Prvi obrisi te številke so nastajali ob premišljevanju (ne)dostopnosti polja uprizoritvene umetnosti, s katerim se Maska ukvarja, kar je povezano tudi z omejenim dosegom tiskane izdaje te revije. Na področju uprizoritvenih umetnosti je bil sicer nedavno opažen rahel, a pomemben porast umetnic_kov z oviranostjo kot avtoric_jev ali performerk_jev, kar je rezultat vztrajnega aktivizma. Medtem se je nabrala vednost, ki se nam jo zdi pomembno deliti znotraj polja in širše. Ta vednost nakazuje pot senzibilizacije, ki vodi stran od abilistične rutinizirane produkcije umetnosti, ki se v imenu učinkovitosti ne utegne ozreti in opaziti različnih potreb in dobrobiti vseh vključenih. Predvsem pa gre za dragoceno znanje, ki ima vrednost samo po sebi, saj s svojimi orodji odpira možnosti za odprto in bolj dostopno družbo, zato ga Maska s predanostjo deli s svojimi bralci.
Naslednji logični korak je bil povabiti k pisanju prispevka Sašo Asentića, koreografa, raziskovalca in kulturnega delavca brez oviranosti, čigar praksa deluje na presečišču sodobnega plesa, performansa in umetnosti ljudi z oviranostjo. Zaradi Saševe izjemne mreže in posvečenosti ustvarjanju pogojev za umetnost, ki je osredotočena na ljudi z oviranostjo ter si prizadeva za kulturo anti-abilistične solidarnosti, se je ta iniciativa razširila v povabilo k sourejanju pričujoče številke in obljubo nadaljevanja. Za dve številki sva se odločila, ker sva želela med pripravo slediti konceptu krip časa (Kafer, 2013). Na ta način je nekaterim sodelujočim omogočeno več časa, ki ga potrebujejo zaradi različnih potreb vključenosti. Maska se tako zavezuje k ustvarjanju prostora, ki goji vednost, prakso in izkušnjo, ki prihaja iz živete izkušnje ljudi z oviranostjo. V prvi številki sva se odločila odpreti prostor nevrodivergentnim, oviranim in gluhim umetnicam_kom, raziskovakam_cem in aktivistkam_om.
V številki Cripping performansa se nanašava na razumevanje pojma “cripping” kot ga je artikuliral Rober McRuer, ki ga preiskuje kot način izpostavljanja, prevpraševanja in destabiliziranja obveznega abilističnega razumevanja teles in umov v kulturi, diskurzu in družbi in je tudi upor proti takemu razumevanju. Druga referenca je razprava Alison Kafer, ki si prisvaja termin krip, saj ima ta politični potencial preobrazbe trenutnega razumevanja oviranosti v odnosu do pravic in bolj enakovrednih prihodnosti. Predvsem pa gradiva na načinih, na katere se povabljeni_e avorji_ice prispevkov nanašajo na krip kot politični termin in identiteto.
Začenjamo s prispevkom o »dostopnosti« in o tem, kako je ta po tem, ko je postala direktiva v politikah, paradoksalno postala prazna beseda. Svetovalec za dostopnost in aktivist Aidan Moesby nas uglasi na to tematiko s postavljanjem vprašanj, ki nas vračajo h ključnemu poslanstvu: kako prostore za kulturo in kulturne dogodke narediti zares javne, odprte za vse. Spomni nas, da ni mogoče vedno narediti vsega prav in da lahko začnemo z malimi dejanji. Lahko na primer začnemo z jezikom, kot v svojem prispevku razglablja Siniša Tucić, kjer razvezuje nekatere terminološke vozle, povezane z vprašanjem oviranosti in s politično korektnostjo. To je še posebej pomembno za območje nekdanje Jugoslavije, saj se pogosto dogaja, da se terminologija razvije v zahodnem kontekstu in se nato (ne)uspešno prevaja v manjše jezike, kot sta srbščina in slovenščina. Tudi pri tej številki se je izkazalo, da je prevajanje poseben izziv. Želeli smo prevesti izraz »cripping« in kot analogijo s prevodom besede »queering«, »pokripljanje«, ki se je pred kratkim uveljavila v nekaterih kontekstih, najvidneje okoli radijske oddaje Pokvirje na Radiu Študent, uporabiti besedo »pokripljanje«. A ker nobeden od urednikov ni oseba z oviranostjo, si o tako pomembnem terminološkem vprašanju nisva želela odločati v imenu skupnosti. To vprašanje bomo podrobneje raziskali v naslednji številki na to temo.
Določen jezik lahko postane ovira tudi takrat, ko ga uporabnik sicer govori, a sporočila ne razume. Slovenska aktivistka za pravice ljudi z oviranostjo Saša Lesjak in sodelavec nacionalne televizije Andrej Tomažin, ki se oba ukvarjata s prevodi v lahki jezik, razpravljata o tem, kako je razumevanje prvi korak k dostopnosti: »če ne razumeš osnovnega sporočila ali svoje vloge, se ne moreš vključiti.« A dostopnost ne pomeni le skrbi za občinstvo. Gre tudi za tlakovanje poti možnosti, da imajo vsi enake priložnosti sodelovati pri ustvarjanju in predstavljanju umetnosti. Eden od vidikov teh problematik so izzivi mobilnosti, ki so pogosto večji, ko na rezidence ali gostovanja potujejo umetniki z oviranostjo. Nina Mühlemann nam predstavlja nekatere rezultate raziskave na to temo.
Naslednji sklop prispevkov je posvečen ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki delijo svoje krip tehnike in metodologije ter analizirajo krip materiale iz svojih lastnih praks, predstav ali drugih projektov. Angela Alves prakticira počitek kot obliko odpora in nam ponudi nalogo, s katero se lahko tudi sami vključimo v takšen »cripping« časa. Umetnik Diana Anselmo nas popelje na kritično zgodovinsko potovanje, ki ga obravnava v svojih predstavah Je Vous Aime in Pas moi. Pred več kot sto leti je bil znakovni jezik razumljen kot barbarski in je bil prepovedan. Iz prispevka izvemo več o presenetljivi povezavi med nasilnim poučevanjem govornih tehnik gluhih otrok in začetki kinematografije.
Številka se zaključi s prispevkom Artieja Macka, vidnega ustvarjalca na TikToku, ki iz mnogoterih prepletajočih se perspektiv izriše in napiše čudovit prispevek o globalizmu — ki se nadaljuje virtualnem prostoru preko QR kode, tudi zato, da bi dosegel širše občinstvo in raznolike bralce.
Tudi mi bomo, v takšni ali drugačni obliki, nadaljevali. Čaka nas še ogromno dela.
Pia Brezavšček in Saša Asentić