. Jermana čaka še eno spoznanje, priznanje. V trenutku, ko Jerman sprejme kazen, v kateri ni ne pozdravov ne odzdravov, Cankar izpiše dva glasova. Oba izrečeta njegovo krstno ime. »Franc!« Z dvojnim imenom, ki je materin blagoslov in Lojzkin pozdrav, Cankar žrtvovanje –  in s tem Jermana kot žrtev, ki jo družba kot jagnje zakolje – prikaže kot ostanek pradavnine, ki ga  ritualom zavezana družba ohranja. Cankar s tem precej pred svojim časom podčrta, kako je bil zadnja žrtev naše evropske civilizacije Kristus, podčrta, da je Kristusov prostovoljni odhod na križ storjen z namenom, da se ritual žrtvovanja dokončno preseže, ukine. Vendar se Cankar zaveda, da je ritual žrtvovanja, te plemenske ostanke težavno preseči. Zaradi te težavnosti Jerman še v samem finalu, ki se odvija z izjemno hitrostjo, poočita materi s stališča žrtvovanega: »Zdaj niste usmiljeni, ko mi je težko od tujega greha?« Mati, ki je že čez, ki mrtva ali komajda živa preseže tuzemsko privzdigovanje, čaščenje žrtve, ritual žrtvovanja, molči. Z molkom terja od Jermana volje, vztrajnosti. Ker molči, se Jerman ozre k razpelu. S tem išče tolažbe. Samopomilujoč se, išče oporo v znaku, v videzu. Vendar pa se mu ob tem razodene Kristusovo sporočilo.

Ko se Jerman ozre k razpelu, spozna, da se je Kristus tudi na križu bolj kakor v svoje trpljenje, vživel v trpljenje svoje matere. Razodene se mu Kristusova sposobnost, moč, radikalno vživljanje v drugega, v bližnjega, ko dešifrira simbol križanega, sprejme, s pomočjo materinega trpnega molka, dejstvo, da sploh ni žrtev, da se žrtev le dela. S tem spozna, da mora iz svoje sesute subjektivnosti, iz samopoveličevanja, samopomilovanja, in spozna, da nikakor, tako kakor Kristus, ne sme iz svojega srca. Ob tem si končno prizna, da ni najboljši, kar jih je od srca. Prizna, da ga Mati in Lojzka in Hvastja, ki je dobro naredil, ko je prinesel kolin, v prisrčnosti krepko prekašajo. Zaradi tega spoznanja se Jerman prvič lahko ukloni. Ukloni se očiščen, pomlajen, kajti ukloni se boljšemu, bolj prisrčnemu. Usodo, ki mu je namenjena, sprejme. Sprejme jo nič več kot žrtev, temveč kot krivec. Če bi jo sprejel kot žrtev, bi se verjetno res ubil. Spozna, da se ne sme ubiti. Mrtev bi ne mogel poskusiti preseči krivde, ki jo je storil nad bližnjimi. Ker prizna, da ni najboljši med tistimi, ki so od srca, udejanji pomemben izhod Jermana iz Jermana in najde, s pomočjo »duše, dekleta, žene«  smisel, voljo, ki jo je ves čas iskal, čeprav jo je imel že ves čas v sebi, ob sebi. Ker dobi odpuščanje, lahko začne odpuščati krivdo tudi samemu sebi, kar je težko.

Ko Jerman dobi odpuščanje od drugih in od sebe, lahko sprejme usodo in lahko preraste tragičnost, sebe kot žrtev. Preraste tudi videz tukajšnosti in z odprtimi rokami ter z Lojzkino pomočjo sprejme Goličavo kot blagoslov. Kruto kazen družbe preosmisli v dar, v priložnost. Ob tem, da gre Lojzka z njim, sploh ne gre toliko za pristajanje na intimo, na partnersko samozadostnost in odrekanje akciji. Zdaj se pravzaprav za Jermana in Lojzko resnična akcija šele lahko začne. Nobena past družbe s tem, ko odideta, ni ukinjena, prej je potencirana. Oba, s skupnimi močmi, morata v golo, v praznino, v neznano, v nevarno, v tvegano, v nič. Jermanu, soočenemu in sprijaznjenemu z ničem kot prostorom udejanjanja, odteče težka voda obličja, videza in notranje občutenega greha. Zdaj lahko zbudi voljo po napolnjevanju praznine. Zdaj si lahko reče, da je poučevati v krožku štirih kuštravo-ušivih, bosopetih otrok v zakotni podružnični goličavski šoli večji izziv od vseh prejšnjih.

Bosta Lojzka in Jerman na Goličavi prišla v bližino Nietzschejevih misli? »Krščanstvo je mogoče kot povsem zasebna oblika bivanja; predpostavlja ozko, odmaknjeno, popolnoma nepolitično družbo – sodi med skrivne krožke. 'Krščanska država', 'krščanska politika' je pa nesramnost, laž, kakor na primer krščansko vojskovanje, ki ima 'Boga bojnih trum' nazadnje za načelnika vrhovnega štaba. [...] Krščanstvo je še vsak trenutek mogoče. Ni vezano na nobeno od nesramnih dogem, ki so se krasile z njegovim imenom; ni mu potreben ne nauk o osebnem Bogu, ne o grehu, ne o nesmrtnosti, ne o odrešitvi; ne o veri; prav gotovo ne potrebuje nobene metafizike, še manj asketizma, še manj krščanske 'naravne znanosti'. Krščanstvo je praksa, ne nauk o veri. Pripoveduje nam, kako naj ravnamo, ne kaj naj verujemo.«

Bosta Lojzka in Jerman te misli nemara celo presegla?