Zakaj Dodekologija 1972–1983, zakaj prav ta razpon let? Rojeni ste leta 1972. Zaključite z letom 1983.
To so leta, ki sem jih preživel v Novi Gorici, ampak razlogov za ta izbor je več. Eden od njih je bil, da smo že nekaj časa razmišljali o 12-letni predstavi. Omenjeno obdobje je bilo obenem za Novo Gorico posebno obdobje rasti, upanja, po drugi strani pa je bil tudi čas intenzivnega dogajanja po svetu. Zanimivo, kako so ti svetovni dogodki vstopali v naša stanovanja skozi televizije, ki so se takrat bolj ali manj množično pojavljale. Skratka, to je bil čas, ki se ga sam živo spominjam, kot bi bil iz kakšnega italijanskega filma. Čas odraščanja nas konstituira in ohranja nek šarm in čar.
Z odtekanjem let, ko se spuščamo v drugi del življenja, se zdi, da je vračanje v detinstvo, čeprav samo v spominu, še posebej dragoceno.
Sam razumem spomin kot nenehno spreminjajočo se stvar. Vemo, da se spomini na nek način ves čas ustvarjajo, modificirajo itd., starejši ljudje imajo menda lepše spomine. Mogoče nas to ohranja pri življenju. Da imamo vedno lepše spomine na to, kar se je v življenju dogajalo.
Morda sploh ni nujno, da je vedno lepše. Mogoče je tako kot v ljubezni, da so najlepši začetki.
Meni je kar dobro, ne bi se vračal nazaj in tudi na tista leta ne gledam nostalgično. Pri Dodekalogiji zato ni v prvem planu moja zgodba. Se pa skozi vse pripovedi tistega časa na nek način seveda sprašujem, kaj me je konstituiralo, ker namreč enih stvari ni mogoče nadomestiti. Ni moč nadomestiti glasbe, ki si jo slišal v otroštvu, ali okusov, na katere si naletel, ali pa dialekta, s katerim si odrasel. Skratka, vse te stvari gredo nekako pod kožo. Eno od vprašanj, ki se nenehno poraja v zgodbah Dodekalogije, je, kje si doma, ali si doma tam, kjer …
… vi pravite, da ste »tu samo začasno« …
Vsekakor sem se spraševal in se sprašujem tudi sedaj. Ali je dom nekaj, kar ustvariš in kjer se odločiš biti, ali je nekaj, kamor si se premaknil, ali je dom tam, kjer si se rodil? To je, jasno, povezano tudi z identiteto, z vrednotami. Vse našteto te zgodbe postavljajo pod vprašaj. Gre tudi za zgodbe o migracijah, o ljudeh, ki niso imeli doma v klasičnem smislu besede.
Govorim tudi o nacionalno mešanih družinah, v katerih nacionalna identiteta ne more biti jasna. Različne odločitve o tem, na kateri strani meje živeti. Ali zgodba o tem, kako je nekaj ljudi nekaj doletelo na nekem koncu sveta, v Gorici, Novi Gorici ali na drugem koncu nekdanje Avstro-Ogrske, in je to opredelilo njihova življenja.
Skratka, če se vrnem na to, kar ste spraševali. Glede spominov obstaja cel kup primerov, ko se v umetnosti nekdo vrača v čas odraščanja. Konec koncev Fellinijev Amarcord, ki je nastal prav leta 1973, ali na primer Tarkovski in njegov avtobiografski film Zrcalo, ki je prav tako nastal v tistih letih. Mislim, da se temu tako rekoč ne moreš izogniti. Verjetno gre tudi za leta, v katerih se znajdeš. Morda tudi zaradi otrok, ki jih imam … In se sprašujem o tem, kakšen čas je to bil, katere stvari ostajajo po svetu iste, ponavljajoče se, kaj se je spremenilo in kaj ne, in kam gre ta svet.
Kje in kako je v tem dvanajstletnem obdobju vstopila v vaše življenje umetnost, predvsem gledališče?
