O zgodbi, v kateri bi trgovali in manipulirali s človeškim srcem, sem razmišljal že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je na urgenci delal moj bratranec, danes zelo glasni in jezni poslanec. Ne vem, kaj sem takrat počel na urgenci, najbrž sem bil tam s hčerko, ki si je poškodovala roko, se mi zdi. In po naključju sem srečal svojega bratranca. Na hodniku pred urgenco sva prijetno kramljala, saj sva se zelo poredko srečala. Prav takrat so pripeljali ponesrečenca. Bil sem fasciniran nad tem, kako brezhibno poteka sprejem težkih ponesrečencev. Fanta so oživljali že na vozičku, ko so ga peljali v reanimacijsko sobo. Takrat mi je bratranec rekel: »To bo pa LBO.« Bil sem presenečen: »Kdo?« In mi je bratranec razložil: »Leteča banka organov. Tako rečemo mladim motoristom, ki se hudo ponesrečijo. Po navadi si žal zelo poškodujejo glavo, ostalo telo pa je celo. Zato so idealni darovalci organov. Mladi so, zdravi, pri hudih motorističnih nesrečah pa je glava tako zelo poškodovana, da so možgani praktično mrtvi …« Bil sem šokiran. Pravzaprav pretresen. Hkrati pa se mi je sama od sebe porodila zgodba o srcu mladega motorista, ki se preseli v drugo telo. Srce mladega fanta, ki se je smrtno ponesrečil, lahko omogoči nekomu nadaljevanje življenja. Srce živi naprej v telesu nekoga drugega. Poleg tega je srce tudi simbol ljubezni, dobrote in še marsičesa. Čez nekaj časa sta v bolnico prihitela starša ponesrečenega fanta. Pretresljivo je bilo videti njuno bolečino. Mati je omedlela, oče je jokal. Malo kasneje je prišlo tudi fantovo dekle. Nisem mogel več biti tam. Odšel sem na sosednji hodnik. Ne vem, kako se je resnična zgodba končala. Vendar mi ni dala več miru. Spremljala me je kar nekaj let, dokler se nisem odločil, da nekaj napišem na to temo.

Ker je bilo doživetje na hodniku urgence tako zelo filmsko, ljudje so prihajali in odhajali, zdravniki so tekali od vsepovsod, dramatične stvari so se dogajale v operacijskih sobah in na hodniku, celo pred stavbo urgence, sem se najprej odločil za filmski scenarij, ki pa se je med pisanjem spremenil v televizijsko dramo, saj je za film bilo kljub vsemu premalo dogajanja. Televizijsko igro z naslovom Srce sem napisal konec novembra 1997. Dramski program Televizije Slovenija mi jo je odkupil in dogovarjal sem se že za realizacijo. Potem pa je eden od urednikov (kasneje več njih) imel pomisleke, češ, da je zgodba preveč temačna, preveč pesimistična in da moramo slovenski publiki ponuditi bolj svetle zgodbe, bolj optimistične pripovedi itd. Nastopila je nekakšna cenzura, ne sicer politična, pač pa etična. Urednik je začel odpirati čudna etično-moralna vprašanja o primernosti presaditve srca iz telesa, ki še ni mrtvo, saj je v zgodbi imel fant zgolj hudo poškodovane možgane, sicer pa je telo še živelo, organi so delovali. Nekaj časa sem se boril s televizijsko neumnostjo, na koncu pa sem se naveličal. Imel sem delo v gledališču, tako da sem počasi nehal prihajati na sestanke. Na slovenski televiziji je tako: če si dovolj trmast in tečen, potem lahko kdaj kaj posnameš, če pa obupaš nad jalovimi sestanki, kjer ti razlagajo, kako je happy end bistvo umetnosti, potem pač ne snemaš. Gre za vzdržljivost. Gre za kdo bo koga. Seveda televizijski uradniki, ki so v rednih službah in imajo neskončno časa za svoja moralistična modrovanja, na koncu ponavadi vedno zmagajo. Človek, ki si želi biti zgolj ustvarjalen in kreativen, je že v začetku v slabši pogajalski poziciji. Ljudje, ki so redno zaposleni, imajo celo pravico do polurnega odmora za malico, imajo namreč neskončno časa na razpolago, v katerem jim tečejo plača in vsi socialni prispevki, zato si lahko vsakič izmišljujejo nove in nove argumente, zakaj nekaj ne posneti, zakaj nekaj pustiti v predalu itd. itd. Medtem ko si svobodnjak, kar sem takrat bil in še vedno sem, enostavno ne more privoščiti neskončno dolge bitke s človeško neumnostjo. Treba je delati, treba je plačevati položnice. In tako televizijske igre Srce nismo nikoli posneli. Še danes sem prepričan, da bi to bila odlična televizijska drama, ki zaradi človeške bolečine ob težki odločitvi nikoli ne bi izgubila svoje aktualnosti.

