Gledališke kritike je Novak pisal v letih od 1975 do 1995. Skozi vsa 80. leta je ocenjeval predstave Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, Prešernovega gledališča Kranj, eksperimentalnega gledališča Glej ter produkcije Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

V prvi polovici 80. let je ocenjeval tudi Mestno gledališče ljubljansko (MGL). Produkcijo Slovenskega mladinskega gledališča je ocenjeval od sezone 1983/84 dalje, v drugi polovici 80. let pa je ocenjeval tudi Slovensko ljudsko gledališče v Celju, SNG Drama Ljubljana in Koreodramo Ljubljana, medtem ko je predstave Drame SNG Maribor ocenjeval zadnji dve sezoni omenjenega obdobja.

V knjigo, ki sta jo sozaložila Slovenski gledališki inštitut (Slogi) in Slovenska matica, je prvenstveno uvrstil ocene krstnih uprizoritev slovenskih novitet, inovativnih uprizoritev slovenskih in svetovnih klasikov ter izzivalnih uprizoritev moderne evropske dramatike.

V pogovoru z Ignacijo J. Fridl v Slovenski matici se je Novak spomnil svojega delovanja, ki ga je po končanem študiju primerjalne književnosti začel kot novinar kulturne redakcije Ljubljanskega Dnevnika ter nadaljeval kot dramski urednik in dramaturg pri RTV Slovenija. To so bili časi, ko je bilo treba predstave ocenjevati čez noč, kar je bilo po njegovih besedah naporno, kot dramaturg, zadolžen za izbor predstav, ki jih je snemala televizija, pa je "v takrat razkošnem času države imel celo šoferja", ki ga je prevažal na predstave.

V 80. letih je po njegovih besedah spet prišlo do izraza družbeno in politično angažirano gledališče s provokativnimi in inovativnimi predstavami, ki so bile hkrati prebojne tudi v estetskem smislu, zato je bilo to po njegovem mnenju eden od vrhuncev novejšega slovenskega gledališča. Takšnih je bilo več predstav, med njimi je izpostavil Cankarjeve Hlapce v režiji Dušana Jovanovića v MGL, ki je bila po njegovih besedah zelo daljnovidna; režiser je izpostavil problem indoktrinacije, ki se začne v šolskem sistemu, kmalu zatem je prišlo usmerjeno izobraževanje.

"Kadar se poklopita estetika in provokacija, je gledališče nedvomno bolj učinkovito, kot če se sprevrže samo v neko manifestativno dejanje," je izpostavil Novak. Pri ocenjevanju predstav je izhajal iz trikotnika opisovanje - razčlenjevanje - sodba, pri čemer se je skušal držati, da so merila za oceno v umetniškem delu samem oziroma njegovih komponentah, kot sta režijski pristop in igralska interpretacija. Vnaprejšnjim sodbam ni bil naklonjen, bolj je bil naklonjen temu, da bi predstavo "videl in opisal".

Po oceni urednika Primoža Jesenka je knjiga pomemben del slovenske teatrološke literature, ki bo uporabna tako študentom kot raziskovalcem, poleg tega je del slovenske kulturne zakladnice. Kot je dejal pisec spremne besede Matic Kocijančič, je iz nje mogoče razbrati oris "neke mikrozgodovine 80. let" ter "ključno kritično sporočilo", da je danes kritika na slabši ravni, kar "vsi ugotavljajo, malokdo pa kaj ukrene". Pri tem je bilo mišljeno tudi njeno vse redkejše pojavljanje v medijih.

Kot je dodal avtor, se je tudi politika začela zavedati, da vrednotenje tega dela kulture manjka. Portal kritike, za katerega si prizadeva Slogi, mora zato po njegovem prepričanju dobiti podporo, pisce pa je treba ustrezno izobraziti.