Med ukvarjanjem s spomini iz tistega obdobja sem doumel, da je gledališče, ki sem ga kasneje ustvarjal, pravzaprav raslo iz moje otroške sobe, iz prostora odraščanja. Ko sem gledal, kar je ponavljajoče – motivi ali elementi, odrski rekviziti, scenski elementi, ki se v predstavah ponavljajo –, mi je postalo jasno, da gre pravzaprav za vse, na kar sem naletel v zgodnjem otroštvu.
Odraščal sem pod pianinom – in pianino je bil v veliko mojih predstavah. Preproga, na kateri sem se igral, preproga, na kateri sem odraščal. Ali pa televizija, ki je imela v tistih letih strašno moč, ali radio in gramofonska plošča. Vse to. Te prve izkušnje. Pa tudi kri, ko jo prvič zagledaš. Ali sneg, ko ga prvič doživiš. Ko je zapadel v Novi Gorici, se je to zdelo nekaj popolnoma mističnega. Pa telefonski pogovori. Prvi telefonski pogovori, ki se ti zapišejo pod kožo. Nastal je pravi spisek elementov, kako se ti rekviziti ponavljajo skozi predstave, in videl sem, da so brez izjeme vsi doma tam, v tistem času. Med drugim tudi moja prva izkušnja z mikrofonom na odru. Da se znajdeš na odru in zadaj je rdeča zavesa. Ta je v mojih predstavah tudi nekaj ponavljajočega.
Na tisti zavesi so črke iz stiropora. In mikrofon. Takrat so ga še oblačili v barvaste gobice. Moja izkušnja z občinstvom, ko sem imel sedem let. To je bila zagotovo posebna izkušnja, ki me je zaznamovala in je bila čisto izven običajnih izkušenj. Ko si star sedem let in doživiš posebno pozornost in naklonjenost množice ljudi, ki doživijo tvoj nastop kot nekaj simpatičnega in ti naklonijo aplavz in te gledajo na poseben način … in so tam tudi starši … težko ostaneš imun ob takšni izkušnji.
Govorite o prireditvi Veseli tobogan?
Ja. To je bil čas samega začetka osnovne šole. Učiteljice so me pošiljale na nastope, kjer sem deklamiral pesmice. Ta pesem na Veselem toboganu je bila Če bi Toneta Pavčka. Če bi bil vsemogočen, pa nisem, bi napisal veliko pisem …
Nisem natančno vedel, kaj se mi dogaja, sem pa opazil, da ima gledališče, oder, nek poseben učinek na ljudi … In da jaz na tem odru dobim neko pozornost, ki je sicer verjetno nisem. V nekem trenutku se mi je verjetno zdelo samoumevno, da sem na tistem odru in nekaj počnem. V puliju in z mapo v roki nekaj recitiram. Ne samo v dvorani, tudi na pokopališčih in včasih v tovarnah, skratka, povsod.
Ena od prvih vlog v tem zgodnjem času je bila tudi, da sem v nekem prizoru igral režiserja. Nisem prepričan, da sem vedel, kaj je to režiser, ampak moral sem spraviti skupaj neko igro, težava pa je bila, da so vsi hoteli igrati samo partizane, nihče pa ni hotel igrati Nemcev. In potem sem se na koncu tega prizora ozrl proti občinstvu in rekel: Draga publika, nocojšnja predstava odpade, nihče noče igrati Nemcev, vsi hočejo igrati partizane. To je izzvalo smeh in aplavz. Tako sem se počasi začel srečevati s tem, kaj narediti, da ima nekaj učinek pri občinstvu. In ker se ti to dogaja kot otroku, se tega instinktivno učiš.
Po drugi strani pa je bila pomembna tudi prisotnost gledališča in glasbe, nekako skozi očeta, ki je bil sicer zdravnik, in mislim, da mu je igra veliko pomenila. Ljubiteljsko je nastopal v novogoriškem gledališču in poučeval je glasbo. Gledališče je imelo zanj čisto poseben status in to sem kot otrok jasno zaznal. Tako nas pač opredeljujejo življenjske okoliščine.
