Pri Bunkerju, ki je tudi producent predstave Avdicija za življenje, že nekaj let gojijo željo, da bi sodobno umetnost iz azijskih držav približali slovenskemu občinstvu. Povezava med slovenskimi in japonskimi ustvarjalci se je spletla potem, ko je umetniška direktorica zavoda Bunker Nevenka Koprivšek lani na srečanju TPAM v Yokohami spoznala Kinošito. Za njo so na Japonsko poslali še Pograjca, ki je glavni motor skupine Betontanc. Ustvarjalci so se ujeli ter se dogovorili za skupen projekt. Projekt je tudi del EPK.

V Avdiciji za življenje nastopajo Katarina Stegnar, Ivan Peternelj in Branko Potočan ter japonska ustvarjalca Juka Hjoudo in Sjuiči Sakaguči. Glavna odgovorna za glasbo sta člana dua Silence, z njima pa sodelujeta še harmonikar Marko Brdnik in kitarist Katsunori Takajama.

Po enomesečni rezidenci na Japonskem v aprilu, japonski in slovenski ustvarjalci trenutno v Ljubljani zaključujejo z delom na predstavi, ki bo premiero doživela 8. junija v Lutkovnem gledališču Maribor. Premieri sledi še ena ponovitev v Mariboru (9. junija), v Stari elektrarni - Elektro Ljubljana pa bo Avdicija za življenje na sporedu od 11. do 15. junija. Japonska premiera se bo najverjetneje zgodila marca ali junija prihodnje leto.

Kdo ste The Original Tempo? Kakšen je vaš odrski izraz?

Skupina The Original Tempo je nastala pred desetimi leti, trenutno v njej deluje 13 ustvarjalcev. V svoj kreativni proces vključujemo ustvarjalce z različnih področji - oblikovalce, video umetnike, glasbenike, igralce, plesalce in pisatelje. Naše predstave so tako spoj glasbe, video projekcij in fizičnega gledališča, pogosto v njih uporabljamo slike in ilustracije.

Najpomembnejša tema, ki se je lotevamo v svojih predstavah, je, da je umetnost del vsakdana. Pri ustvarjanju težimo k temu, da v svoj odrski izraz vpletamo čim več vsakodnevnih situacij, pa tudi stvari, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Želeli bi si, da bi gledalci tisto, kar počnemo na odru, posnemali tudi doma (nasmeh).

Ste na odru provokativni?

Da, na nek način. Želimo si predvsem, da bi s svojimi predstavami spremenili pogled gledalcev na določene stvari. Razumeti morate, da so v naši družbi pogledi na neko stvar, vzemiva kozarec kot primer, jasno določeni. Kozarec je to (na list papirja nariše na mizo položen kozarec) in pika. Mi pa si ga želimo prikazati kot takega (nariše kozarec s ptičje perspektive). Včasih se podamo kar med ljudi na ulico in izvedemo performans, pri kateremu uporabljamo stvari, ki so na voljo na licu mesta, zato da jim pokažemo, kaj vse je mogoče z njimi narediti.

Kako je organizirana vaša skupina in kje pridobivate denar za projekte?

Naša skupina deluje kot neke vrste neprofitna organizacija. Za svoje delovanje le občasno prejmemo državno podporo, sicer pa se večinoma financiramo iz denarja od prodanih vstopnic. Včasih nas k sodelovanju povabijo državna gledališča ali druge sorodne institucije. Samo delovanje v skupini The Original Tempo seveda ne zadostuje za preživetje. Zato smo vsi angažirani tudi pri drugih projektih. Sam se na primer ukvarjam s pisateljevanjem, vodim delavnice, sem pa tudi organizator in programski direktor festivala Playpark v Tokiu.

Slovenski producent predstave Samo Selimović je v svojem blogu, ki ga je pisal v času ustvarjanja predstave v Osaki, zapisal, da je vaša skupina The Original Tempo "prilično odpičena za naše standarde". Kako pa vi gledate na člane skupine Betontanc?

