Dovoljena so vsa sredstva in obračanje po vetru je najbolj priljubljena rekreacija. Ivan Cankar, ki je v svojih delih neusmiljeno seciral slovensko dušo in duhovito bičal ozkosrčenga duha svojih sodobnikov, nas skozi Hlapce še danes sooča s problemom našega nacionalnega značaja. Povolilno dogajanje je postavil v učiteljsko zbornico, saj so prav učitelji tisti, ki kujejo (samo)zavest bodočih rodov. Ko novo izvojena oblast pomaha z bičem, večina njih že upogne hrbet in obrne plašč, razen Jermana, ki se srčno upre poenotenju stališč in prevrednotenju vrednot. V zboru, ki enoglasno za narodov blagor žvižga domačijske napeve, trepeta pred pohujšanjem in s trdo roko vzgaja pohlevne podanike, Jerman nima kaj iskati. Hlapci nas torej soočajo predvsem z našim razumevanjem demokracije, dialoga in tolerance in v vsakokratni uprizoritvi odgovarjajo na bistveno vprašanje o tem, kaj Slovenci počnemo sami s seboj.
Hlapci, prvič izdani leta 1910, so bili napisani kot žolčen izliv Cankarjevega ogorčenja po deželnozborskih volitvah leta 1907, na katerih so zmagali klerikalci in zaradi katerih je bilo močno oteženo tudi samo avtorjevo življenje in delo. Zaradi močne cenzure je bila drama prvič uprizorjena šele po 1. svetovni vojni leta 1919 v Trstu, odtlej pa je sledilo okrog trideset uprizoritev.