To so bile moje iniciacije in potem so se stvari odvijale po svoje. Srečeval sem pa, že takrat, ljudi, ki so dragoceni, ki so pomembni, ki so imeli in imajo ljubezen … In naenkrat sem se znašel v gledališču. Ne spomnim se natančno, na kakšen način sem takrat razumel gledališče in vse, kar se v njem dogaja. Vem samo, da je bilo precej faz razumevanja.
Vsekakor pa sem čutil, da je gledališče lahko vznemirljivo ter da se v njem lahko zgodi nekaj izrednega. Začutil sem, da gre za nek izstop iz časa ali življenja, in ta občutek je bil zelo točen. Če ni življenje, je izstop iz življenja, se pravi, je igra. To je obreden prostor. Nekaj zelo izvornega je v tem izstopu, kjer potem mi preživljamo čas skupaj v nekem novem dogovoru.
Gledališče je eden redkih prostorov, kjer so ljudje na kupu tiho in poslušajo drug drugega na drugačen način in tam se lahko dogajajo tudi stvari v skladu z našimi nezavednimi željami. Lahko rečemo, da se v gledališču zgodi, kar se v življenju ne zgodi. Cela zgodovina dramatike govori o tem, kako v teatru navijamo za neke osebne in družbene spremembe. Kar pomeni, da v njem veljajo drugačne zakonitosti. In da se dogaja veliko stvari, da kot gledalci želimo, da nas nekaj kratkočasi, ali pa da želimo, da nas nekdo zapelje ali pridobi naše zaupanje. Da bi se v tem prostoru popolnoma prepustili in na poseben način postali kot otroci. Mislim, da je vse to bilo prisotno že takrat, v mojem otroštvu, občutek, da se lahko v gledališču zgodi nekaj zelo posebnega, kar te lahko spremeni.
In potem ste kot dijak v začetku devetdesetih režirali Klabundov Krog s kredo. Zelo lepe spomine imam na to, kako smo pripravljali to predstavo. Zakaj Klabund?
Šlo je za splet okoliščin, da sem naletel na ta tekst, dal mi ga je zdravnik Janez Hönn, njemu pa, mislim, njegov oče, ki se je ukvarjal tudi z gledališčem. Ta tekst se me je dotaknil, zato sem se ga lotil.
Če preskočiva nekaj desetletij in se ozreva nazaj, se zdi, da ste izbrali gledališko pot, ki je precej samosvoja. Ne govorim samo o načinu, kako ste delali, in o estetiki, nemara predvsem o tem, zakaj ste izbirali, kar ste potem izbrali. Sprašujem, koliko je izbira posameznih del za uprizarjanje lahko povezana z vsebino vaše biografije?
Hm, ne vem. Jasno je, da nas nagovarjajo zgodbe in vsebine, ki so za nas posebej pomembne. In sploh ni nujno, da v vsakem trenutku veš zakaj, v kakšnem razmerju si do teh zgodb. Seveda pa je res, da te nenehno nagovarjajo ali pa pride želja, da bi neke svetove na oder postavil prav zato, ker imaš neko zvezo z njimi. Nemogoče je, da ne bi šel nenehno skozi neke osebne procese, v katerih poskušaš bolje spoznati sebe in kdo si. To je skoraj neizogibno.
Imate gledališče danes enako radi kot nekoč?
Še bolj, kot sem ga imel. Zame gledališče ne bi moglo biti bolj živo. Mislim, da na tej poti nisem ničesar izgubil, temveč samo pridobil. No, izgubil sem neke odvečnosti,zadržke, nepotrebne napetosti in dobil neko … lahkoto.
Govorim o gledališču v svojem bistvu, ne o gledališču v kulturnem smislu. Vedno bolj uživam v njem. Nimam občutka, da je nekoč obstajalo nekaj, kar bi lahko izgubil, nasprotno, čutim se tesno povezanega z najbolj izvornimi občutki, ki so me v gledališče pripeljali. Ne samo, da se nenehno skušam vračati k njim, ves čas skušam biti v stiku z njimi.
Katera predstava, predstave s takrat še solkanskega odra so vam posebej ostale v spominu?