Lani smo se prvič srečali in začeli s produkcijo predstave Avdicija za življenje. Način ustvarjanja skupine Betontanc je popolnoma drugačen od našega, drugačno je tudi delovno okolje. Pri sodelovanju še vedno prihaja do nesporazumov, ampak to me ne moti. Menim, da se lahko ravno iz teh nesporazumov rodi kaj novega. Zabavna je na primer razlika v dojemanju časa v obeh kulturah. Če se dogovorimo ob določeni uri, bomo mi na dogovorjenem mestu deset minut prej, oni pa bodo prišli deset minut kasneje. Skupno pa nam je, da si oboji želimo ustvariti zanimivo predstavo, ki bi jo lahko uprizarjali po vsem svetu pred različnimi občinstvi.

Kakšen pomen ima pri vaših predstavah glasba?

Glasba je v naših predstavah izredno pomembna, saj gledalcem brez besed pripoveduje zgodbo. V Avdiciji za življenje glasbo kombiniramo z igranjem in videom. Želim si, da bi se na koncu vsi ti trije elementi v predstavi spojili v harmonično celoto, da ne bi na primer glasba prevladala nad igranjem in videom. Če nam bo to uspelo, bomo zelo zadovoljni.

Kje se kažejo največje razlike med skupinama The Original Tempo in Betontanc?

Člani Betontanca so močni v vseh odrskih izrazih, kot igralci, performerji in plesalci. Skupino sestavljajo šolani ustvarjalci, naši pa po večini nimajo umetniške izobrazbe, so samouki in ustvarjajo predvsem iz lastnega navdušenja.

Pri Avdiciji za življenje so se pokazale tudi nekatere razlike pri tehniki ustvarjanja. Člani Betontanca poznajo veliko več metod telesnega izraza. To najbrž izhaja iz tega, da so tudi sami izkušeni igralci in koreografi. Pri nas je tako, da je igralec samo igralec in ne prevzema drugih vlog v ustvarjalnem procesu. Pri predstavi Avdicija za življenje pa je zanimivo, da so se tudi naši člani preizkusili v različnih odrskih izrazih, ker delamo pravzaprav pod vodstvom Betontanca. Kljub razlikam v tehniki pa velja poudariti, da smo si enotni v idejah.

Predstavo napoveduje japonska zgodba Pajkova nit. Zakaj ste izbrali to besedilo?

To je kratka zgodba priznanega japonskega avtorja Rjunosukeja Akutagawe. Minuli mesec, ko so bili člani Betontanca na rezidenci v Osaki, sem jo, na podlagi ideje o tem, kakšna naj bi bila predstava, predlagal za izhodiščni tekst.

Zgodba pripoveduje o Budi, ki skuša morilca, roparja in požigalca Kandato rešiti iz pekla, samo zato, ker je grešnik v življenju naredil eno samcato dobro stvar - prizanesel je drobnemu pajku. Buda tako vzame srebrno pajkovo nit in jo spusti v pekel. Ko Kandata zagleda srebrno nit, se je oprime in se začne naglo vzpenjati. Medtem ko vmes počije, naenkrat ugotovi, da se po niti za njim vzpenjajo tudi ostali grešniki. Prestrašen, da se bo nit strgala, zakriči nanje, naj jo vendar izpustijo. Tedaj pa se nit pretrga in vsi, vključno s Kandato, strmoglavijo nazaj v pekel.

Za Avdicijo za življenje sva zgodbo s Pograjcem kot izhodišče vzela zato, ker želiva v predstavi odpreti naslednje vprašanje: "Kdo je tisti, ki odloča, kdo bo umrl in kdo bo živel?" Želela sva prikazati ta absurden svet, v katerem pravzaprav ne vemo, kaj bo jutri. Bomo preživeli ali bomo morda že naslednjo sekundo umrli za posledicami nekega nesrečnega naključja? Najbolj strašno pri vsem tem pa je, da je ta absurd pravzaprav naša realnost.

Za časopis Življenje na dotik ste zapisali, da ste s slovenskimi ustvarjalci skupno točko našli v temi breztežnosti...

Ta breztežnost je pravzaprav opotekanje posameznika skozi vsakdan. Gre za nemirno stanje duha, vezano na prej opisano občutje, ko ne vemo, kaj bo jutri, in ga je dandanes mogoče čutiti po vsemu svetu. Seveda tudi v slovenski in japonski družbi. Prav ta nemir smo si želeli preliti v odrski jezik.

Torej ves svet visi na pajkovi niti?

Točno tako.

Kakšno sporočilo bi si želeli s predstavo Avdicija za življenje prenesti na gledalce?

Rad bi predvsem, da si gledalci predstavo ogledajo brez predsodkov.