Zgodba Srce mi je v naslednjih letih vseeno obležala na srcu. Zdela se mi je tako dobra, tako aktualna, da sem čutil potrebo in dolžnost, da jo v kakršni koli obliki povem ljudem. V televizijski zgodbi sta nastopala dva para staršev, ki pa sta bila socialno nekako v enakovredni situaciji, v življenjski pa nikakor ne. Prvi par je želel srce, drugi par pa bi ga moral donirati (grozna beseda!). Pojavljali so se tudi zdravniki, ki so oba para obveščali o stanju v operacijski sobi. Šlo je predvsem za vprašanje, kdaj je človek zares mrtev, ali takrat, ko so mrtvi ali nepopravljivo poškodovani možgani, ali takrat, ko se ustavi srce. Motoristova starša sta upala, da se bo njun sin kljub poškodbam glave vseeno prebudil in prišel k sebi. Starša mladega dekleta, ki ji je pešalo srce, pa sta potrebovala srce. Tu je bilo še dekle mladega motorista in še reševalci in njihova stališča. Televizijska drama Srce je poskušala na nekatera etična vprašanja človekovega bivanja in nehanja odgovoriti čim širše. Predvsem pa brez moraliziranja, stvarno in človeško.

K zgodbi sem se vrnil leta 2006, ko sem napisal radijsko igro Srce. Minila so leta in slovenska družba se je spremenila in socialno razslojila. Postali smo družba zelo bogatih in vedno bolj zelo revnih ljudi. Kapitalizem se je razbohotil.

Dramaturgija radijske igre je zahtevala večjo ekonomičnost in tako sem se odločil zgolj za dva nastopajoča para staršev. V zgodbi se je pojavil tudi motiv kupovanja človeških organov. Radijska igra je obdržala naslov Srce, saj se mi je zdelo zanimivo, da poslušalec takoj in brez dvoma ve, da gre za srce, oziroma za transplantacijo in za vse etične dileme v zvezi s tem. Igro smo posneli in 29. junija 2006 je bila predvajana na valovih Radia Slovenija.

Vendar mi zgodba še vedno ni dala miru. Socialne razlike so se med ljudmi še povečevale. Slovenija se je spremenila v deželo tajkunov. Slovenci so postali Slovencem najhujši sovražnik. Slovenci so s pomočjo politike pokradli Slovence. Socialno brezpravje je zavladalo. Deželo so pretresale zgodbe o izbrisanih. Resnica o slovenskem državnem nacionalizmu in etničnem čiščenju je prišla na dan. Ljudje drugih nacionalnosti so izgubljali delo bolj kot avtohtoni prebivalci (spet nekakšno etično čiščenje). Razpadala so gradbena podjetja, nekateri slovenski pogoltneži so preprodajali delovno silo in se s tem vpisali med trgovce z ljudmi. Skratka: do leta 2012, ko sem se ponovno lotil zgodbe o človeškem srcu, je Slovenija postala etično in moralno vprašljiva dežela, polna socialnih krivic, dežela prvorazrednih in drugorazrednih ter brez-razrednih državljanov. Postala je dežela korupcije, in to na najvišjem političnem nivoju. Med ljudmi se je širilo (in se še širi) spoznanje, da pravice ni, da je resnica igračka v rokah nekaterih političnih lobijev, da se ne splača biti pošten, saj tudi narodovi voditelji niso, in da veljajo zakoni samo za nekatere, za druge pa ne, in nenazadnje, da se mora človek znajti sam, saj se na državo in njene institucije ne moreš zanesti. V takšnem vzdušju sem začel pisati krhko igro o še bolj krhkih človeških odnosih. Nadutost kapitalizma, ki si misli, da lahko kupi vse, tudi srce, je postala ena izmed glavnih tem igre. Na eni strani sem napisal realistično igro, ki se dogaja v zgoščenem, realnem času, po drugi strani pa se je njena realistična struktura, zaradi poetične večdimenzionalnosti simbola srca, v finalu prebila v sfero poezije.

