Izšla knjiga o slovenskih umetnikih, ki so sooblikovali hrvaško gledališče

Kot je na predstavitvi monografije v Slovenskem gledališkem muzeju dejal Hećimović, ki je poskrbel za portrete slovenskih dramskih igralcev, se je tesnejše sodelovanje med slovenski in hrvaškimi gledališčniki začelo s prihodom Ignacija Borštnika. Igralca je v 90. letih 19. stoletja povabil na novo imenovani intendant hrvaškega narodnega gledališča Stjepan Miletić, ki je poleg njega angažiral tudi njegovo soprogo Zofijo Borštnik Zvonarjevo.

Borštnika je Hećimović označil za igralca z neizbrisno veličino, ki je bila vidna v vlogah, kot je Hamlet, priznan pa je bil tudi po svojstveni interpretaciji. Bil je tudi režiser, med drugim je na oder postavil izvirno slovensko burko Janka Kersnika in Josipa Jurčiča Berite novice, pozneje pa tudi dela Cankarja, imel pa je tudi zasebno šolo igranja.

Na področju opere je po besedah Barbierijeve blestela Irma Polak. Pevka je bila med občinstvom izjemno priljubljena, danes bi po mnenju Barbierijeve v popularnosti prekosila celo Severino. Razlog za prihod Polakove v Zagreb ni znan, saj je zelo skrivala svoje zasebno življenje, je pa že takoj osvojila zagrebško občinstvo, je pojasnila avtorica opernega dela monografije. Izjemno je ljubila petje, saj je nekoč dejala, da je zanjo petje to, kar je za ostale dihanje. Imela je tudi po 25 nastopov na mesec, iz katerih je po avtoričinih besedah vela "izredna muzikaličnost čarobne pojavnosti".

"Hrvaške opere ne bi bilo brez slovenskih tenoristov", je še poudarila Barbierejeva, ob čemer je opozorila na imena, kot so Fran Gerbič, Josip Rijavec, Mario Šimenc in Josip Gostič. Slednji je bil skoraj četrt stoletja prvak hrvaške narodne opere, je poudarila. Med basisti je izpostavila Josipa Križaja, ki je bil "umetnik pred svojim časom".

Med baletniki je Neubauer izpostavil Štefana Suhija, brez katerega po njegovih besedah ne bi bilo zlate dobe baleta v Osijeku, kamor je prišel na povabilo intendanta osiješkega gledališča Hinka Tomašiča. V desetih letih je prispeval več kot 20 samostojnih baletnih del in dvignil raven baleta na zavidljivo raven, ki je gledališče po njegovi smrti ni nikoli več doseglo. Med pomembnimi slovenskimi baletniki je avtor dela o baletu omenil še Maksa Kirbosa, Staneta Lebna, Štefana Furijana in Matejo Pučko-Petković.

Urednik dela Darko Šonc, sicer predsednik Slovenskega doma v Zagrebu, je povedal, da je monografija del širšega projekta, v sklopu katerega pripravljajo še tri dela: slovenski umetniki v hrvaškem slikarstvu ter slovenski posamezniki, pomembni za področje hrvaškega športa in znanosti.