Iz obdobja srednje šole se spomnim prve Korunove predstave, ki sem jo gledal, Voranc. Delal ga je tako v Ljubljani kot v Novi Gorici. Spomnim se predstave in učinka besed, Zajčeve poezije, posebnega vzdušja in tega, kako je na nek način vse nastajalo v moji domišljiji. Spomnim se mladega Radoša. Spomnim se predstav Janeza Pipana in Dušana Jovanovića. Novogoriško gledališče je skušalo biti relevantno. In vsi so po svoje imeli radi to malo solkansko dvoranico, ki je bila nekaj posebnega.
Nova Gorica/Gorica, države, zastave, meje. In meje v glavah.
Do meje sem vedno ohranjal distanco. Jasno je, da sem imel v zavesti nacionalno zavednost, ljudi, ki so v tem prostoru preživeli fašizem, ljudi, ki se niso hoteli predrugačiti, kot da je bila to močno prisotna vrednota, po drugi strani pa nenehna odprtost vplivom. Vpliv se vedno sliši ne le v jeziku, tudi v kulturi, v temperamentu, v kuhinji itd. In nenehno se čutijo vplivi z italijanske strani in od vsepovsod.
Nekaj je, česar se ljudje niso dovolj zavedali – da je bil ta prostor od vedno multikulturen, nista obstajali samo dve nacionalni identiteti. Gorica je bila stoletja predvsem avstroogrska in se ni končala tam, ampak je šla dlje v današnjo Italijo. In bili so Avstrijci, Nemci, Italijani, Hrvatje, Židje in Slovenci. Govorim o prostoru z značajem, ki je primerljiv s tistim na drugem koncu takratne AvstroOgrske. S Temišvarom, kjer sem imel predstavo, je bilo enako. Še danes je multikulturno mesto, ki je ravno tako prehajalo iz ene države v drugo in v tretjo. Ali IvanoFrankivsk, mesto, ki se je nekoč imenovalo Stanislavov. Ta mesta ob mejah, ki se potem znajdejo in menjujejo države, podobno kot Gorica, jih je Stanislavov v 150 letih zamenjal 10. Te izkušnje dajejo ljudem neko distanco do vseh sprememb, ki se zgodijo, do vseh prehajanj. To niso prestolnice, so mesta prehodov, prehajanj, življenjskih zgodb, ki prehajajo čez to mejo, ter ljudi, ki se tam znajdejo iz različnih razlogov in se odločijo tam ostati.
Naša meja je zame nekaj zelo vznemirljivega, pomeni mi točko prehajanja. Zame je kot koža. Ker koža je organ in ta organ ni črta, ima ogromno plasti in je delujoč, skozi njega dobivamo in oddajamo. In v njem se ogromno dogaja. Goriška je koža, tako jo jaz doživljam.
Dualizem odhajanja in vračanja. Prvi odhod je najbolj decidiran in ugibam, da bo zadnje vračanje najnežnejše …
Jaz sem hotel iz tistega prostora oditi.
Tako kot vsi.
Seveda. Hotel sem se osamosvojiti, se umakniti od svoje družine in od tega prostora, ki ima, ne pozabiva, tudi nekaj svojih slepih peg. Grenke točke neke provincialnosti. Kjer vedno obstaja, hote ali nehote, nek kompleks v zvezi s prestolnico in posledično neka čudna samozadostnost oziroma ene čudne stvari, ki mene niso prepričale. Nek strah, tudi ogroženost, in cel kup nekih lokalnih likov me nikoli ni prepričalo.
Pogosto se mi je zdelo, da poti vodijo v to, da za šankom pripoveduješ, kaj vse bi lahko bil in kdo vse ti je nekoč dal kredit itd. Ta značaj mi ni bil blizu in mislim, da sem prvenstveno hotel zbežati od njega, se umakniti. Podobno, kot sem zbežal iz Gorice, sem na nek način zbežal iz Slovenije, ker me je majhnost utesnjevala, potreboval sem odprt prostor. Vedno sem se bolje počutil drugje. Drugje sem lahko pisal zgodbo na novo, ustvarjal nove poglede in postajal bolj jaz.
Ampak nato sem se vedno na nek nenavaden način vračal. Tako kot je ta zdaj. Lep.
Povezava: PDF gledališkega lista