Novo igro sem pisal popolnoma na novo. Obeh starih različic nisem niti pogledal. Ostala je zgolj ideja o srcu, o darovalcu in prejemniku, in pa stiska obeh starševskih parov, ki se popolnoma sama spopadata z največjo starševsko dilemo: življenje in smrt otroka. Čeprav se igra dogaja v zelo krutem kapitalističnem svetu, v svetu, kjer so nekatera etična merila porušena, nova pa niso vzpostavljena, sem želel kljub vsemu napisati igro o človeških značajih, ki se konfrontirajo v neki ekstremni situaciji, kjer je na preizkušnji vse. Prav zato se je najbrž jezik igre zelo zgostil. Dialog je postajal bolj skop in očiščen. Vse je postalo strogo odmerjeno in natančno. Na eno strani realizem, na drugi pa zgoščenost na bistveno.

Nenadoma se mi je zdelo pomembno tudi to, da se od začetka dramskega dogajanja ne ve natančno, zakaj moški sredi noči pozvoni na neznanih vratih. Zgodba o kupovanju srca se tako dramaturško počasi razpira in razkriva pred nami. To je še povečalo krutost in brezobzirnost nečloveške trgovine. Tudi naslov Srce nenadoma ni bil več na mestu.

Med pisanjem sem poslušal Šostakovičeve godalne kvartete. Ne namenoma. Bolj po naključju. Ko sem imel napisanih že nekaj prvih prizorov, sem se zavedal, da je moje pisanje vedno bolj podobno glasbeni formi. Nekateri prizori so bili divji, hitri, čustveni, drugi spet zadržani, tihi, zamolkli itd. Začel sem, malo za šalo, malo za inspiracijo, brskati po glasbenih oznakah. In tako se je struktura dinamične, čustvene razvihranosti prizorov pokrila z nekakšnim glasbenim vzdušjem in tudi z glasbenimi oznakami.

Ker v igri nastopata dva para, se je kmalu pojavila tudi ideja o kvartetu. Spomnil sem se na Mozartovo Malo nočno muziko, ki je samo na videz lahkotna, vsaj jaz jo doživljam tako, in tako se je rodil naslov Mali nočni kvartet, ki najbolje predstavlja vzdušje igre, izmenjavanje stališč, preigravanje vseh čustvenih možnosti, od jeze, ogorčenosti, moledovanja, togote, pretresenosti, pa vse do sprijaznjenosti … Igra je postala skoraj glasbena forma, kjer nastopajo štirje različni značaji (instrumenti) in vsak predstavlja svoje stališče (melodijo). Dialog med njimi stališča značajsko prepleta in ko se izčrpajo vse kombinacije, se zgodba (skladba) pripelje do zaključka in rešitve. Ko sem igro popravljal, sem jo v tem glasbenem smislu še bolj izpilil.

Igro Mali nočni kvartet sem tako pisal petnajst let. Napisal sem jo v treh različicah. V petnajstih letih se je slovenska družba spreminjala. Socialno enakovredna para, kakršna sta bila v televizijski zgodbi leta 1997, sta se v radijski igri v letu 2006 spremenila v bogat zakonski par in reven zakonski par. Do leta 2012 se je ta razlika še poglobila. Bogat par je dobil tajkunske razsežnosti, reven par pa je postal tudi par druge nacionalnosti. S tem se je sporočilo igre razvejalo, slika in resnica o človeškem značaju in družbi pa sta zato postali še bolj ostri in neizprosni.

Prepričan sem, da je zgodba dobila svojo pravo obliko šele v dramskem besedilu Mali nočni kvartet.

Slovenska družba in tudi Evropa sta se skozi desetletje spreminjali (žal na slabše), glavna tema moje drame pa je kljub vsemu ostala ista in se ne bo nikoli spremenila: bolečina staršev, ko so se prisiljeni zazreti v skrivnost življenja in neizbežnost smrti svojega otroka.

V tem segmentu je zgodba večna, pa naj ima naslov Srce ali Mali nočni kvartet.


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/1243 Kb)