Po kapitulaciji Italije je odšla v partizane in delala kot bolničarka. Leta 1944 je postala članica Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Pozneje se je vpisala na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani, kjer pa je imela težave – bila je edina iz svojega letnika, ki ni smela nastopiti v zaključni predstavi.1 Dve leti in pol je živela v Parizu.
Delovala je predvsem v ljubljanski Drami: »Že kot igralski začetnici v ljubljanski Drami prva leta po vojni mi je vzbujala pomisleke prevladujoča patetična retorika in izumetničena razčustvovanost odrskega govorjenja, značilnega za naš tedanji igralski izraz in igralsko šolo.«2
Sodelovala je tudi z drugimi gledališči (SSG Trst, Prešernovo gledališče Kranj, Drama SNG Maribor, SLG Celje, Mestno gledališče ljubljansko, AGRFT, Novi Zato.). Kot igralka je največkrat sodelovala z režiserjem Brankom Gavello. Leta 1963 se je zaposlila kot vodja in pedagoginja gledališkega oddelka v Pionirskem domu v Ljubljani, kjer je ostala do upokojitve leta 1977.
Prevajala je francosko dramatiko, posebej ljub ji je bil Jean Paul Sartre (prevedla je njegova dela Zaprta vrata, Muhe in Hudič in ljubi bog). Napisala je številna teoretska dela o gledališču in kritiške članke ter eseje s področja kulture, politike, morale in ekonomije, ki jih je objavljala v časopisih in revijah doma in po svetu (mdr. v Naših razgledih, Dialogih, Prostoru in času, Prosvetnem delavcu, Vzgoji in izobraževanju, Jeziku in slovstvu, Perspektivah, Novi reviji, Sceni, Prologu ...).
Več o gledališki umetnici lahko preberete v spletni enciklopediji slovenskega gledališča SiGledal wiki. V sklopu Repertoar boste našli seznam vseh njenih vlog, režij in prevodov.
1 "Draga Ahačič. Razkošje v glavi" (www.rtvslo.si, 26. 9. 2009).
2 Draga Ahačič: Neposrednost igre in pomenska polnost govornega izraza kot idejnoestetska zamisel Gledališča ad hoc. Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja (1997), letnik 38, št. 78 (2002), str. 133–143.